Prav tako se bo za vstop v vlado težko odločila Nova Slovenija (NSi). Glede na Cerarjevo zavzemanje za preseganje delitev na levico in desnico je sicer pričakovati, da bo NSi njegovo resno povabilo dobila, kaj malo možnosti pa je, da ga bo tudi sprejela. Čeprav bi svojo prepoznavnost in drugačnost od Janševe politike lažje gradila v koaliciji kot skupaj s SDS v opoziciji, bi bila to zanjo vendarle zelo tvegana igra. Tudi zato, ker bi bila glede na število poslancev v koaliciji dokaj obrobna politična skupina, hkrati bi se morala braniti pred novimi Janševimi uničevalskimi napadi. Poleg tega stranki Ljudmile Novak – po velikem porazu SDS in napovedani nadaljnji radikalizaciji delovanja največje desnosredinske stranke – precej manevrskega prostora za izvijanje iz sence SDS in za uveljavljanje kot umirjene alternative na desnici daje tudi opozicijska drža.

Cerarju torej pri sestavljanju koalicije ostanejo DeSUS, SD in ZaAB. Za zagotovitev parlamentarne večine bi sicer zadoščalo že, če bi v vlado pritegnil Erjavčevo stranko, a bi bila takšna večina zelo šibka, predvsem bi DeSUS dobil večjo težo, kot mu jo daje število poslanskih mest, in bi bil v svojih izsiljevalskih pohodih še bolj brez zavor.

Do koalicijskega sodelovanja z ZaAB imajo v zmagoviti stranki vrsto pomislekov, kar je – tudi zaradi agresivnih predvolilnih nastopov Alenke Bratušek – razumljivo. A dozdajšnja politična praksa kaže, da pragmatizem povolilnega sestavljanja koalicij pogosto premaga predvolilna občutenja.

Da bi DeSUS in ZaAB Cerarjevemu (morebitnemu) povabilu rekli ne, ne gre pričakovati: stranko upokojencev pri življenju nenehno ohranja prav izsiljevanje znotraj koalicije in bi torej z odhodom v opozicijo težko preživela, ZaAB ima kup ljudi, ki želijo ohraniti svoje položaje. Nekoliko večje vprašanje je SD. Socialnim demokratom se namreč sodelovanje v zdajšnji vladi ni obrestovalo in bi jim bilo lažje, če bi si rane po volilnem fiasku celili v opoziciji. Poleg tega, če bosta v koalicijo pripravljeni vstopiti DeSUS in ZaAB, ne bo v primežu pritiskov, da mora omogočiti sestavo levosredinske vlade. A bi bili Socialni demokrati, če bi se odločili za opozicijsko pot, na njej skupaj z Združeno levico in SDS. Kar pomeni, da možnosti za prepoznavno opozicijsko držo tako rekoč ne bi imeli.

Tako se zdi najbolj verjetna prihodnja koalicija vendarle SMC-DeSUS-SD-ZaAB. S takšno sestavo bi imela vlada v parlamentu dokaj močno podporo, prav tako pa bi Cerar v veliki meri nevtraliziral pogojevanja posamezne koalicijske partnerice oziroma bi imel ob nepodpori katere koli od njih v državnem zboru še vedno večino.