Ali veste, kaj je Pridnestrje? Italijanski bralec Sibirske vzgojeNikolaja Lilina bi utegnil odgovoriti: »To je nekaj med Corleonejem iz Coppolovega filma Boter in Macondom iz Marquezovega romana Sto let samote.« Torej nekaj iz bolj fiktivne kot pa realne geografije. Wikipedia je sicer bolj izčrpna, toda tudi tam je Pridnestrje bolj fiktivna kot realna država. To je namreč samooklicana in od nikogar priznana država, ki je v času razpadanja Sovjetske zveze in odcepitve Moldavije nastala na ozkem pasu med reko Dnester in moldavijsko-ukrajinsko mejo. Po razglasitvi neodvisnosti je leta 1992 med pridnestrskimi Rusi in Ukrajinci ter romunsko govorečimi Moldavci izbruhnila vojna, ker se v Pridnestrju niso hoteli odcepiti od Sovjetske zveze. V Moldaviji ima Pridnestrje danes status avtonomnega teritorija, ki ga po romunsko imenujejo Stinga Nistrolui (Levi breg Dnestra), uradno ime pa je Moldavska pridnestrska republika, ki ima svojo vlado, parlament, policijo in valuto ter kontingent ruske vojske.
Te reči mora torej neuki bralec izvedeti iz Wikipedie, ker jih ne najde pri Nikolaju Lilinu, ki v Sibirski vzgoji (pred kratkim je v prevodu Vasje Bratine izšla tudi v slovenščini pri Mladinski knjigi) popisuje svoje otroštvo in odraščanje v »hudodelski skupnosti« v pridnestrskem mestu Bender. Lilin, s pravim imenom Nikolaj Veržbicki (psevdonim je prevzel po svoji materi Lilji – po slovensko je torej Nikolaj Liljin), se je rodil v tem mestu leta 1980, torej še v času, ko je Pridnestrje spadalo pod Sovjetsko zvezo. Od leta 2004 živi v Italiji (danes v Milanu), kjer je v italijanščini napisal in objavil štiri knjige: Sibirska vzgoja (Educazione siberiana, 2009), Prosti pad (Caduta libera, 2010), kjer popisuje svoje vojaške izkušnje v Čečeniji, Il respiro del buio (Dih teme, 2011), o težavah vojaka, ki se po treh letih čečenske vojne vrača v civilno družbo, in Storie sulla pelle (Zgodbe na koži, 2012), o praksi tetoviranja in etiki »poštenih hudodelcev«.
Etični kodeks kriminalcev
Italijanska Wikipedia o Lilinu pravi, da je »sovjetski pisatelj z italijanskim državljanstvom«. To pa je tudi eden redkih stavkov, ki je zapisan kot konstativ – vsi ostali biografski podatki o Lilinu so v pogojniku, čeprav izvirajo iz njegovih knjig, zlasti prvih dveh, in intervjujev. Sibirska vzgoja je bila v Italiji uspešnica, kmalu prevedena v 24 jezikov in adaptirana v filmu Gabriela Salvatoresa. In prav to, da je knjiga postala takšna uspešnica, je bilo tudi krivo, da so se nekateri novinarji začeli zanimati za ta pridnestrski Bender, Lilinov rojstni kraj, ki je v Sibirski vzgoji opisan kot mesto, kjer skoraj ni drugih prebivalcev kot »hudodelcev« in njihovih skupnosti, imenovanih Črno seme, Sivo seme in Rdeče seme, ter – ta je še posebej izpostavljena, saj ji pripada tudi Lilin – sibirskih Urk. Ti so tudi edini, ki imajo svoj etični kodeks, in Sibirska vzgoja se začne prav z lekcijami iz tega kodeksa, ki jih je Nikolaju dajal ded Kuzja. Ta kodeks je »narekoval skromno in spodobno življenje, polno odrekanja, v katerem so bili na prvem mestu ideali, kot so moralnost in versko čustvo, spoštljivost do narave in do navadnih ljudi, do delavcev in vseh, ki sta jih izrabljala oblast in družbeni sloj bogatih«, zato je bilo njegovo prvo načelo: »Treba je spoštovati vsa živa bitja – v to kategorijo pa ne spadajo policisti, ljudje, povezani z oblastjo, bankirji, oderuhi in vsi, ki imajo moč denarja v svojih rokah in izkoriščajo navadne ljudi.« Ljudem iz te kategorije je dovoljeno krasti in jih ubijati.
Toda kdo so te sibirske Urke? V Sibirski vzgoji je rečeno, da so bili to sibirski hudodelci, ki so se upirali carjevemu režimu in nato tudi komunističnemu, ta pa jih je v 30. letih prejšnjega stoletja deportiral v Pridnestrje, kjer so njihovi staroste, imenovani dedi, skrbeli za to, da se je plemenita etika hudodelskih Urk ohranila vse do dni, ko je v družini takšnih sibirskih potomcev odraščal Nikolaj Lilin. Ta v knjigi tudi pravi, da danes »malodane nihče ne ve za deportacijo Sibircev v Pridnestrje«.
Med fikcijo in olepšano resnico
To so lahko ugotovili tudi italijanski novinarji, ki so obiskali Bender: »Sibirske Urke? Nikoli slišali,« so jim odgovarjali prebivalci mesta, v katerem tudi niso nič slišali o drugih »hudodelskih skupnostih«, o katerih še govori Sibirska vzgoja. »Če iščete kriminal, ga boste več našli v glavnem mestu Tiraspol.« Vseeno so novinarji zadevo preverili še pri drugih virih, na primer pri zgodovinarju Pavlu Polianu, ki že 25 let preučuje deportacije v Sovjetski zvezi: »Da so bili Sibirci preseljeni v Pridnestrje? To je smešno, v Sovjetski zvezi so deportacije potekale samo v eno smer – v Sibirijo, nikoli pa iz Sibirije kam drugam, kaj šele v Moldavijo.« Kar pa zadeva sibirske Urke, jim je še pojasnil zgodovinar, teh ne boste našli v nobeni etnografski enciklopediji, pač pa v romanih Solženicina, Šalamova in Herlinga, kjer nastopajo kot divji in kruti kriminalci, ki so jih oblasti v gulagu uporabljale proti političnim zapornikom. Italijanski novinarji so v Benderju srečali tudi znanca Nikolaja Lilina, fotografa in televizijskega snemalca Denisa Poronoka, ki se Nikolaja spominja kot mladeniča, ki je veliko bral in rad risal. Toda v Sibirski vzgoji piše, da je bil tudi v poboljševalnici in potem še v zaporu. »O tem nič ne vem. Slišal pa sem, da ga je rekrutirala policija.«
Po izidu angleškega prevoda Sibirske vzgoje so se o zadevi pozanimali tudi pri časopisu The Independent, za katerega je založnik Nick Davies povedal, da je bilo preverjanje dejstev stvar italijanskega založnika Einaudija. »Če bi mi prvi izdali knjigo, tega ne bi storili brez preverjanja dejstev, ki jih navaja.« Tako je bilo treba vprašati še pri Einaudiju: »Sibirsko vzgojo smo objavili kot roman, saj opisuje stvari, ki bi jih vsak založnik imel za izmišljene.«
Tudi v slovenskem prevodu je Sibirska vzgoja označena kot roman, toda na notranji strani je avtorjeva pripomba, ki pravi, da spomini delno temeljijo na avtorjevih osebnih izkušnjah. »Imena so spremenjena, nekateri liki združeni in dogajanja sežeta. Nekatera izmed teh so domišljijska poustvaritev in ne odražajo resničnih dogodkov.« Po literarni teoriji bi morala biti oznaka »roman« dovolj, da v njem ni treba ničesar preverjati, saj je funkcija ludičnega, torej nezaresnega fingiranja ali fikcije ta, da ustvari imaginarni svet in da prejemnika (bralca, gledalca) zvabi, da vanj vstopi, ne pa ta, da bi ga navajala k verjetju, da je ta imaginarni svet realen. Če se Sibirska vzgoja torej zdi problematična, tedaj prav zato, ker je z avtorjevo opombo, da gre za njegove spomine, ustvarila tudi ta vtis, da gre v tej knjigi tudi za kaj realnega. Temu torej ni treba verjeti, še toliko manj, ker je tudi sam Lilin v nekem intervjuju povedal, da je svojo življenjsko zgodbo v Sibirski vzgoji »malo olepšal, da bi se knjiga bolje prodajala«.
