Pravno in socialno tudi v glavah in prsih?

Bodo mislili tudi to?

Tokratna zmagovalna predvolilna taktika niso bile obljube, ali zagotovila, ali opravičevanja, tudi ne obtoževanja in osebni napadi. To ni bila tradicionalna jezikovna folklora zgodovinskega našivašizma, niti niso bile to drzne napovedi. Razpravno in promocijsko težišče zmagovalne taktike so bila vsebinsko ohlapna načela, preusmerjanje pozornosti s konkretnega na pavšalno in abstraktno, zatekanje k besedam o etiki in izogibanje konfliktnim zapletom. Pasivna drža v vlogi napadenega oziroma žrtve se je ponovno izkazala za prinašalko glasov. Nič posebnega ali presenetljivega. Legitimno. A naključno, ali odlično premišljeno? Predvsem pa: bolj pristno demokratično kot vsebinsko analitično in polemično razpravljanje o konkretnem?

Kljub nizki volilni udeležbi, ki škodi demokratični legitimnosti oblasti, a ni nujno le posledica izvedbe predčasnih volitev med poletnimi počitnicami, ne zmagovalcu ne na poslanska mesta izvoljenim osebam ne gre odrekati legitimnosti. Hkrati pa ne gre z ravnodušnostjo spregledati pomembne značilnosti volilnega procesa, da se tudi tokrat niso volili okrajni ljudski predstavniki. In da se skoraj niso volile niti stranke. Močan vtis je, da so se tokrat skoraj izključno volili predsedniki strank, ves čas in skoraj brez izjeme izpostavljeni strankarski liderji, stari in novi politični estradniki. Še vedno se ustanavljajo stranke, ki nosijo imena svojih predsednic in predsednikov. Ultrapersonalizacija dnevne politike? Popolna liderska centralizacija, hiperhierarhična organiziranost strank? In nenazadnje novačenje novih obrazov, da bi kot člani stranke prevzeli status kandidatk in kandidatov za poslance in poslanke, ker je to nujno potrebno za nastop in želeno zmago strankinega liderja na volitvah? Pomeni to več ali manj demokracije?

Bodo novi odločevalci zaznali in mislili pomembna družbena vprašanja, za katera se zdi, da jih politiki in funkcionarji do sedaj niso zaznali, predvsem pa jih niso prevpraševali? Nekatera premišljeno ponavljam. Na primer, ali jih bodo zanimale pomembne spremembe volilne zakonodaje, ki bi razširile glasovalne možnosti volilcev na volilnih glasovnicah, omogočile učinkovito kandidiranje neodvisnim kandidatom, uredile možnost odpoklica poslanca, okrepile elemente neposredne demokracije, preuredile lokalno samoupravo države in institucionalizirale regionalizacijo? Bodo uresničili mandat ustave in zakonsko določili ustavno dopustne omejitve za uresničevanje volilne pravice? Se bodo končno odločno in učinkovito soočili z vprašanjem, kaj storiti z institucijo predsednika republike in njegovimi pristojnostmi in kaj storiti z državnim svetom, da bi obe instituciji kot ustavna igralca krepili demokratičnost, legitimnost in učinkovitost »nadzora in ravnovesij« v sistemu oblasti? Kdo bo prvi ponudil konkretne rešitve za probleme korupcije? Bodo obudili razpravo o problemih KPK, med drugim tudi o dejstvu, da je pomemben del zakonodaje, ki utemeljuje delo KPK, protiustaven?

Kako verjetno je, da bodo novi odločevalci kmalu predstavili premišljene, prepričljive in konkretne rešitve oziroma ukrepe za učinkovito reševanje zaposlovalnega in družinskega problema mladih? Bodo to storili glede stanovanjske politike, ki potrebuje radikalno predrugačenje, nov model? So zaznali, ali pa jim bo kmalu uspelo zaznati, problem izobraževalne politike, predvsem univerzitetne? Bodo razumeli, zakaj je skoraj nevzdržna in deloma pravno nesprejemljiva? Bodo takoj ali kmalu poskrbeli za konec univerzitetne politike, ki univerzam ne zagotavlja avtonomije in dovoljuje ne le vpisovanje v študijske programe, katerih diplomanti na trgu dela niso iskani, ampak celo ustanavljanje študijskih programov, kjer so v ospredju finančni interesi njihovih ustanoviteljev in ki ne zagotavljajo ustreznih poklicnih nazivov, zaradi česar diplomanti ne bodo mogli učinkovito nastopati na trgu dela kot iskalci zaposlitve? Pri nekaterih se študente celo vabi k vpisu z zvijačami in manipulacijami. Univerzitetna politika države mlade dejansko sili k vpisovanju v študijske programe, pri katerih je študij sam sebi namen, in v maksimalno podaljševanje študija, saj lahko začasno delo dobijo le s statusom študenta. Bodo univerze še naprej ali celo še bolj administrativno-tehnokratske ustanove, kjer se procesi izobraževanja in raziskovanja pogojujejo s »tržno vrednostjo« rezultatov dela, forma ima skoraj izključno prednost pred vsebino, kakovost pa je podvržena skoraj izključno golo tehničnim in formalističnim kriterijem?

Morda takoj socialna država?

Morda bi prav razrešitev katere od očitno protiustavnih sistemskih rešitev lahko bila med prvimi koraki nove oblasti. Tudi ta, na primer, da se še pred koncem tega leta ukine institut volonterskega pripravništva. Gre za protiustavno obliko sodobnega suženjstva. Volontersko pripravništvo bi bilo pravno sprejemljivo samo v primeru, ko bi bila narava določenega dela takšna, da posameznik tega dela nikakor ne bi mogel primerno opravljati brez posebnega dodatnega izobraževanja in nadzora med prakso, stroški pa bi bili dokazljivo večji od koristi od pripravniškega dela.

Je že izdelan načrt za zagotovitev vladavine prava (dosledne ustavnosti in zakonitosti) glede zaposlitev za določen čas in drugih vrst zaposlitev, ki niso za nedoločen čas? Se pripravlja znaten dvig skrbi države za učinkovito pravno zaščito delavk in delavcev, predvsem tistih z najnižjimi dohodki in najmanjšo socialno varnostjo? Je samo še vprašanje časa, ko bodo izterjave dolgovanega dohodka in plačil socialnih zavarovanj tudi izrecno zakonsko urejene tako, da bodo takšni primeri sodno zaključeni v nekaj dneh? Se bo nemudoma začelo preprečevati vse možne oblike hudih izigravanj in zlorab pravnega reda, ko posamezniki v vlogi delodajalcev oškodujejo delavce, potem pa se poplačilu dolgov izognejo s prepisi premoženja na svoje družinske člane? Je morda že pripravljena zakonska sprememba, da se v državnih ali paradržavnih podjetjih ne bo moglo izplačevati visokih nagrad vodstvenim kadrom ne glede na poslovanje podjetja in finančni položaj delavcev? In se bodo pozitivna finančna sredstva kopičila v skladih, namenjenih poplačilu dolgov do delavcev v primeru stečaja ali likvidacije podjetja? Kakšna bo pravna politika zaposlovanja invalidov in drugih kategorij posebej ogroženih delavcev?

Bodo uradniki končno tudi osebno odgovorni za očitno pravno nepravilne odločitve ali za očitno kršenje zakonodaje, pa tudi za nesprejemljivo nerazumevanje enostavnih pravnih vprašanj? Se sploh kdo namerava soočiti s tem ogromnim problemom? Bo država končno razumela in priznala svojo objektivno odškodninsko odgovornost v vseh primerih, ko sistem kot tak ne deluje ali deluje slabo, razlog za to pa je bodisi slabo delo uradnikov bodisi neustrezna zakonodaja, ali pa neobstoj nujne zakonske ureditve?

Bodo novi odločevalci v prevpraševanje zapostavljenih ali spregledanih družbenih problemov vključili tudi okoljevarstvena in zeleno-revolucionarna vprašanja?

Ponovil sem že, javno, da so pravniki precejšen del največjih družbenih problemov. Predvsem zaradi prepogosto nemoralnega in neintelektualnega odnosa do prava. In da zato pravo v družbenih praksah prepogosto ovira razvoj in napredek, ljudem otežuje življenje in slabša kakovost bivanja. Tudi ko gre za zaščito temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ustavnih načel, humanističnih (neokantovskih) vrednot in zdravega razuma. Bo pravnost, socialnost in ustavnost, namesto le na papirju, mogoče prepoznati tudi v glavah in prsih novega političnega vodstva države? Pričakovanja glede tega so utemeljeno lahko večja.