Odkar je pred dvema letoma ugasnil HK Acroni Jesenice, javnost v živo spremlja propad domačega klubskega hokeja. Razmere so vsako leto slabše, vendar to ne predrami nikogar. Zveza se raje hvali, kako lepo je bilo letos pozimi na olimpijskih igrah v Sočiju, kot da bi sklicala vsaj širši posvet vseh vodilnih hokejskih delavcev v državi. Dokler bo sprenevedanje še naprej moderno, ni nemogoče, da bo ugasnil še kakšen hokejski center. Ker so prav vsi klubi pristali na infuziji, je ukvarjanje s tovrstno problematiko nujno zlo. Le dovolj kritična presoja vseh dejstev bo pripeljala do pravilnega spoznanja o posledicah zdajšnjega časa, ki bodo čez nekaj let še bolj porazne, če ne bo nihče takoj ukrepal. Ko enkrat ne bo več rešitve, bo lahko Rakovec le še v prazno listal po svoji beli knjigi, ki ji pravi biblija slovenska hokeja in bo po napovedih izšla jeseni kot izvrstno pripravljen strateški dokument.
Ključna sezona pa trka tudi na vrata Olimpijine pisarne v Tivoliju, kjer napovedujejo, da bodo odslej delali drugače. Ker obljubljajo novo zgodbo, jim bo javnost še bolj gledala pod prste, saj ljubljanski kolektiv prav veliko manevrskega prostora nima več. Če se ponovi fiasko iz zadnje sezone, ko je šlo vse narobe, bo Olimpija potopljena. Kaj bi to pomenilo za ljubljanski hokej, vidimo na Jesenicah, kjer tisti z največjo družbeno odgovornostjo nimajo niti najmanjšega interesa, da bi ljudem vrnili tisto, kar so imeli skozi desetletja najraje, a je vrsta ljudi zaradi pohlepa, privoščljivosti in nesposobnosti malodane čez noč zavozila prav vse. Očitno za več let.
