Globalna nogometna evforija je poustvarila vtis, da se ruski predsednik na zeleni celini mudi predvsem kot gostitelj prihodnjega svetovnega prvenstva, ki sovpada s koncem njegovega drugega prvega mandata z za zdaj še vedno verjetnim nadaljevanjem vse tja do leta 2024. Špekuliralo se je, da bo finalna tekma tudi priložnost za nekaj resne diplomacije, a sta se Putin in Merklova, ki jo je zagotovo bolj vznemirjal »elf«, le na kratko strinjala o že strinjanem, da je treba ukrajinski spor reševati po diplomatski poti, o širših posledicah ohladitve odnosov med Rusijo in Evropo s plinom vred pa sta odmevno molčala. Kljub napovedim še tik pred tekmo, da se bo na častni tribuni gnetel tudi novi ukrajinski predsednik Petro Porošenko, je ta, verjamemo, da z močnejšo željo biti v živo na nogometnem spektaklu kot pa po srečanju s Putinom, modro ugotovil, da se države v tako rekoč vojnem stanju ne zapušča s slabim izgovorom o iskanju diplomatskih rešitev sredi navijaške kakofonije.

Posledično torej velja natančneje pogledati, zakaj si je ruski predsednik za ogled finalne tekme svetovnega prvenstva vzel šest dni časa. Kot že rečeno, si je medtem kupil zaupanje Kube, Argentini pa mimo retorične podpore v sporu z Londonom zagotovil še zelo konkretno, s podpisom sporazumov reševanje njenih energetskih in tudi gospodarskih težav, ki državo vračajo proti robu zloma na prelomu tisočletja. V zameno se lahko Putin nadeja nekaj razumevanja za njihove težave z ZDA in Evropsko unijo in za podobno kupnino je pripravljen iz gospodarske godlje, v katero je med drugim Brazilijo pahnilo (pre)drago svetovno prvenstvo in jo predvidoma še bodo (pre)drage olimpijske igre čez dve leti, reševati Dilmo Rousseff, ki jo jeseni čakajo predsedniške in parlamentarne volitve z nad gospodarskim položajem v državi vse bolj razočaranimi volilci.

Najpomembnejši za Putina pa je seveda dvodnevni sestanek držav BRICS (Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južna Afrika), ki se danes začenja v Fortalezi. Glavni cilj srečanja je ustanovitev lastne razvojne banke, kot alternative Svetovni banki in Mednarodnemu denarnemu skladu, ki sta krepko v rokah ZDA. Dogovor o tej banki so voditelji BRICS sprejeli na vrhu v Durbanu pred dvema letoma, in čeprav je bil eden pomembnih vzvodov za njeno ustanovitev tudi poseben rezervni sklad za preprečitev bodočih globalnih finančnih šokov, je zdaj na mizi še nekaj več. Rusija se je zaradi Ukrajine znašla pod resda še vedno benignimi sankcijami ZDA in EU, ki pa jo lahko z zaostrovanjem krize potisnejo v večjo mednarodno osamo. Preostala hitro rastoča gospodarstva v BRICS kljub trenutnemu škripanju razvojnih kolesij pri tem lahko odigrajo odločilno vlogo. S Kitajsko, Indijo, Brazilijo in tudi Južno Afriko na svoji strani je Putinova Rusija s svojimi energetskimi in drugimi naravnimi ter tudi tehnološkimi potenciali dovolj dobro zavarovana pred večjimi potresi. Čeprav ne gre za reprizo hladne vojne, ki so jo hranila ideološka razhajanja, končala pa zmaga neoliberalizma, se ta na svojstven način vrača. Nova bregova, ki sta izkristalizirana prav v ZDA in Rusiji, sta najbolje opisana v krilatici, da ima v slednji predsednik svoje oligarhe, v Ameriki pa ti svojega predsednika.

Kitajska je lep dokaz, da zlom komunizma ni bil univerzalen cilj, Indija pa, da toliko opevana demokracija tudi po pol stoletja ne reši države revščine, korupcije in vsega, kar prinaša grobo razslojevanje v družbi. Putinovo razumevanje sveta zato ni neka groba anomalija, čeprav ga tudi takšni »poznavalci«, kot sta Hillary Clinton in princ Charles, enačijo s Hitlerjem. Ni jih malo med državnimi voditelji, ki bi želeli biti v njegovem perju na domačem gnojišču, četudi ga glasno ne bi podprli. In s temi je treba gojiti prisrčne odnose, še posebno če so na dvorišču bojevitega nasprotnega petelina. Južna Amerika velja za zadnje dvorišče ZDA, ki je resda že nekaj let nekoliko zanemarjeno, niti približno pa ne zapuščeno. Putinovo potepanje po njem obeta širši petelinji boj od tistega okoli Ukrajine in zato tudi ni bil naključen njegov nenapovedan postanek v Nikaragvi. Predsednik Daniel Ortega je vreden prvega obiska ruskega predsednika, saj je trn v washingtonski latinskoameriški peti.