Če zanj še niste slišali, je kaj lahko z vami nekaj narobe. Ali pa nič ne berete, ne poslušate, svet drvi mimo vas. Igor Akrapovič in njegova blagovna znamka izpuhov najvišje kakovosti je ena redkih svetlih točk nekoč obetavnega, danes pa shiranega slovenskega industrijskega »potenciala«, ki so ga politikanti tako uspešno pokradli in uničili v zadnjih nekaj letih. Na srečo je Akrapovič podjetje, ki deluje v bolj zdravih in politično nekontaminiranih okoljih, kjer šteje le kakovost. In tukaj je eden vodilnih.
87 svetovnih prvakov na dveh in štirih kolesih, več kot petdeset dirkaških ekip najvišjega ranga, 24 nagrad »best brand« – podatki, ki govorijo sami zase. Od Yamahe v motoGP s prvim zvezdnikom Valentinom Rossijem do ekipe Audi na 24 ur Le Mansa. Več menda ni treba naštevati.
Kar je prepovedano, je najslajše
Izpuhi, katerih značilnost je izdelava iz titana, so del imidža. Dirkaške ekipe in tudi avtomobilski proizvajalci pa vedo, kaj pomeni danes vlivati in obdelovati titan, kaj pomeni kakovosten material in še bolj kakovostna izdelava. In ko katera od teh dirkaških zvezd pride na primer v Malo Hudo pri Ivančni Gorici, se mora malce čuditi, kje vendar nastajajo ti svetovno znani izpuhi. Da, v malem kraju na Dolenjskem, kjer je doma ena najsodobnejših tovarn na tem področju. Že vstop vanjo je zahteven podvig, ura je natančno določena, za ogled proizvodnje zahtevajo obvezne dolge hlače in zaprto obutev, fotoaparati so tabu. Še na tistih malih na mobilnih telefonih ti prelepijo odprtino, tako da se tudi slučajno ne morete predati mamljivi priložnosti posneti kakšno neavtorizirano fotografijo. In ob izhodu iz tovarne vam varnostnik odlepi to nalepko, da se prepriča, ali je bila na svojem mestu. Dobro, rekli boste, da gre za malo pretiravanja, in imeli boste prav, a tudi na takih stvareh se gradi imidž. Kar je prepovedano, je po navadi najslajše.
Igor Akrapovič je menda eden redkih direktorjev svojega kova, ki imajo pisarno kar v proizvodni hali, natančneje, Akrapovič jo ima nad prototipno delavnico, kjer ustvarja v »produktivnem hrupu«. V začetku devetdesetih, ko je tovarna šele nastajala, so izdelovali le izpuhe za motocikle, konec prvega desetletja tega stoletja pa so se usmerili še na avtomobilski trg. Pa ne le na najprestižnejše in visokocenovne modele, zdaj se počasi prebijajo tudi z modelom renault megane RS trophy (avto z 275 konjiči/202 kW moči) v nove cenovne razrede. Značilnost Akrapoviča je, da titan vlivajo sami, saj so v Evropi le štiri tovarne, ki so sposobne in imajo dovolj znanja in izkušenj za tako zahtevno obdelavo. Akrapovičeva je seveda ena od njih. Lahka kovina, ki jo je težko obdelovati, pa mora biti najboljša med najboljšimi, zato tudi sami narekujejo, kakšno surovino jim morajo dostaviti v tovarno, pa še to potem naknadno dodobra preverijo in pregledajo. Vsi ti podatki so na voljo tudi inženirjem v razvojnem oddelku, kjer te lastnosti materiala upoštevajo pri zasnovi izpuha.
Centrala postaja premajhna
Zakaj ravno titan? »Je enako trden kot na primer nerjaveče jeklo, a je za skoraj polovico lažji in bolje prenaša toplotne obremenitve. Ga je pa težje obdelovati, to je naša prednost, saj imamo znanje in prava orodja za to,« je povedal Igor Akrapovič. Da vse »leži« tako, kot mora, najprej tridimenzionalno poskenirajo dno vozila oziroma predel, na katerem bo izpuh pozneje nameščen, saj le tako lahko zelo natančno vedo, kako speljati posamezne sestavne dele izpuha. Tudi cevi, enega od najnujnejših in najznačilnejših delov izpuha, izdelujejo sami, kajti le tako lahko zares zagotovijo najboljšo in predvsem nadzorljivo kakovost.
V posebnem vetrovniku preverjajo, kako se izpuh obnaša na vozilu, predvsem, kaj zmore v primerjavi s serijskim izpuhom, kakšen zvok oddaja, kako vpliva na aerodinamiko vozila in še kaj – 76 decibelov je najvišja dovoljena meja glasnosti vozila in te se morajo držati, zato njihovi izpuhi dosegajo ravno to mejno vrednost, poseben čar pa seveda dajejo izpuhu (in zato tudi avtomobilu) zvočni odtenki, ki so za kupca še kako pomembni. Rok Istenič iz Renaulta Slovenija je ob tem povedal: »Pri Renaultu so videli, da smo z našim prvim skupnim projektom, zelo dobrim cliem akrapovič edition, zadeli v polno, kar jih je spodbudilo, da so začeli razmišljati naprej. In ker imajo naši kupci posebne želje, recimo, da se iz izpuha sliši pokanje, so to upoštevali tudi pri zasnovi izpušnega sistema za megane RS trophy.« Seveda k njim proizvajalci in inženirji dirkaških oddelkov prihajajo s svojimi željami – in pri Akrapoviču jim znajo ustreči. Ko pri Yamahi v prvenstvu motoGP njihovi inženirji skušajo pogonski agregat in njegove lastnosti še bolj prilagoditi željam Jorga Lorenza in Valentina Rossija, je to nov izziv za vse zaposlene pri Akrapoviču. Danes jih v podjetju dela okoli 700, 20 odstotkov je žensk, veliko jih zaradi svoje prirojene natančnosti dela tudi v oddelku varilnice. Posel teče dobro, celo tako dobro, da počasi postaja centrala pri Ivančni Gorici premajhna. Imajo še eno izpostavo v Kamniku pod Krimom, a ne bo več dolgo, ko se bodo morali širiti na novo lokacijo. V današnjem času in v današnjih gospodarskih razmerah pa je taka širitev prej podobna čudežu kot čemu drugemu.
Seveda se tudi oni ubadajo z raznimi primeri kopiranja in ponarejanja, saj so ti ponaredki vedno bolj kakovostni, a še zdaleč ne dosegajo standardov, ki jih postavlja Akrapovič. Zato je rešitev le še bolj dosledno doseganje kakovosti in še doslednejše sodelovanje s čim širšim krogom naročnikov. Renault je z novim meganom RS trophy eden od teh, s še bolj dirkaško razpoloženo različico trophy R s prav tako 275 konjiči, a 101 kilogram lažjim celotnim avtomobilom, pa jim je v »zelenem peklu« Nürburgringa uspelo krog odpeljati v manj kot osmih minutah. Biti del tako imenovanega »kluba pod 8« pa danes v svetu avtomobilizma in dirk pomeni zelo veliko. »Uporaba titana je velik potencial, na katerem gradimo tudi naš vstop v druge avtomobilske razrede. Varčevanje pri teži in pravi zvok sta tisto, kar zanima vedno širši krog proizvajalcev, in tukaj jim lahko ponudimo naše bogato znanje in izkušnje,« ve povedati Igor Akrapovič.