Kako gledate na rezultate letošnjih volitev?

Rezultati kažejo, da se je del protestniškega gibanja prenesel na neko drugo raven delovanja. Na politični parket je končno prišlo drobec tega, kar delamo na ulici. Oziroma pričakujem, da se bo v parlamentu odslej predstavljalo malega človeka in postavljalo zanj. Končno se je vzpostavila logika, ki je opozicija prevladujoči politiki. Končno imamo resnično levico, ki je nekaj drugega kot etablirana levica. In z njo se bo po moje nadaljevalo tudi gibanje na ulici, če mu rečemo tako. Gre pa za to, da bodo ljudje odslej bolj motivirani, da tudi sami postanejo aktivni v družbenem in političnem življenju, saj imajo končno zagovornika v parlamentu. Govorim seveda o Združeni levici (ZL). Kar zadeva našo protestniško skupino, ki je organizirala Protestival, lahko napovem, da bomo imeli zelo konkretne manifestacije, ki bodo osredotočene na zelo konkretne primere.

Napovedujete nadaljevanje uličnih gibanj, akcij in protestov?

Še okrepili se bodo. Ker smo, vsaj kulturniki, spet motivirani. Ker imamo motivacijo, da bomo nekaj več dosegli zdaj, ko obstaja večja verjetnost, da bomo tudi uslišani. Po razpadu Janševe vlade so bili protesti tako rekoč pihanje v veter. Razplet volitev nam je dal nujno potreben nov zagon.

Na ulice se bo vrnila kultura. Kaj pa državljani?

Tudi oni. A najprej kultura, ki bo spet motivirana družbene pojave in probleme postavljati v kontekste, svojo umetnost bodo ponovno pripravljeni veliko bolj družbeno angažirati. Idealno bi bilo, če bi bil vsak umetniški dogodek protestivalskega značaja. Dovolj bi bila gesta, da bi se tak dogodek prelevil v družbeno angažirani manifest.

To je zadnje, kar bi pričakovali zdaj, ko se zdi, da so se razmere politično nekoliko odtalile. Niso slabe politike tiste, ki sprožajo proteste?

Mislim, da tudi dobra politika. Protesti so ali pa bi morali biti zgolj neke vrste medij. V vsakem primeru mora vedno obstajati opozicija, ki se mora artikulirati na različne načine in tudi na ulici. To je način, kako postaviti resnične probleme v ospredje. Mediji namreč vse preradi postavljajo v ospredje neke soap opere, ki z resnimi problemi nimajo zveze.

Kaj se vam zdi problematično pri medijskem poročanju v zadnjih dveh mesecih, ko smo spremljali volilno kampanjo ter romanje zapornika in vernikov na Dob?

Zapornikov, ki romajo na Dob, je veliko, zato je vprašanje, s čim si je prav ta zaslužil takšno pozornost. Seveda je jasno, tema je ideološko oporečna, ljudi deli in s tem ustvarja branost. Mediji bi se tu morali znati samoomejevati pri ustvarjanju branosti na ideoloških temah, medtem ko imamo toliko pomembnejših problemov.

Ste se v času kampanje počutili dovolj medijsko informirane o strankarskih programih?

Recimo, da ja. A dejansko je bila ves čas v ospredju debata o Janši, tako da so mu spet pomagali z lepo kampanjo.

Na vrh je kljub temu prišla stranka, ki se absolutno odreka vsakršnim ideološkim temam. Nima ideologije, a tudi nima prave vsebine. Ali to pomeni, da so se ljudje naveličali ideoloških delitev?

Zato sem zadovoljen s temi volitvami, ker se je spet pokazal protestniški duh. Ljudje so se odrekli vsem tem opredelitvam in to se mi zdi pozitivno. Ni seveda pozitivno, če politika nima programa, a po drugi strani je tudi glasovanje za stranko, ki se aktivno zavzema za preseganje ideoloških delitev, svojevrsten odpor in upor. Neka oblika zelo dragocene državljanske aktivnosti. Ljudje so danes bolj politično angažirani, ne manj. Protesti so bistveno pomagali k prebuditvi državljanskega duha.

Se vam ne zdi, da je bil spet izvoljen Antijanša?

Absolutno je šlo tudi za Antijanšo. A ljudje so na volitve šli predvsem z željo po preseganju delitev, šli so za moralnostjo. Ne smemo pozabiti, da je to tisto, kar bi morala politika predstavljati. Povrniti bi si morala zaupanje in moralno avtoriteto. Cerar to predstavlja Slovencem, saj deluje povezovalno in pomirjevalno.

Kakšno politiko pričakujete od njega?

Absolutno ne more biti tako konkretna in kakovostna, kot je politika ZL. Verjetno je celo Nova Slovenija predstavila dosti konkretnejše ukrepe. Seveda je to velik minus kampanje, stojim pa za tem, da se stvari končno normalizirajo, ko se začenjamo strinjati, da ni več prostora za ideologije.

A kaj konkretno pričakujete od zmagovite stranke, kateri ukrepi bi morali biti prioriteta vsake koalicije?

Po moje je treba ustaviti črno projekcijo privatizacije. Kot drugo bi bilo treba začeti ustvarjati pogoje za soupravljanje podjetij. To bi bila cela družbena revolucija in predvsem bi bila mirna.

Stranka Mira Cerarja je napovedala nadaljevanje privatizacij.

Oni so izjemni oportunisti, kar se tega tiče. A vseeno mislim, da do nekih večjih sprememb glede na zdajšnjo prakso ne bo prišlo, sploh pa ne bo zaradi njihove politike večjih sprememb na slabše. Glavno je, da je v parlament prišla ZL, ki bo lahko dosledno zastopala voljo ljudi. A za to je bistveno, da ostane v opoziciji, saj bo lahko edino od tam radikalno nastopala. Edino tam je mogoče, da ne izgubi hitro zaupanja volilcev.

Kaj pričakujete od ZL v opoziciji? Le glas vesti ali dejansko politično korekcijo?

Pričakujem, da stojijo za svojimi načeli in ne sklepajo kompromisov. Pravice delavcev, ideje o zadružništvu, varovanje narave. Gre za zdravorazumska načela, ki bi jih morala zagovarjati katera koli politika. Važno je, da ostane glas razuma, ne glede na to, koliko bo od tega v prvi fazi učinka.

Je konstruktivna in konsistentna drža v opoziciji ključ do uspeha na naslednjih volitvah?

Absolutno. A za resnične družbene spremembe politika še zdaleč ni dovolj. Do iniciativ mora prihajati na vseh ravneh, z različnimi gibanji, politika je le en delček. Politika je le neke vrste medij družbenih sprememb. Enako kot medij kmetje, učitelji, kulturniki. Institucije bodo morale v tem smislu postati aktivnejše. Morale se bodo prevetriti in prestrukturirati, da bodo lahko delovale v dobro družbe.

Katere ukrepe potrebujemo na področju kulture?

Kakšne radikalnejše. Neka resna tranzicija v naši kulturi še ni stekla. Vse je malo kuhinjsko zastavljeno, stvari so družinske, prijateljske in predvsem niso strokovne. Kulturne ustanove, sploh javnega sektorja, niso usmerjene v to, da bi se kultura razvijala, preizkušala, se spreminjala. Okolje javnega sektorja je konservativno. Konkretno pričakujem predvsem, da se spodbuja kulturo, ki vzpostavlja dialog z javnostmi, in da politika vzpostavi dialog s samostojnimi umetniki, ki so bili doslej najlažje žrtve tako političnih merjenj moči kot varčevanja.

V imenu SMC je reformo javnega sektorja v kulturi pretekli teden napovedal Dragan Matić. Kaj bi moral biti cilj reforme?

Mogoče ne manjka toliko popolna reforma, kot je treba le neke stvari spremeniti. Ni treba celotnega sektorja postaviti na glavo. Pomembna bi bila že uskladitev sistema z današnjim časom v smislu odnosa med menedžmentom in programom. Danes je produkcija postavljena pred program. Pomembnejše je mnenje tega, ki organizira in prodaja, kot tistega, ki ima program, filozofijo, motivacijo, ki razmišlja dolgoročno. Dovolj bi bilo zgolj minimalno reorganiziranje hierarhije, ki bi postavilo stvari pogumnejše in radikalnejše, ki bi odločneje povezalo tudi svobodne umetnike z institucijami, ki bi stavilo na simbiozo javnega in zasebnega. Kultura spreminja miselnost in moralne vrednote, zato mora priti vsebina pred menedžmentom, ki jo pogosto razume v smislu zabave in ugajanja. Prav institucije bi morale biti nosilke te spremembe, saj imajo zagotovljen obstoj in finančno podporo iz proračuna.

Bi si želeli, da bi na čelu kulturnega resorja ostal minister Grilc in izpeljal projekte, ki jih je napovedal?

Deloval je v okviru neke druge vlade in mislim, da je dobro, da se stvari scela prevetrijo in da tudi kulturni resor deluje usklajeno z drugimi resorji nove vlade. Za moje pojme je bil premalo radikalen in se je preveč prilagajal. Kompromisi morajo biti, a treba je tudi tvegati, ko se zagotavlja dobre pogoje za kulturo.

Kje vidite novo ministrsko figuro?

Morda je spet čas za ministrico.