Poplava poceni denarja na finančnih trgih in pomanjkanje drugih donosnih naložb bi lahko rešila številna slovenska podjetja, ki zaradi zaprtih vrat v bankah že več let zaman iščejo potrebna sredstva za širitev in razvoj.
Tako je ljubljansko podjetje Datalab v teh dneh brez težav s prodajo na borzi izdalo 12 odstotkov novih delnic. Domači in tuji institucionalni vlagatelji so jih razgrabili, saj je povpraševanje za kar 40 odstotkov preseglo ponudbo. Razvijalec programske opreme je zbral za več kot milijon evrov svežih sredstev.
Svetla primera iskanja nebančnih virov financiranja sta tudi Petrol in Gorenje. Prvi je po nizki obrestni meri izdal za 265 milijonov evrov dolgoročnih obveznic, pri čemer so jih vlagatelji želeli kupiti za kar milijardo evrov. Po tem, ko so v Gorenju lani izvedli dve dokapitalizaciji, prvo namenjeno japonskemu Panasonicu, drugo pa malim vlagateljem, je zdaj priložnost za zaslužek videla še Gorenjska banka. Ta je v kapital Gorenja pretvorila za 5,7 milijona evrov terjatev, a je delnice istočasno z dobičkom prodala naprej okoli 15 domačim in tujim vlagateljem. Omenimo še Tušmobil in CVS Mobile, ki sta izdala obveznice, uspešni ajdovski proizvajalec sladoleda Incom pa je v začetku meseca izdal za milijon evrov enoletnih komercialnih zapisov.
Neizkoriščenost trga kapitala in nevednost slovenskih podjetij
Čeprav ti primeri dokazujejo, da lahko domača podjetja na trgih kapitala zberejo denar, gre le za redke izjeme. Podjetja namreč Ljubljansko borzo hitreje zapuščajo, kot se nanjo uvrščajo. Poleg holdingov, ki so šli večinoma v stečaj, in investicijskih družb, ki so postale vzajemni skladi, bo z morebitno privatizacijo prišlo do novega vala umikov podjetij z borze, na primer Telekoma Slovenije, Mercatorja, Heliosa, Aerodroma Ljubljana, Cinkarne Celje, Letrike, Žita in Intereurope.
Zaman se pričakuje, da bi z izdajo novih delnic reševali tudi družbe v postopku prestrukturiranja, kot so Cimos, Merkur, Polzela, Adria Airways... Ker je njihova nadaljnja usoda odvisna od bank in drugih upnikov, se vlagatelji ne zadovoljijo z le nekaj odstotki lastništva, s katerim ne morejo vplivati na vodenje podjetja, ampak zahtevajo kontrolni delež. »Zato se za tovrstna podjetja ne išče portfeljskih vlagateljev, ampak stratege ali sklade zasebnega kapitala,« je povedal izvršni direktor Alta Skupine Simon Mastnak. Toda v tem primeru ne gre več za iskanje golega svežega kapitala za podjetje v težavah, ampak za njegovo prodajo, kar pa je v rokah obstoječih lastnikov in financerjev.
»Slovenski trg kapitala se zdi neizkoriščena priložnost,« ocenjuje Andrej Mertelj, izvršni direktor in največji lastnik Datalaba. »Izdaja novih delnic je bila najcenejša možna oblika zbiranja kapitala. Vendar zato, ker smo borzna družba.« Bi enako svetovali drugim podjetjem? »Absolutno,« je povedal Mertelj in dodal, da se je od vstopa na borzo leta 2008 dvignil ugled Datalaba, boljši so odnosi z bankami, brez besed verjamejo njihovim bilancam. Vendar podjetja očitno ne delijo Mertljevega navdušenja nad javno prodajo delnic. »Podjetja slabo poznajo možnosti, ki jim jih omogoča trg kapitala in običajno ne vedo, kako in na kakšen način zbrati dodaten kapital oziroma sredstva (obveznice, delnice, prednostne delnice, komercialni zapisi…),« razloge, zakaj na borzo ni uvrstitev novih podjetij, našteva Mastnak. »Ni dovolj le dober razlog, zakaj podjetje potrebuje dodaten kapital, ampak mora projekt izpeljati tako, da vlagateljem omogoči zaslužek,« je dodal.
Vlagatelji na borzi zaman čakajo na poslovne gazele
Tako dobro poučeni kot mali vlagatelji bi si na Ljubljanski borzi brez dvoma želeli uspešna in hitro rastoča slovenska podjetja. Če bi dobili možnost nakupa delnic podjetij, kot so Dewesoft, Termotehnika in L-Tek, bi imelo to pozitivne učinke tudi na razvoj in likvidnost celotnega trga. Toda na njihovo nezadovoljstvo so se poslovne gazele v sili razmer navadile rasti po naravni poti in ne z zadolževanjem ali izdajanjem novih delnic. Uspešna zagonska podjetja pa se po svež kapital veliko pogosteje odpravijo v lokalne in tuje pospeševalnike, k skladom tveganega kapitala, ali kar na spletne platforme, kot je Kickstarter.
»Ne potrebujemo kapitala, saj rastemo po naravni poti. Imamo strategijo, da smo neodvisni od bank,« je pojasnil Radko Luzar, direktor in lastnik podjetja L-Tek, ki je lani ob 5,6 milijona evrov prihodkov ustvarilo 1,35 milijona evrov čistega dobička. V podjetju Termotehnika, ki je v zadnjih petih letih več kot podvojilo prihodke, čisti dobiček pa se je početveril, prav tako ne slepomišijo. »Smo družinsko podjetje in ne spuščamo drugih v lastništvo,« je bil jasen pomočnik direktorja Dean Besednjak, ki je konservativen tudi pri najemanju bančnih posojil. »Če nimaš dovolj lastnih sredstev oziroma potrebuješ obratni kapital, se je smiselno zadolžiti, vendar le, če imaš zagotovljene nove posle.« Upanje vliva trboveljski Dewesoft, zlata gazela 2012. »Če bi v prihodnosti potrebovali dodatna sredstva, bi nedvomno šli na slovenski trg kapitala,« napoveduje Andrej Orožen, direktor podjetja. A je takoj dodal, da trenutno ne potrebujejo svežega kapitala.
»V državi ni investicijskega potenciala«
V tujini prihod podjetij na borzo v veliki meri zagotavljajo družbe tveganega in zasebnega kapitala, ki običajno v podjetje vlagajo v prvi fazi razvoja in ga nato pripravijo na nadaljnjo prodajo. »Med našimi naložbami ne vidim takšnih, pri katerih bi bilo smiselno kapital iskati na Ljubljanski borzi, saj je likvidnost skromna. Četudi bi podjetje dobilo kapital, bi bilo to od pasivnih vlagateljev. Več koristi za naše podjetja je, če najdemo vlagatelje, ki bi poleg svežega kapitala prinesli tudi neko dodano vrednost,« je pojasnil Jure Mikuž, direktor sklada tveganega kapitala RSG Kapital.
Dodatno slabost predstavlja do tujih naložb neprijazno okolje. »Domačega kapitala nimamo, tujega pa nočemo. Vlagatelje je zelo težko pripeljati v državo in jih navdušiti za naložbo v katero od naših podjetij, zelo lahko pa jih je pregnati. Vlagatelji trenutno preprosto ne vidijo investicijskega potenciala v naši državi. Enkrat se bomo morali naposled odločiti, kaj si želimo. Ne moremo vsaka tri leta začenjati s privatizacijo in si potem premisliti,« pravi Danijel Viljevac iz DTK Murka.
