Iz dosedanjih nastopov včerajšnjega zmagovalca volitev Mira Cerarja je bilo razbrati, da se bo pri sestavljanju koalicije trudil preseči dolgoletno polarizacijo na levico in desnico. Vendar včerajšnji neuradni rezultati kažejo, da mu bo to težko uspelo.
Zadnji, ki mu je uspelo sestaviti desno-levo koalicijo, je bil Janez Drnovšek (v vladi Toneta Ropa je bila sicer nekaj časa tudi SLS, a je šlo pravzaprav za nadaljevanje dela dotedanje Drnovškove ministrske ekipe). Pri oblikovanju vlad, ki so presegle blokovske delitve, je Drnovšek pokazal vso svojo pogajalsko spretnost. Tako je leta 1992 v koalicijo pritegnil SKD (in na njeno zahtevo še SDSS) ter na drugi strani ZLSD (današnjo SD). A ker je imela SKD pri vstopu v koalicijo, v katero je vstopala tudi naslednica Zveze komunistov, vrsto zavor, je Drnovšek izvedel manever z ločenima koalicijskima pogodbama: eno je podpisal s krščanskimi demokrati in SDSS, drugo pa z ZLSD.
Po volitvah leta 1996, ko je desnica dobila 45 poslanskih mest, levica skupaj s predstavnikoma manjšin pa enako število in je kljub prestopu Cirila Pucka poskus oblikovanja levosredinske vlade propadel, so vodilni predstavniki pomladnih strank budno pazili drug na drugega, da kdo od njih ne bi omogočil oblikovanja Drnovškove koalicije. A je drugouvrščena SLS popustila in se v vladi pridružila LDS in DeSUS.
Sestavljanje koalicije leta 2000 – na takratnih volitvah je LDS dobila 34 poslanskih mest, kar je bila do včeraj najvišja volilna podpora kateri od strank – je bilo za Drnovška nekoliko lažje. V koalicijo je pritegnil ZLSD in DeSUS ter SLS + SKD, ob tem pa sklenil še ločeno pogodbo s stranko mladih. Tako si je v parlamentu zagotovil celo ustavno večino (62 glasov).
Da bi Cerarju uspelo sestaviti koalicijo desnosredinskih in levosredinskih strank, je malo verjetno. Tako SDS kot SMC sta namreč že zavrnili možnost tovrstnega sodelovanja. »Tega filma ne bo (...) SDS ne bo šla v koalicijo s strankami brez programa in brez časti,« je pred dnevi iz zapora sporočil predsednik SDS Janez Janša. Včeraj so slovenski demokrati poudarili, da vlada, ki bo sestavljena na osnovi nelegitimnih volitev, ne bo legitimna in je njihova stranka ne bo priznala. »Osrednji vidik našega programa je zagotovitev spoštovanja institucij pravne države, zato s stranko SDS, ki javno poziva k nespoštovanju institucij pravne države in jih z dejanji na neki način sama spodjeda, ne moremo sodelovati v koaliciji,« je bil v zadnjih dneh pred volitvami jasen tudi Cerar.
Sodelovanja drugih strank v vladi sicer glede na njihove dosedanje izjave ni mogoče vnaprej izključiti. Tako so v NSi pred volitvami poudarjali, da ne izključujejo nikogar, za izzive, pred katerimi je Slovenija, pa bi bila po njihovem prepričanju najboljša programsko sorodna koalicija, ki bi temeljila na gospodarskem programu Nove Slovenije. Ob tem napovedujejo, da pri ključnih točkah njihovega programa – nižji davki, manj birokracije in umik države iz gospodarstva – ne bodo popuščali. A je, še zlasti, če SLS tudi s pomočjo glasov iz tujine ne bi uspelo priti v parlament, da bi se torej lahko za vstop v koalicijo NSi odločala skupaj z ljudsko stranko, kaj malo verjetno, da bi se stranka Ljudmile Novak pridružila Cerarjevi vladi. Veliko več možnosti je, da bo NSi na dokončni razplet glede Janševe sodbe čakala v opoziciji, kar ji je nedvomno udobneje tudi zato, ker bi odločitev za vstop v koalicijo z levosredinskimi strankami pretresla njene notranje vrste.
Združena levica vstopa v koalicijo ne izključuje
Težko si je tudi predstavljati, da bi v vlado vstopila stranka, ki jo nedvomno lahko označimo kot veliko presenečenje tokratnih volitev – Združena levica. Te možnosti sicer vnaprej ne izključujejo, a postavljajo ostre pogoje: zaustavitev privatizacije, omejitev plačnih razmerij na 1:5 v državnih podjetjih in javnem sektorju, v drugih sektorjih pa na 1:10, višjo obdavčitev bogatih in kapitala ter razbremenitev revnejših in srednjega sloja... Ne gre tudi spregledati, da bi z vstopom v koalicijsko vlado, v kateri bodo potrebni številni kompromisi, ZL izgubila svoj vstajniški naboj in se tako zlila z delom dosedanje etablirane politike.
Potreboval bo izkušnje sedanje premierke
Tako ostajajo kot najverjetnejši koalicijski partnerji SMC stranke SD, Zavezništvo Alenke Bratušek in DeSUS. V Zavezništvu Alenke Bratušek na vprašanja o morebitnem vstopu v Cerarjevo vlado v preteklih dneh niso želeli odgovarjati, zlasti predsednica ZaAB pa je v predvolilnih soočenjih Cerarja močno napadala. A so, kot je bilo že mogoče slišati včeraj, takšna zaostrovanja pač del predvolilne taktike, ki naj bi bila po volitvah hitro pozabljena. Tako v krogih blizu Bratuškove pričakujejo, da bo Cerar, ki po njihovih besedah doslej ni razkril kakšnih močnih adutov za vodenje gospodarske in proračunske politike, v koalicijskih vrstah še kako potreboval izkušnje dosedanje premierke oziroma ZaAB.
»Socialni demokrati smo stranka, ki razume potrebo po sodelovanju in povezovanju, zato smo se pripravljeni pogovarjati in dogovarjati tudi s SMC,« je že pred volitvami poudarjal predsedujoči SD Dejan Židan. Kot skupne točke obeh strank pa je izpostavljal zahtevo po doslednem preganjanju korupcije v vseh sferah družbe in učinkovito delovanje pravne države. »Ob morebitnem sodelovanju pa bo potreben temeljit pogovor o razmerju med socialno državo in nekaterimi liberalnimi izhodišči stranke Mira Cerarja.«
A se bo glede na rezultat tokratnih državnozborskih volitev Cerar očitno težko izognil Erjavčevemu DeSUS, ki je včeraj dosegel najboljši rezultat doslej. Prvak Karl Erjavec tudi ne skriva, da bi bila stranka upokojencev z veseljem še naprej v vladi. »Ne vidimo nobenih zadržkov za sodelovanje s stranko Mira Cerarja, pri čemer seveda pričakujemo, da bodo upoštevana programska izhodišča naše stranke, ki so: regres za vse upokojence, usklajevanje pokojnin, javno zdravstvo in javno šolstvo,« poudarjajo v stranki z najdaljšim koalicijskim stažem.