Damir Dugonjić: Vseskozi na robu prepada

Zjutraj imam uro in pol treninga v fitnesu, nato grem za uro in pol plavat sprinte. To me povsem ubije in grem lahko le še spat. Ko se zbudim, imam suho vadbo, vsaj eno uro. Nato grem spet v vodo za vzdržljivost in moč. Takšen ritem sem imel v zadnjih dveh tednih. Potrebno je veliko potrpljenja, da zdržiš. Vseskozi si na robu prepada. Imam tudi krče in poslabšano kri. Enkrat sem moral celo iz bazena, ker nisem več zdržal. Malo je depresivno, ker zaradi utrujenosti ne morem hitro plavati, zato je psihično težko živeti. Še dobro, da se zdaj pričnejo štirje tedni počitka, ko ne bom delal skoraj nič.

Tako je v sprinterskih disciplinah, saj moram biti prvi dan prvenstva čisto svež. Mišice morajo biti skoraj povsem mehke.

Nikoli se ne sprostim preveč, saj lahko držim formo tudi do pet tednov. Zame je boljše, da se v zadnjih tednih pred pomembno tekmo celo preveč spočijem kot premalo.

Ne hodim več v fitnes. V vodi sem samo za občutek, potrebno je tudi čim več spanja. Vsak teden do tekmovanja je lažji. V zadnjem tednu se v bazenu samo še namakam. Trener v Ameriki nam je tudi napisal, česa v zadnjih tednih ne smemo delati. Tako se ne smemo preveč smejati, da se nam ne bi utrudile trebušne mišice. Ko hodimo po stopnicah, moramo iti eno po eno, še boljše je, če uporabljamo dvigalo. Spati moramo v svojih posteljah in našim ženam ali dekletom razložiti, da moramo v zadnjih tednih le mirovati. Ne smemo igrati niti video in računalniških igric, da se nam ne utrudijo prsti. Najboljše je branje in spanje.

Ne, ne... Čim manj hoditi in čim več zdravo jesti. Na Peco sem šel med napornimi treningi, da sem malce razbil dnevno rutino. Na Peci sem bil prvič, kamor me je povabil prijatelj. Zdaj takšni pohodi ne pridejo več v poštev niti igranje tenisa, ki je prav tako moj hobi.

Sem v boljši formi kot dve leti nazaj na olimpijskih igrah v Londonu. Letošnji časi so približno enaki kot lani, vsaj na 100 metrov, medtem ko sem na 50 metrov malce slabši. K temu je pripomogel tudi slabši odskočni kamen v Radovljici, ki mi je vzel nekaj desetink. Letos sem tudi bolj utrujen kot lani, ko sem imel več višinskih priprav. Vedno namreč lažje plavam, če pred tem več treniram na višji nadmorski višini. Toda vse bomo videli čez štiri tedne na evropskem prvenstvu v Berlinu. Kljub vsemu letos na treningih dosegam boljše rezultate kot lani, kar se na tekmi še ni potrdilo.

Ne. Čim bolj moram biti zaraščen in počasen, da bom potem obrit čim bolj lahek. Vedno se obrijem zadnji večer pred tekmo.

Vse fante spremljam. Prišlo je nekaj novih, predvsem dva Britanca. Moj večni tekmec je Fabio Scozzoli, ki letos ni pravi. Toda vedno pridejo novi obrazi. Za finale bo zagotovo potrebno plavati pod minuto, kar je moj cilj. V finalu nihče ne bo izstopal, razen morda enega Britanca, ki je letos zelo dober.

Zdaj ne več, toda pred pol leta so mi bile v veliko motivacijo. Na treningu sem se večkrat spomnil na te stotinke. Ko v fitnesu nisem mogel več dvigovati uteži, sem pomislil na stotinke in iztisnil iz sebe še nekaj ponovitev.

Lani je bilo perfektno razmerje. Celoten načrt je bil zelo dobro narejen – od priprav do udeležbe na tekmah. Tudi v Ameriki sem odlično delal, menjavanje okolja pa je bilo dobro zaradi razbijanja monotonosti. Letos je bil načrt drugačen in verjetno tudi malce slabši. Po pripravah nisem šel na tekme, kar ni bila dobra odločitev. Takoj sem šel nazaj v Ameriko, kjer sem bil dva meseca in pol, kar je bilo predolgo. Toda težko bi vso leto zdržal zgolj v enem okolju, saj bi se hitro zasitil. Ustreza mi tudi, da imam dva trenerja. Za drugo leto bo potrebno narediti boljši načrt. Vse bo moralo biti natančno določeno.

Zadnji dve leti pred olimpijskimi igrami sta ključni. Narediti moram vse, da bom v Riu v najboljši formi. Veliko imam še prostora za napredek. Potrebujem manjši preskok, da bom v igri za kolajne, ne samo v finalu. Plavati moram pod 59 sekundami, kar se v dveh letih lahko uresniči.

Slovenska plavalna zveza mi krije stroške priprav in letalskih kart. Zaposlen sem tudi v slovenski vojski, ki mi zelo pomaga, enako moj matični klub Fužinar. V pomoč mi je tudi osebni sponzor Head. Če bi živel le v Sloveniji, bi bilo vse odlično, toda za življenje v Sausalitu pri San Franciscu ni dovolj.

Zelo dobro skrbijo zame. Najpomembnejše je, da imam dobre in udobne kopalke.

Ne več. Strgale so se mi ravno pred dvema letoma na evropskem prvenstvu. Zdaj jih pred vsako tekmo na vso moč raztegnem, da jih preizkusim.

Trenutno se posvečam le plavanju in enako bo do olimpijskih iger v Riu de Janeiru. V ospredju je zdaj le plavanje, saj bi rad storil vse, da bom najboljši na olimpijskih igrah. Rad bi izkoristil vse v plavanju, da mi ne bo nekoč žal. Kljub temu sem navezal nekaj stikov v Ameriki, a v Sloveniji še ne.

V Slovenijo pride čez en teden. Tukaj bo deset dni, dva tedna pred evropskim prvenstvom pa gre spet nazaj, da se bom osredotočil le na plavanje. Po evropskem prvenstvu bom šel še na dve tekmi svetovnega pokala, nato se vrnem v Slovenijo in potem spet nazaj v Ameriko. V Sloveniji bom ponovno oktobra na reprezentančnih pripravah. Veliko potujem in pridno nabiram letalske milje.

Ne še, imam pa srebrno. Mi zelo pomaga, saj imam lahko dve torbi in še nekaj ugodnosti. Najboljše je, da grem lahko v poslovni salon na letališču. V Ameriko večinoma letim prek Münchna, ki mi je bolj všeč kot Frankfurt, ki ima ogromno letališče in veliko gneče.

Vsak dan znesejo šest jajc. Ena je zbolela, zato sva jo morala z ženo oživljati. Zatikala se ji je hrana. Povsem se je napihnila, zato sem jo obrnil in stisnil, da je bruhala. Zdaj sva ji kupila modrček, da ji stiska trup, kokoška pa je preživela. Ni nam dolgčas.

Zdaj sem se odločil, da bom več delal tudi na vrtu, saj je na njem že prava džungla. Imamo dobro klimo, zato je potrebno na vrtu vseskozi delati, saj kar naprej nekaj raste. Skozi leto imamo najmanj deset stopinj Celzija. Všeč mi je tudi, da ni vlage.