Ali v današnjem vojskovanju sploh še veljajo kakšna pravila? Čeprav je vojna sama po sebi strašna stvar, je tudi resna zadeva, zato so skozi zgodovino zanjo veljala jasna pravila. Sun Tzu, največji kitajski vojaški strateg, je v 6. stoletju pr.n.š. napisal slavno delo Umetnost vojne. Vojna je bila takrat kruta, vendar so zanjo veljala enako kruta pravila vojskovanja. Tudi Machiavellijev Vladar, ki naj bi za doseganje svojih ciljev uporabljal vsa sredstva, vendarle ni bil brez omejitev. Von Klausewitz je v svojem kapitalnem delu O vojni jasno določil, kaj je vojna in s kakšnimi sredstvi jo je mogoče izvojevati. Mao Zedong je postavil osnove sodobnega gverilskega vojskovanja. Hitler je v Mein Kampfu določil okvire globalne vojne. Za Bin Ladna postane terorizem glavna oblika njegove vojne. Bush ml. mu nasproti postavi antiterorizem kot glavno vsebino globalnega boja, ki v svojem tajnem delu vsebuje tudi Abu Grajb, Guantanamo, izvensodne likvidacije in ubijanje na daljavo. Srednjeveški križarji, španski konkvistadorji, ameriški pionirji, francoski legionarji, Hitlerjeve divizije... vsi so imeli jasna pravila vojskovanja s sebi enakimi. Imeli pa so tudi poponoma druga pravila, ko je šlo za boj z divjaki, neverniki ali kako drugače manjvrednimi. Mednarodno vojno pravo je še posebej na izkušnjah morije »velike vojne« kodificiralo vojno in normiralo, kaj je dovoljeno in kaj ne. Ta pravila, nadgrajena z določili Združenih narodov, so katekizem vsakega profesionalnega vojaka. Izven teh pravil govorimo o kriminalu, vojnem hudodelstvu, vojnem zločinu in genocidu. Mednarodna skupnost je potrebovala dolga desetletja, da je po nürnberških procesih v Haag, pred Mednarodno sodišče za vojne zločine, spravila novo generacijo vojnih zločincev z Mladićem in Karadžićem na čelu. Vendar Američani Bin Ladna niso privedli v Haag, temveč so z njim obračunali kar v njegovem skrivališču, v neposrednem televizijskem prenosu za Belo hišo. Ali je sestrelitev letala boeing 777 malezijske letalske družbe na letu MH 17 iz Amsterdama v Kuala Lumpur vojni zločin, se sprašuje Judy Dempsy v svojem blogu.

»Megla vojne«

Kakšen je naš prag tolerance do žrtev v sodobnih konfliktih? Koliko civilnih žrtev lahko upravičijo napadi brezpilotnih letal v Afganistanu za enega ubitega talibana? Koliko ljudi je bilo žrtev kemičnega orožja v Siriji, preden so to orožje natovorili na ladje, ki jih nato nihče ni hotel v svoji bližini? Kakšna vojna se odvija pred našimi očmi te dni med Izraelci in Palestinci, v kateri je bilo razmerje žrtev v začetku 200:1, kasneje 300:5, sedaj pa naj bi bilo že 500:30 v korist Izraela? Te nesreče se nas ne dotaknejo, kot da se dogajajo nekje izven našega časa in prostora. »Vse rdeče črte so prestopljene,« pravi ukrajinski premier Jasenjuk. Pa so res? Dr. Jonathan Eyal, direktor Kraljevega strateškega inštituta RUSI iz Londona, nas opozori, da imamo tokrat evropske žrtve, da to ni teoretični konflikt, v katerem umirajo neznani ljudje. V sestrelitvi malezijskega boeinga 777 na meji med Ukrajino in Rusijo je umrlo skoraj tristo ljudi, ki z Ukrajino, Rusijo in vzhodnoukrajinskimi uporniki niso imeli prav ničesar skupnega. Bili so turisti na poti v eksotične kraje, svetovni strokovnjaki za aids na poti na konferenco v Avstralijo, tudi otroci. Vsi so umrli, ne vedoč, zakaj. Smrt brez razloga je še posebej bridka. Šok ob prvih novicah je zamenjalo zgražanje nad obnašanjem upornikov do posmrtnih ostankov, plenjenjem in uničevanjem možnih dokazov, in se končno prelevilo v bes nad brezsrčnim izkoriščanjem človeške tragedije za pridobivanje političnih točk vpletenih strani. Tragedija na ukrajinskem nebu je dala nov zagon medijski vojni v smislu teorij zarot, kdo je kriv – uporniki, Rusi ali Ukrajinci. Vsi imajo namreč »zgodovino« namernih ali nesrečnih sestrelitev civilnih letal.

Kolateralno, (po)stransko škodo bi lahko opredelili kot slučajne, nenačrtovane in nenamerne žrtve oboroženega konflikta, ki povzročitelju ne pomagajo pri doseganju vojaških ciljev. Prav nasprotno, v političnem smislu mu zaradi medijskega spina lahko bolj ali manj škodujejo. »Megla vojne« je izraz, ki ga dobro poznajo tako generali kot navadni vojaki. Pomeni, da se v dinamiki oboroženih spopadov, v nasilnih konfliktih dogajajo stvari tudi slučajno, mimo načrtovanih aktivnosti in predpisanih postopkov in procedur. V vojni je pomembno, da se možnost takšnih nenačrtovanih dogodkov zmanjša na najmanjšo možno mero. To je mogoče zagotoviti z vrhunsko vojaško usposobljenostjo, disciplino, jasno linijo poveljevanja ter preizkušeno in sodobno vojaško opremo in oborožitvijo. Nasprotno pa neizurjenost, nedisciplina, nejasne linije poveljevanja in zastarela ali neprimerna oborožitev kar kličejo po izrednih dogodkih in nesrečah. Sestrelitev malezijskega letala je še najbolj videti kot takšen rezultat megle vojne. Po zahodnih vojaških obveščevalnih podatkih, ki so po tragediji zaokrožili v medijih, naj bi uporniki pred kratkim dobili ruski protizračni raketni sistem SA-11 »buk«. Z njim naj bi v paravojaških operacijah že imeli nekaj uspehov. Sestrelili naj bi vsaj dve letali, enega transportnega antonova in enega jurišnega suhoja. Raketaši naj bi »šnelkurs« pred kratkim končali kar v Rusiji. Ni si težko predstavljati, da napol izurjeni »protiletalci« na radarskih zaslonih ne razlikujejo med vojaškimi transportnimi letali in civilnimi potniškimi letali. V odsotnosti čvrste vojaške organizacije in discipline ter vročični želji po spektakularnih vojaških uspehih si lahko zamislimo nervoznega operaterja, ki je bil »lahek na sprožilcu«.

Putin v kleščah

Kam vse to pelje? A. Motyl v članku Vojna je prišla v Ukrajino (Foreign Affairs, 17. julija) ocenjuje, da je za Putina, ki se je pravkar vrnil iz Latinske Amerike, kjer je utrjeval svoj položaj v skupini BRIC, nesreča prišla v popolnoma nepravem času. Znašel se je v defenzivnem položaju, iz katerega ni lahkega izhoda. Verjetno se že dolgo (če sploh kdaj) ni tako naposlušal jeznih telefonskih klicev premierjev držav, s katerimi prej ni imel kaj prida opraviti, kot so Nizozemska, Malezija in Avstralija. Kakorkoli že poskuša tragedijo naprtiti Ukrajini in njenim oboroženim silam, mu to nikakor ne uspeva. Slike s poznano rambovsko vojaško folkloro, ki se jih spominjamo z vrhunca bosanske morije, so preveč prepričljive v nasprotnem. Kako dolgo mu bo še uspevalo prepričevati domačo javnost, da gre za zahodno zaroto proti Rusiji? In končno, v kolikšni meri oziroma ali sploh lahko obvladuje upornike v Ukrajini, kot to od njega zahtevajo Obama in vsi drugi zahodni državniki, ali pa so mu stvari ušle izpod nadzora?

Američanom, ki so že pred tem zaostrili sankcije proti Rusiji, je tragedija ponudila priročen dokaz, da je Obamova politika do Putina pravilna in pravična. Ameriški mediji in akademske institucije z obeh političnih polov stopnjujejo retoriko, ki Rusijo in Putina dokončno izključuje iz kroga »zahodnih« držav. Pomemben del te politike je dodaten pritisk na Evropo, ki se, v ameriških očeh, kot vedno preveč obotavlja. London naj bi pristrigel peruti ruskim tajkunom v finančnem Cityju, Pariz naj bi se odpovedal vojaškim naročilom in Berlin naj bi končno »razčistil«, kdo je njihov glavni partner, ZDA ali Rusija. Obveščevalne igrice med ZDA in Nemčijo, ki medsebojno izganjata vohune, je nemški finančni minister Schäuble ocenil za »žalostne za zjokat«. Vzhodnoevropske države opozarjajo na nevarnost »Putin-Versteherjev« (tistih, ki verjamejo Putinu) in pozivajo k njihovemu končnemu prebujenju in streznitvi. Kritizirajo neenotnost Evrope in njeno nenačelnost, ki temeljne človekove in demokratične vrednote prodaja za ekonomske koristi.

Ali se javno mnenje v tistem delu Evrope, ki je bilo bolj »tolerantno« do Rusije, po tej nesreči spreminja? Sledi bolj odločen in bolj enoten evropski premik k osamitvi Rusije? Bo zato poljski zunanji minister Radek Sikorsky postal visoki predstavnik za zunanjo politiko EU ali pa prav zaradi tega ne? Dogodek bo prav gotovo vplival na Natov jesenski vrh v Cardiffu. Priprave nakazujejo vračanje k tradicionalnemu Natu s krepitvijo vojaškega dejavnika. Ali torej pomeni tragedija malezijskega letala mejnik v geopolitični igri velikih ali pa zgolj dviguje naš prag (ne)dovzetnosti za človeško nesrečo? V teh poletnih dneh, ko so na vročem doneckem soncu razpadala trupla nedolžnih žrtev, se nova hladna vojna nevarno segreva.

* * *

Slovenska zunanja in varnostna politika skorajda ni bila predmet predvolilnega boja. Predsednica vlade je poudarjala, da ji je uspelo ubraniti slovensko suverenost pred nevarnostjo trojke EU, zato naj bi bila še posebej kvalificirana za evropsko komisarko, še najraje za finance. Karl Erjavec pa se je ob vsaki priložnosti hvalil, kako je v zadnjem letu, dveh zagotovil povečanje trgovine z Rusijo na dve milijardi evrov in s tem reševal slovenske plače, penzije in delovna mesta. Že prejšnjo jesen je v New Yorku, ob robu generalne skupščine OZN, pojasnil, da se z Rusi, kot dve sorodni slovanski duši, pač bolje razumemo. V začetku meseca je Slovenijo obiskal ruski zunanji minister Lavrov. Pred tem je Rusija mimogrede izkoristila Slovenijo, da ošvrkne ZDA, češ da pritiskajo na zaveznice, naj zamrznejo odnose z Rusijo. Lavrov je pohvalil pripravo muzeja ruskih ujetnikov v Mariboru, zagotovil, da bo Južni tok ostal v Sloveniji, z ministrom Erjavcem in predsednikom Pahorjem pa so malo pokramljali še o Ukrajini. Uspešno seveda. Konec meseca bo na Vršiču tradicionalna slovesnost ob Ruski kapelici. Glavni ruski gost bo minister za komunikacije Nikiforov, naš pa gospodarski minister Dragonja. Kako primerno – enim gre trenutno v glavnem za (dez)informacije, drugim pa za biznis.

Novo vlado, še zlasti pa bodočega zunanjega ministra čaka delo v zelo spremenjenih mednarodnih okoliščinah. Verjetno si ne bi želeli, da bi nam prilepili etiketo »Putinovega versteherja«. Ali pač?

Mirko Cigler je bil prvi vodja slovenske misije pri Natu, danes je upokojeni diplomat ministrstva za zunanje zadeve.