Zakaj je funk bolj »funky« od rokenrola?

Večinoma gre za vprašanje tempa. Funk je srednji tempo, rokenrol je hitri tempo in blues je počasen tempo. Vsi trije slogi pa prihajajo iz iste družine. Imamo seveda tudi hitre funk skladbe in pa rokenrol pesmi srednjega tempa. A v osnovi je tako, kot sem rekel – funk je nekje v sredini med bluesom in rokenrolom.

V svoji dolgoletni karieri ste igrali že na številnih festivalih. Pa ste kadar koli igrali na dogodku, ki je imel v imenu hkrati »pivo« in »cvetje«? Se vam zdi ta kombinacija bolj smrtonosna ali bolj sanjava?

Ali je to cvetje mišljeno kot trava? (Smeh.)

To je ime festivala, kjer boste nastopili v Sloveniji.

Pivo in cvetje? Običajno cvetje? Hm, potem bi rekel, da je ta kombinacija bolj sanjava. Razen morda, če je to cvetje mak! (Smeh.)

To je vaša zadnja turneja. Veliko glasbenikov ima svoje »zadnje turneje«, potem pa se znova in znova vračajo na odre. Bo vam uspelo ostati v pokoju in zakaj menite, da je prišel čas, da nehate nastopati?

Nikoli nisem rekel, da sem nehal. In ne vem, kdo je sploh začel širiti to trditev, ki jo zadnje čase poslušam.

Tako piše v promocijskem sporočilu vaše turneje, ki so ga povzeli številni svetovni časniki. Kaj pogrešate iz sedemdesetih let in česa ne?

Vseh tistih stvari, ki jih pogrešam, hkrati tudi ne pogrešam. Zdaj pa ugibajte, kaj to je... (Smeh.)

Prince je nekoč dejal: »George Clinton je funk.« Ali je predaja štafete mlajši generaciji glasbenikov ultimativna potrditev za vas kot ustvarjalca?

Zagotovo.

Kaj vam pomeni več – število prodanih albumov, razprodani koncerti, glasbene nagrade ali pohvale glasbenih kolegov, ki jih spoštujete?

Kaj od tega mi največ pomeni...? Število prodanih albumov. Ker če imaš dobro prodajo plošč, se bo tudi vse drugo postavilo na svoje mesto. Koncerti bodo dobro obiskani, prišle bodo nagrade in tako naprej.

Malo za šalo: vas je kdor koli v teh letih že vprašal, ali ste v sorodu z nekdanjim ameriškim predsednikom Billom Clintonom?

Ah, dajte no... Ali res mislite, da bi se kaj takega lahko zgodilo? (Smeh.) Odgovor bi bil, da so najbrž spraševali njega, ali je slučajno v sorodu z mano. (Smeh.)

Kakšna je z vašega vidika razlika med skupinama Parliament in Funkadelic?

Z mojega vidika?

Obe skupini ste ustanovili vi, najbrž si kaj mislite o njiju?

Haha, ja... Kitare in trobila. Poštirkanost in kaos.

V šestdesetih letih ste bili eden od mnogih skladateljev za založbo Motown, ki so jo imenovali »tovarna hitov«. Ste to delo jemali bolj kot službo v pisarni ali je bilo vzdušje vseeno bolj sproščeno?

Delal sem za podružnico v New Yorku, kjer ni bilo tolikšne gneče kot v osrednji pisarni Motowna. Vendar pa je kakršno koli sodelovanje z Motownom že samo po sebi izredno navdihujoče. V New Yorku smo bili sicer ravno tako zagnani, kot so bili v Detroitu – s to razliko, da pač nismo bili fizično v Detroitu.

Kot producent ste se podpisali tudi pod albume skupine Red Hot Chili Peppers. So bili dovolj »funky« za vaše standarde?

Uh, še več kot to! So zelo funky še dandanes. Do funka imajo veliko spoštovanja in vedo, kaj počnejo. Presegli so moja prvotna pričakovanja.

Če bi lahko producirali album za kogar koli – koga bi si izbrali?

Izberem lahko kogar koli? Hm. Kombinacijo Slyja in Eminema. To je moja sanjska kombinacija.

Kot glas didžeja The Funktipus ste se pojavili tudi v priljubljeni videoigri Grand Theft Auto, in sicer v različici iz leta 2004 San Andreas, kjer se pojavi tudi vaša skladba Loopzilla. Menite, da tovrstne streljaške videoigre spodbujajo nasilje med mladimi? Jih vi sami igrate?

Nisem psiholog, zato se v psihoanalizo ne bom spuščal. Lahko pa povem, da ima vsako obdobje nekaj, kar bo starejša generacija opredelila kot »nasilno«. Enako je bilo z rokenrolom. Ne vem, ali so danes otroci hujši, kot so bili takrat ali kdaj drugič v zgodovini. Vendar se raje ne bom opredelil niti za niti proti. Za vse čase pa velja, da moramo svoje otroke naučiti predvsem, kaj je prav in kaj ne, to pa lahko dosežemo le skozi izobraževanje.

Kateri pa so bili največji glasbeni vplivi na vaše delo?

Poleg Motowna še – vsi drugi. Vsem pustim, da vplivajo name. Vsem, ki delajo in ustvarjajo. Najbolj pa name vpliva, ko slišim glasbo, ki je starši ne marajo in jo označijo kot »to ni glasba«. Takšna glasba me je vedno najbolj zanimala.

Ali obstaja pesem, ki je nikoli več ne bi igrali na odru?

Te pesmi ne poznam. (Smeh.)

Kaj pa kakšna divja zakulisna zgodba iz sedemdesetih let, ob kateri bi morali uredniki dvakrat premisliti, ali naj jo sploh natisnejo?

Ne vem, ali bi rad povedal to zgodbo. Saj bi si jo vam želel povedati, ampak res ni za v javnost. (Smeh.)

Prav, kaj pa če primerjamo današnje dogajanje z dogajanjem v sedemdesetih – koliko manj noro je? Če sploh je manj noro...

Danes je noro predvsem to, s čim se v glasbenem poslu služijo milijoni. Da ti znamko slušalk odkupijo za milijardo dolarjev – no, to je noro (izjava se nanaša na odkup slušalk beats, za katere je Apple raperju Dr. Dreju plačal tri milijarde dolarjev, op. p.)! Denar je danes nor. In denar dela ljudi nore. Poglejte ljudi, kot so Kanye West, Beyonce in Jay-Z. Današnja norost je drugačna od tiste iz sedemdesetih: oni govorijo v milijonih, jaz pa v tisočakih. No, to je noro.