SDS se je z neokusnim cirkusom, ki ga je začela zganjati, brž ko so bili objavljeni vzporedni rezultati volitev, grdo zakalkulirala. Vtis, ki so ga vodilni predstavniki te stranke naredili v javnosti, je beden. Če so res verjeli, da volitve niso bile legitimne, bi se bili lahko odločili, da na njih ne bodo sodelovali. To bi bilo načelno. Vendar so na volitvah sodelovali. Ker so hrup o nelegitimnosti volitev zagnali po tistem, ko je postalo jasno, da veliki met – volilna zmaga – ni uspel, so vzeli legitimnost samim sebi. Pokazali so se kot nenačelni preračunljivci, običajni oportunisti. Pa še osmešili so se, ker so pač sporočili, da bi bile legitimne tiste volitve, na katerih bi oni zmagali. Manj smešen je prezir, ki so ga s svojim odzivom pokazali tako do lastnih volilcev kot do institucij države. So jih njihovi volilci volili zato, da med mandatom ne bi delali ali bi delali le tu in tam, ko bi se jim ravno zazdelo, »selektivno«? Za kar pa ne bi bili selektivno plačani: politični dobičkarji pač. Natanko tisti lik politika, ki ga ima ljudstvo najbolj v želodcu. Cinik bi morda dejal, da je to pravzaprav dobro, ker vsaj škode ne bodo delali. Vendar škodo delajo tudi s takim neresnim in nespoštljivim odnosom do najpomembnejših političnih služb in državnih institucij.

Vendar SDS tu ni glavni problem. SDS je postala predvsem sama svoj problem, žal pa svojo problematičnost nadležno deli z vsemi nami. Problem, ki je hujši, so naslovniki esdeesovskega barantanja: »stranke, ki tvorijo parlamentarno večino, in predsednik republike Borut Pahor«. Ker parlament še ni konstituiran, je glavni aktualni problem predsednik republike.

Kaj razen patetičnega oportunizma razkriva izjava IO SDS? Najprej imamo tu nadaljevanje njihovih političnih pritiskov na sodišče. Prejudicirajo odločitev vrhovnega sodišča v zadevi Patria. Parlamentarne stranke bi lahko vsaka zase, tudi preden je konstituiran parlament s »parlamentarno večino«, zavzele jasno in glasno stališče do političnih pritiskov na sodstvo – še zlasti v primeru, ko te pritiske izvaja ena od parlamentarnih strank. Pričakoval bi, da bi izrazile odločno nasprotovanje tem pritiskom in se zavezale, da bodo zastavile svojo avtoriteto in politični kapital za zagotavljanje pogojev za neodvisno delovanje sodne veje oblasti. Brezkompromisno. Prvi, ki bi moral nastopiti proti pritiskom na sodnike, je predsednik republike. Biti bi moral zgled vsem drugim. Pa je negativni zgled. Pridružil se je tistim, ki na sodišča pritiskajo.

Zahteva IO SDS, naj »stranke, ki tvorijo parlamentarno večino, in predsednik republike Borut Pahor« dajo »javno zavezo, da bodo po razveljavitvi sodbe v zadevi Patria omogočili razpis novih volitev«, ni nič drugega kot poziv k rušenju ustavne ureditve. Zahtevajo »javno zavezo« zakonitih predstavnikov ljudstva in države proti obstoječim zakonom te države!? Zahtevajo nič manj kot razpustitev parlamenta, ki smo ga pravkar izvolili. Podlaga za razpust parlamenta pa je popustitev sodišča pred političnimi pritiski nanj. To je poziv k državnemu udaru. Parlamentarne stranke takega poziva ne morejo zgolj ignorirati, morale bi ga kategorično zavrniti. Prvi, ki bi moral proti takemu pozivu k rušenju ustavnega reda javno nastopiti, pa je predsednik republike. Ta je spet tiho. Vpijoča tišina sporoča, da so pozivi k rušenju ustavne ureditve dopustni.

Črna misel, ki me pri tem obhaja, je tale: kaj če je IO SDS izčvekal nekaj tistega, o čemer se je predsednik republike Borut Pahor pogovarjal po telefonu z Janezom Janšo dan pred njegovim odhodom na prestajanje zaporne kazni? To, da se predsednik republike po službenem telefonu pogovarja s politikom, ki je pravnomočno obsojen kaznivega dejanja, in da se ta pogovor odvije v kontekstu divjih političnih pritiskov na sodstvo, je zame prvovrsten škandal. Kot tak je sam pritisk na sodstvo par excellence. Medtem ko je predsednik države vsebino svojega kratkega telefonskega pogovora s predsednikom vrhovnega sodišča (ki ga ni hotel sprejeti na pogovor, ko ga je ta prosil za podporo pred političnimi pritiski na sodišča) sporočil javnosti, je vsebino dolgega pogovora z obsojenim politikom ohranil tajno. Vprašanje ni le, kaj se ima predsednik države uradno pogovarjati z obsojencem, marveč tudi, zakaj vsebino pogovora skriva – kaj se je pogovarjal. Pravniki naj povedo, ali so taki pogovori dopustni. A ne glede na to, kakšen je pravni status uradnega pogovora predsednika republike z obsojenim politikom na poti v zapor, imamo opraviti s političnim dejstvom, ki zbuja hude pomisleke. Ker predsednik republike izvaja pritiske na sodstvo in ker ne zavrača pozivov k rušenju ustavnega reda, povezanih z obsodbo tistega politika, obstaja sum, da je bil tudi tisti telefonski pogovor take ali podobne narave. To zadevo bi bilo nujno razčistiti.