Potreba po takem uvodu ob vrednotenju dogodka je že sama refleks na prirediteljevo ravnanje z glasbo. Dvomim sicer, da je beseda ravnanje sploh na mestu: primernejša bi bila simbolna zveza mors aeterna, saj ljubljanski festival z Darkom Brlekom, ki se po vsemu sodeč vidi kot šef brez omejitve roka, nima pravega umetniškega vodje, takšnega z oblikovalsko pokončnostjo – skratka občutljivega »intendanta«, kakršnega premore večina resnih svetovnih festivalov. Prav začetek letošnjega festivala je s sindromom tako imenovane vrhunske umetnosti na Kongresnem trgu zaostreni kazalnik sprevrženosti, v kateri sta si mesto kot financer in pristojna oblast, ki je Brleku pravkar potrdila mandat za naslednjih pet let, prisvojila funkcijo umetniškega soodločanja o lociranju festivalskih prireditev. Kolikor je bratovščina med mestnim in festivalskim vladarjem nespregledljiva (postala je kar vsebina vsakoletnega otvoritvenega obredja), je na dlani tudi njena ekonomija, povzeli pa bi jo lahko z znano izjavo Zorana Jankovića »želim si biti župan Ljubljane«: v naklonu se sklada z Brlekovo željo, le da je ta usmerjena na festival. Brlekova koristoljubna brezhrbteničnost, ki noče vedeti, da glasba ne more obstajati brez ustreznega prostora, torej služi županovemu političnemu apetitu. Tako je Ljubljana Festival napol last veljaka – če imamo Jankovića lahko zanj.

Takšnega prireditelja naključno rešuje pred njim samim le nebeška sila (vreme). Njene intervencije je bil deležen – v olajšanje številnih obiskovalcev – žal samo mezzosopranistkin koncert; veliko bolj bi je bila seveda potrebna Verdijeva umetnina. Tokratna izvedba je imela pri nas »reprizo« po večerih v Italiji. A medtem ko je bil koncert v Sredipolju (Redipuglii) zaznamovan z manifestativno-meddržavniškim kontekstom in priložnostno vezan na komemorativni kraj na prostem (domnevam, da tam vsaj mestni utrip in kavarniški vrvež nista motila glasbe), je bila potencialna vrednost Mutijevega nastopa za Ljubljano ravno v možnosti čistega soočenja s stvaritvijo prek uvida dirigenta, ki slovi kot največji živeči interpret Verdija. Razumen festivalski direktor bi torej skušal storiti vse, kar bi lahko (celo pregovoriti samega dirigenta), da bi le spravil umetniško tako dragoceno gostovanje z vsem projektno velikanskim aparatom vred v ustrezno dvorano, od koder bi bilo dogodek še zmeraj mogoče prenašati na prosto.

Veličina Mutijevega interpretativnega organizma je prodrla do poslušalcev celo v opisanih nenormalnih razmerah. V akustično sicer nestrnjenem zvočnem toku je bival kantabilni duh, ki za moja ušesa ni odstopal od dirigentove postavitve, kot se je spomnim z omenjenega radijskega dokumenta salzburške izvedbe. Zdi se, da seže Muti – kakor nihče drug – k bistvu Verdijeve črne maše s tem, da jo z nenavadnim mirom, to je neihtavo napetostjo »poslednjih reči«, obrača v pojoče sporočilo za žive. To je seveda dosegljivo le iz sfere orfejske ganljivosti, ki jo dirigent razpira s sveto predanostjo Verdijevim dinamičnim, izraznostnim in agogičnim željam (omenil bom samo Quaerens me sedisti lassus in godalni most k Lacrimosi) ter posledično izločitvijo ustaljenih izvajalskih manir, zborovskih naturalizmov in monumentalnosti, ki je sama sebi namen. V lirsko-dramske sloje na videz nikoli prekinjene fraze se vpenja sleherna orkestrska figura, sleherni godalski tremolo; mojstrov Verdi tudi v operi nikoli ni poznal pojma gole spremljave. Muti ve: italijansko petje sta drama in premislek, v njem je moč tožbe in rotenja Drugega, s tem pa tudi upanje za človeštvo. Pod takim dirigentom pevci spoznajo skrajno disciplino, obenem pa se jim odpirajo nebesa, če sodim po sopranskem deležu Krasimire Stojanove. Izjemna sta bila tudi tenoristov nianserski izris (Saimir Pirgu) in prizadetost sicer nekoliko utrujeno zvenečega basista Riccarda Zanellata; z več napora se je Mutiju odzivala mezzosopranistka Daniela Barcellona, zaradi glasovne priostrenosti in rahlo razširjenega vibrata.

Še o dogodku opernozvezdniškega komercialnega žanra z Elino Garanča, razkošnem pevskem koncertu, ki je naelektril Gallusovo dvorano. Za vse je bilo podrobno poskrbljeno (»Vedno vse načrtujem,« je za naše strani izjavila pevka): za temperamentne, čeprav zvočno pretrde atrakcije v medigrah z radijskimi simfoniki, za kak pretiran in celo samovoljen učinek (trobilno-pihalno orkestracijsko podvajanje usodnega motiva v predigri h Carmen), pa seveda za prave tempe v arijah dirigentove soproge (zmerno brezbrižno tekoč Ivanin spev Čajkovskega – daleč smo bili od diha tragedinje Jessye Norman). Sama pevka, nedvomno fascinantna s svojo svetlo in vendar barvito čistostjo glasu, z magično premešano registracijo brez opaznih prehodov in z brezhibno pevsko eleganco, že pregovorno skrbi za varno amortizirano razvijanje tona. Morda je ravno popolnost tudi problem umetnosti Eline Garanča; no, ob tem pomisleku sem celo sam nekoliko presenečen.

Ali nam je mezzosopranistka s svojimi odličnimi študijami, a varčno »vpletenostjo mesa« (Carmen: glavno tkane nianse kakšne erotično igrive dame iz sodobne visoke družbe), dala prvinski dražljaj (opera računa nanj)? Ali pa je predvsem razkazala vrhunsko, a v operi kmalu predvidljivo lepoto gospodarnosti? Kakor koli že – tako popolna, da bi se na koncu odpovedala Granadi, Elina Garanča ni bila, čeprav terja ta moška pesem potisni stržen, ki se zdi onkraj pevkine naravne domene; to se je v izvedbi omenjenega dodatka seveda opazilo.