Takrat je tekla na najkrajši razdalji. »Mislim, da je bilo takrat 6 km. Potem se je iz leta v leto ta razdalja podaljševala in na 11. ljubljanskem maratonu sem prvič pretekla 21 km. Od takrat na ljubljanskem maratonu vedno tečem na tej razdalji,« nam je zaupala Ana Peček, učiteljica športa na OŠ Dobrova, ki se ljubljanskega maratona od leta 2003, odkar poučuje na tej šoli, redno udeležuje tudi s svojimi učenci in učenkami.
Na kakšen način »novačite« osnovnošolce, da se prijavijo na tek? Je vsako leto težje ali ravno nasprotno?Veliko je že storjenega s samo promocijo ljubljanskega maratona. Tudi nagrade so za otroke zanimive. Spominska medalja ob prihodu v cilj marsikateremu otroku veliko pomeni. Približno tri tedne pred zaključkom uradnih prijav za OŠ posredujem staršem razpis in prijavnico za promocijski tek na ljubljanskem maratonu. Namenjen je otrokom od prvega do petega razreda. Udeležba otrok v tej starosti je precej odvisna od volje staršev. Za osnovnošolski tek (od šestega do devetega razreda) pa se učenci in učenke prijavijo prostovoljno pri športnem pedagogu, ki jih poučuje. Sama učenkam predstavim sam potek dogajanja, v čem je smisel sodelovanja na ljubljanskem maratonu. Gre predvsem za doživetje – sodelovati na tako množični prireditvi, preteči z nasmehom daljšo progo in se ob prihodu v cilj veseliti svoje zmage – vsak, ki preteče to progo, je po svoje zmagovalec.
Ste imeli tudi sami vzornika?Moj vzornik in moj prvi tekaški trener je Urban Praprotnik. Ko sem se prvič začela pripravljati za tek na 21 km na ljubljanskem maratonu, je bil moj velik cilj preteči progo z nasmehom. Moja želja je, da prenesem na učenke, da tečejo z nasmehom, da jim tek postane del sprostitve, da spoznajo pomen teka za zdravje. Število prijavljenih za ljubljanski maraton se je sprva povečevalo, zdaj pa imamo že nekaj let med 120 in 140 prijavljenih učencev in učenk. Koliko pa se jih dejansko udeleži, je precej odvisno od vremenskih razmer.
Kako močan poudarek telesni aktivnosti učencev dajete na vaši šoli?Na šoli imamo kar nekaj projektov, namenjenih športu: Zlati sonček, Krpan, Naučimo se plavati. Sodelujemo na vseh tekmovanjih, za katera učenci in učenke pokažejo interes, da bi se jih udeležili. Za določena tekmovanja se nekaj tudi pripravljamo – ali v okviru pouka ali v okviru interesne dejavnosti. Predvsem se radi udeležujemo množičnih prireditev, kjer ni v ospredju toliko sam rezultat kot pa druženje, sprostitev, igra. Smo pa v šolskem letu 2012/2013 prejeli priznanje Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport RS ter Zavoda za šport RS Planica za najbolj športno šolo v Sloveniji. Vključeni smo v ŠKL, kjer sodelujemo v nogometu, med dvema ognjema in z akrobati. V nogometu so v šolskem letu 2012/2013 igrali učenci in učenke v finalu in osvojili 2. mesto, akrobatska skupina Bobri pa je še enkrat več dokazala, da je trenutno najboljša osnovnošolska akrobatska skupina.
Kakšno vlogo ima sodelovanje s starši in kakšno je? Tako na osnovni ravni kot navsezadnje tudi pri samih pripravah na športna tekmovanja.Večina staršev podpira športne dejavnosti na šoli, saj se zavedajo, kako pomembno je za otroka ukvarjanje s športom – druženje, zdravje, samopotrjevanje. Na ljubljanski maraton starši sami pripeljejo otroke v Ljubljano na zbirno mesto, kjer jim učitelji razdelimo startne številke in čipe ter jih odpeljemo na start, starši pa jih pričakajo na cilju. To se mi zdi enkratno sodelovanje s starši. Kar pa zadeva sam tek, se veliko staršev otrok, ki obiskujejo šolo na Dobrovi, ukvarja s tekom in tudi sodelujejo na rekreativnih tekaških prireditvah. Mislim, da so ti starši najboljši vzor svojim otrokom. Imamo pa tudi starše, ki jim športne dejavnosti, namenjene učencem in učenkam, ne ustrezajo, pravijo da so za njihovega otroka prezahtevne, in me tudi prijavljajo na Inšpektorat za šolstvo RS.
Zagotovo je treba otroke še posebej pripraviti na tekmovanje, na sprejemanje poraza. Namenite tudi temu kaj več pozornosti?Menim, da je zmagovalec vsak, ki se udeleži ljubljanskega maratona. Tu ni poražencev. Enako predstavim ta dogodek tudi učenkam in učencem v šoli. Vedno lahko zmaga samo eden in za njim je ogromna masa otrok, ki pa so prav tako lahko zmagovalci ali pa poraženci. Kakor je otrokom predstavljeno. Do otrokovih sposobnosti bodimo realni tako starši kot športni pedagogi. Otrokom je treba predstaviti šport kot zabavo in sprostitev, da se bodo radi ukvarjali s športom tudi kasneje.
Kako so potekale priprave na ljubljanski maraton pri vas?Kakšnih posebnih priprav na ljubljanski maraton nimamo, pri pouku izvedemo dolgi tek, da dobijo učenke občutek za dolžino proge.
Priporočam jim, da se kdaj v popoldanskem času dobijo skupaj in opravijo kakšen daljši tek. V bistvu pa ljubljanski maraton sam po sebi za nas ni projekt, ampak je del projekta Šolskih športnih tekmovanj, ki jih organizira Zavod za šport RS Planica. Na tek pa se prijavijo lahko vsi učenci in učenke – od 1. do 9. razreda.
Ste se maratona udeležili tudi sami?Sama sem se udeležila 18. ljubljanskega maratona. Tekla sem 21 km, seveda z nasmehom.