Ko ura v soboto odbije natanko enajst, z balkona mestne hiše zadonijo fanfare. Le pol ure kasneje se trije možje v zeleni opravi pojavijo še na grajskem Razglednem stolpu. Melodijo, ki prihaja iz trobent, z ljubljanskega gradu veter ponese nad mesto in jo pomeša s sobotnim vrvežem pod vznožjem grajskega griča. Oglasili so se mestni piskači.
Če bi čas zavrteli v leto 1544, bi med prebivalci zavladalo prijetno vznemirjenje, da bo v mesto kmalu prispel kateri izmed posvetnih ali cerkvenih dostojanstvenikov, ali preplah, da jim preti nevarnost. »Piskači so v mestu delovali v 16. in 17. stoletju. Vsak dan ob 11. uri so s Stolpa piskačev naznanili, da se bliža poldne, torej čas kosila. So pa imeli tudi druge naloge. Opozarjali so na prihod pomembnih gostov ali sovražnikov, meščani so jih lahko najeli za igranje na veselicah, porokah in za podoknice,« delček skoraj pozabljene in še vedno v tančico skrivnosti ovite tradicije piskačev razkrije strokovni sodelavec za izobraževalni program na ljubljanskem gradu Marko Brunskole. »Mestni godci so bili obenem tudi požarni čuvaji. Če je izbruhnil požar, kar ni bilo malokrat, so izobesili zastavo ali ponoči svetilko in bili na mali zvon, ob sovražnih nevarnostih pa so z zvonom klicali meščane k orožju,« pa je v svoji knjigi Ljubljanski grad zapisala nekdanja novinarka in publicistka Darinka Kladnik.
Mojster in trije pomočniki
Kdaj točno so piskači prvič zaigrali na Stolpu piskačev, ki je stal na skrajnem južnem vogalu bastije pod palacijem, a so ga kasneje porušili in danes več ne sestavlja grajskega kompleksa, ni znano. »Z gotovostjo se more trditi le, da so piskači od leta 1544 delovali v Ljubljani. Njihova prisotnost je izpričana že poprej, vendar viri ne povedo, ali so že takrat sestavljali organizirano telo štirih glasbenikov. Tako naj bi godli v Ljubljani že leta 1527, leta 1537 pa je pri prodaji neke hiše na Starem trgu sicer vpisan kot mejaš neki Mathes Thurner,« o prvem ljubljanskem piskaču že leta 1966 v Muzikološkem zborniku piše muzikolog Andrej Rijavec. V svojem prispevku dodaja, da naj bi število piskačev v mestu nato do leta 1544 naraslo predvsem po zaslugi župana Vida Khisla, ki je iz svoje ljubezni do glasbe piskače privabil iz bližnjega Gradca.
Skupino piskačev so tako sestavljali štirje glasbeniki, ki so stanovali v stolpu in morali zanj tudi skrbeti. »Poleg mojstra, ki je igral kornet, a je obvladal še druga glasbila, so kvartet tvorili tudi trije pomočniki, ki so igrali na pozavne,« pripoveduje Kladnikova in dodaja, da so bili za svoje delo dobro plačani, saj so imeli tolikšno plačo kot mestni pisar.
Igrati so smeli le trezni
Kljub rednemu dohodku piskači priložnosti za dodatni zaslužek niso spustili iz rok, za sodelovanje na zasebnih zabavah, četudi zunaj Ljubljane, pa so morali od župana pridobiti dovoljenje. »Igrali so na prireditvah, plesih, botrinah, predpustnih veselicah,« našteva Kladnikova, medtem ko jih Rijavec opisuje tudi kot učitelje glasbe otrok plemičev in premožnejših meščanov: »Zato je bil piskač, ki je obvladal samo svoj inštrument, zagotovo manj cenjen in uporaben od tistega, ki je obvladal še druge inštrumente.«
Da bi kljub muziciranju na številnih prireditvah še naprej dosledno opravljali svoje obveznosti, so jih mestne oblasti pri dodatnih aktivnostih nekoliko omejile. »Očitno so si nalagali preveč dela, kajti mestne oblasti so jim leta 1571 predpisale, da smejo igrati le do devete ure zvečer, in še to na primernih krajih, tujcem pa so prepovedali vsakršno, tudi podoknično godenje,« piše Kladnikova. Ker tuji glasbeniki prepovedi niso upoštevali, so si piskači izborili monopol, ko so leta 1635 mestne oblasti tujim godcem prepovedale vstop v mesto: »A le pod pogojem, da še naprej godejo trezno in brez velikega odiranja svojih naročnikov pri ženitovanjih,« pojasnjuje Kladnikova.
Je zanje zmanjkalo denarja?
»Zakaj so mestni piskači prenehali opravljati svojo službo, ni povsem znano, kakor tudi ni znano, kdaj se je podrl Stolp piskačev. To ostaja ena večjih neznank na ljubljanskem gradu,« pripoveduje Brunskole. Dodaja, da o podrtju stolpa kroži več verjetnih razlag: »Ena govori o tem, da naj bi stolp podrli Francozi, ki so v času Ilirskih provinc zasedli grad, druga o tem, da so leta 1913 Avstrijci z Golovca obstreljevali grajsko utrdbo, ki so jo zasedli francoski vojaki, medtem ko tretja razlaga dopušča, da so stolp preprosto podrli takrat, ko so Francozi grad preurejali v vojašnico in vojaško bolnišnico s topniško ploščadjo pri bastiji, kjer je stolp nekoč tudi stal.«
Kot piše Kladnikova, so se piskači konec 17. stoletja preselili v stanovanja v mestu in se na stolp vračali le zaradi igranja, v stolpu pa je ostal zgolj čuvaj, ki je bil ob tem tudi ravnalec ure. Glasba je iz njihovih glasbil povsem zamrla leta 1769: »Morda je bila ukinitev povezana s sočasnim prenehanjem delovanja Academie Philharmonicourum, ustanovljene leta 1701, ki je bila prvo glasbeno združenje v Ljubljani. Verjetno so bili vanj včlanjeni tudi piskači,« domneva Kladnikova, a se hkrati sprašuje, ali se niso morda meščani piskačev zgolj naveličali ali pa je mestnim oblastem zmanjkalo denarja za njihove plače: »Ne nazadnje so mestni oblastniki, da bi privarčevali nekaj denarja, v preteklosti že razmišljali o številnih varčevalnih ukrepih, kot sta prodaja Golovca in uvedba pasjega davka.«
