Leto 2012 se bo za vedno zapisalo v zgodovino britanskega kolesarstva, saj je Bradley Wiggins kot prvi Britanec osvojil dirko Tour de France, le nekaj dni kasneje pa je na olimpijskih igrah na domačih tleh v Londonu osvojil še zlato medaljo v kronometru. Za velike dosežke je Wiggins lani prejel tudi viteški naziv, ni pa treba posebej poudarjati, da je v tem času postal tudi eden najbolj prepoznavnih in priljubljenih športnikov na Otoku. A slava in občudovanje mimoidočih na vsakem koraku sta mu prinesla tudi breme, s katerim se je težko soočil.
»Težko je biti tako slaven, včasih si želim, da ne bi zmagal«
»Bilo je lepo slišati ljudi, da jim je moj uspeh spremenil življenje in podobno. To je bila pozitivna stran, a iz mojega osebnega vidika je bilo tudi drugače. Pridejo dnevi, ko si želim, da mi kaj takega ne bi nikoli uspelo. Na dirko po Franciji sem odšel kot dokaj neznan športnik v očeh širše javnosti, ko pa sem po zmagi prišel nazaj, sem se en teden počutil kot najbolj znan človek v domovini. Precej težko je biti tako zelo slaven, ko si denimo kdaj želiš početi le kaj normalnega s svojimi otroki, pa ne moreš. To je bilo zelo težko sprejeti, a mislim, da se s časom naučiš živeti s tem,« je v pogovoru za BBC svoje občutke razkril Wiggins, ki se v teh dneh z angleško reprezentanco pripravlja za nastop na igrah držav Commonwealtha, kjer v moštvenem nastopu cilja na zlato medaljo, ki je še nima v svoji bogati zbirko lovorik.
(Foto: Reuters)
Poskusil je čim manj stresno prebroditi tisto obdobje, tudi s popivanjem
Wiggins je sredi poletja leta 2012 verjetno le stežka dojemal, kaj se dogaja okoli njega, saj je le 10 dni po zmagi na Touru Britance razveselil še z zmago na olimpijskem kronometru. »Lahko se fizično dobro pripraviš in poskusiš zmagati na dirki po Franciji, a nikoli ne moreš biti pripravljen na tisto, kar sledi, ko enkrat res zmagaš. Nekaj časa je bilo noro. Ko sedaj gledam nazaj, se mi zdi, da takrat tega vsega niti ne ceniš dovolj, saj le poskušaš čim lažje in mirno prenesti vse dogajanje okoli sebe ter ne pustiš, da bi preveč vplivalo nate. Vse skupaj je spremljalo tudi popivanje in podobne reči, s katerimi sem le poskušal čim manj stresno prebroditi to obdobje. Resnično je šlo za veliko stvar in ne morem niti opisati z besedami, kako se mi je svet postavil na glavo,« pravi Wiggins.
(Foto: Reuters)
Precej mu je pomagal pogovor s Hoyem
Da se je lažje spoprijel s slavo, je Wigginsu veliko pomagal Chris Hoy, britanski kolesar, ki je leta 2008 osvojil zlato olimpijsko odličje v Pekingu, zato je imel nekaj podobnih izkušenj: »Pogovori z ljudmi, kot je Chris Hoy, so resnično pomagali, saj je po OI v Pekingu tudi on preživljal podobno stvar. Spoznaš, da nisi edini, ki se znajde v takšni težki situaciji.«
Vrnitev na velodrom dela precej bolje kot spremljanje nesmisla, imenovanega Tour
Wigginsa letos ni v ekipi Sky na dirki po Franciji, ki trenutno poteka, zato je ta čas izkoristil za vrnitev na velodrom, kjer je uspešno tekmoval v letih, preden se je lotil cestnega kolesarstva. V Glasgowu bo nastopil na igrah držav Commonwealtha, kar mu je za svetoval šef ekipe Sky Dave Brailsford, Wiggins pa se ni pustil dolgo prositi.
»Takoj, ko mi je Dave to predlagal, sem si mislil, da je to najbolje, kar se mi je lahko zgodilo. Takoj sem odšel na velodrom in začel trenirati z ostalimi člani reprezentance. Zadnjih šest ali sedem tednov tako redno vozim na velodromu in moram reči, da so bili ti tedni zame prava osvežitev, sem se pa tudi dobro zamotil od vsega tega nesmisla, imenovanega Tour de France. Dobil sem priložnost, da sem se osredotočil na nekaj drugega, kar je bolje, kot da bi le poležaval doma in bil ves nesrečen,« je za BBC še povedal Wiggins.
(Foto: Reuters)
