Čemu služijo obeleževanja 100 let od začetka prve svetovne vojne? Čemu je služila državniška slovesnost ob okroglih 70 letih od izkrcanja v Normandiji? Čemu služijo dvigovanja novih in novih spomenikov, polaganja vencev in častnih salv? Čemu služijo zgodovinske knjige in dokumentarci, arhivi in filmi, hm, splošna izobrazba, če pa se človeštvo ničesar ne nauči o zobovju mitov, legend, utvar, zarot, dogem in ideologij?
»Seveda so dejstva in dokumenti za zgodovinarja ključnega pomena, toda ne smemo jih spremeniti v fetiš. Sami zase še niso zgodovina in prav tako ne ponujajo priročnega odgovora na mučno vprašanje: Kaj je zgodovina?« je zapisal britanski zgodovinar Edward Hallett Carr in podčrtal »pisanje zgodovine s škarjami in lepilom ter zanemarjanjem pomena oziroma smisla« ter »širjenje propagande ali zgodovinske fikcije, pri kateri služijo pretekla dejstva zgolj kot okras pisanja, ki nima dosti skupnega z zgodovino«, za ključni nevarnosti, ki peljeta v krivoverstvo. Ali kot Makine opiše fetišista: to je tisti, ki predvsem zbira, bolj kot dojema, duhà zgodovine.
V skreganem in gorečem svetu gredo jubileji velikih vojaških dogodkov, zmag in bitk, odkrivanja spomenikov in dvigovanja starih praporov z roko v roki z vsesplošno militarizacijo sveta. Kam to pelje, dobro vemo, zato so takšni pokloni vse prej kot izkazovanje pietete do žrtev. »Veš, vojaka imajo radi strumnega in nasmejanega ali pa… padlega na bojišču,« je zapisano v Francoskem testamentu. Medtem ko državniki in voždi s pribočnimi lakaji in zvestim plebsom sklanjajo glave in brundajo izrabljeno mantro »nikoli več«, jim je malo mar za repeticijo grozot, genocidov, pobojev, bratomorov, tragedij, ki se isti hip dogajajo na vseh koncih sveta. Aroganca in cinizem par excellence.
»Resničnost je z vso svojo neverjetnostjo daleč presegla domišljijo,« je še ena Makinova iskra. Pred sto leti je Edwin Porter s filmom Veliki rop vlaka začrtal pot v 20. stoletje, kjer prihodnost nima konca. Današnji kurz je preteklost brez konca. Sprijaznjenost z dogmo, da se zgodovina ponavlja, slepi trezno presojo, kdo jo sploh ponavlja. Samooklicani übermenschi z oživljanjem starih konceptov, simbolov in uniform, zlepljenih zgodovinskih resnic in lozungov izživljajo nakopičene frustracije, ki so v kaosu (ne)vrednot hitro nalezljive. Če jih ne celimo sproti, se razrasejo kot krvoločni rak, ki žre in požge vse pred sabo, tudi zgodovinarja, za katerega je Carr zapisal, da je »pri svojem delu najuspešnejši tedaj, ko njegov pogled na preteklost osvetlijo spoznanja, povezana s težavami sedanjosti«.
