Da sta ob Nibaliju na zmagovalnem odru še dva Francoza, Jean Christophe Peraud in Thibaut Pinot, ne pa Alejandro Valverde, je in ni presenečenje. Pinot je odpeljal odlično, Valverde, za katerega sem malce navijal kot za starega borca, pa slabo. Tudi ni bilo nobeno presenečenje, da so Francozi obema malo pomagali z zavetrjem. Trik z motoristi s kamerami je že star, saj imam v spominu kar nekaj takih primerov, ko so za motoristi njihovi junaki privozili zmago. Moti le dvoličnost: če kaznujejo z izključitvijo Španca Rojasa v Pirenejih, bi morali biti do vseh tako striktni ali pri vseh zamižati. Tako je in bo, saj imajo organizatorji v rokah kladivo in železo, da kujejo, kakor koli že hočejo.
Še en primer lahko povežemo z organizacijo. Kar osem ali devet etap se je končalo z begom. To je velika številka in ni naključje. Traso so v zaključku etap začinili na različne načine, denimo z vzpetinami, ozkimi in slabšimi cestami, ki so bile doslej značilne bolj za Giro. To pa je naredilo Tour bolj zanimiv, nepredvidljiv, z več preobrati in več krvi. Išče se dodana vrednost, večja gledanost, večja medijska pozornost. Vse je povezano. Če zraven dogajanje popestri še vreme, na katerega nihče ne more vplivati, je drame le še več. A dejstvo je, da dirko težko vedno naredijo kolesarji.
Nibalijeva zmaga ima za italijansko kolesarstvo nemara večji pomen kot za ekipo Astana, čeprav boljše promocije za Kazahstan verjetno ni in je ne bo dal niti med Expom 2017, ki ga tudi izdatno financirajo. Upam, da bodo financiranje ekipe nadaljevali. Dokazujemo, da v klubu dobro delamo in ne le izkoriščamo sistem za dobre službe nas zaposlenih. Zmaga Nibalija in šefa Martinellija kot Italijana ima velik pomen, da imajo talente in znajo zmagovati. Pomembna je zaradi krize v gospodarstvu, ki preživlja težke čase, saj se odraža na usihanju sponzorjev, zato je potreben nov zalet.
Slovenski pridih na Touru je bil manj opazen, kot smo upali. Ostane le pogled naprej. S Simonom Špilakom sem govoril po prihodu s Toura, a ga še nisem moril na temo svetovnega prvenstva. Naj se najprej malo spočije, saj ima polno glavo, nasičen je z vsem in prvenstvo ga še ne zanima. Ko bo septembra na dirkah v Kanadi videl, kako in kaj, se lahko premisli in zanj se bo vedno našlo mesto v reprezentanci. Kristijan Koren je z izkušnjami znova pripeljal v Pariz in s temi izkušnjami bo dobrodošel tudi reprezentanci. Le nekaj pomočnikov se lahko pohvali, da so Petru Saganu pomagali pripeljati zeleno majico v Pariz. In to že tretjič zapored. Izjemno za Korena. Upravičeno je lahko ponosen. Nihče ne zmaguje sam.
Gorazd Štangelj je selektor moške kolesarske reprezentance.
