Toda SMC sploh ni stranka. Nima izdelane strankarske mreže po državi, nima konkretnega programa, njen politični profil je neulovljiv, nima kariernih politikov in nima trajnih finančnih virov. SMC je »fronta zavračanja«, je gibanje Pet zvezdic na slovenski način: njen program – tukaj imajo kritiki prav – ni pozitiven, ampak je definiran negativno. Cerarjevo gibanje zna jasno povedati, česa noče, in ima težave pri pojasnjevanju, kako in s čim bo to, česar noče, odpravilo ali preseglo. Je prenoviteljsko gibanje, ki ga vodijo izšolani strokovnjaki za pravo in pravičnost, zato ne preseneča njegovo poudarjeno sklicevanje na etične standarde in družbeno moralo. Izšlo je iz stanja duha, v katerem so nastali protesti v letih 2012 in 2013, in iz odmevnih ugotovitev KPK. Stranka Mira Cerarja so preprosto ugotovitve protikorupcijske komisije, prevedene v politična stališča. SMC nosi sporočilo, ki so ga razumeli vsi, čeprav ga stranka ali gibanje ni nikoli izreklo: »Mi smo tukaj, ker ste bili prej tukaj vi.«

Ni se treba slepiti: takšno gibanje ne bi moglo vstopiti v parlament, kaj šele že v prvem naskoku na oblast premagati etablirane politične stranke, če bi te uživale zadostno podporo volilcev. SMC je njihova slaba vest – tako kot Združena levica, ta protirežimska koalicija, ki je simpatizerje rdeče zvezde v demokratični državi našla šele v intimi volilne kabine. Zmaga SMC kaže, da je družba v stanju, kot je bila konec osemdesetih let prejšnjega stoletja: volilcev programi niso zanimali, saj je izvajanje programov neposredno povezano z zaupanjem tistim, ki jih podpisujejo. Volilci so večinoma glasovali ne oziraje se na kakršne koli programe in za nova politična imena, kar je najbolj samoumevno nadaljevanje stališča »Gotof si!«.

To stališče je Miru Cerarju omogočilo zmago na konju, a orodje, na katero se je povzpel, ima tudi ročaje. To, na koga se bo oprl, bo pospešilo nujno transformacijo njegovega gibanja v stranko, določilo njen profil in njeno prihodnjo podporo med volilci. Ki po tem, ko bo SMC k pridigam o politični kulturi, s katerimi pač ni mogoče voditi države, dodala konkretne ukrepe vlade, najbrž ne bo več tako visoka, kot je bila sinoči. Vsaj za zdaj pa Cerarju kaže dobro: dokler bo stranka poštenih z Doba igrala v polju, v katerem je on sam ustavnopravno, moralno in intelektualno močnejši, ne njemu ne državi ni treba skrbeti.