Minka Skaberne je imela leta 1914, ko se je začela prva svetovna vojna, 32 let. Njen oče je bil profesor filozofije iz premožne trgovske družine, ki pa je umrl, ko je imela njegova edina hči, poleg treh starejših bratov, komaj dve leti. Mama Viktorija je kot 30-letna vdova vztrajala pri pomenu izobrazbe njunih otrok. Ker univerz v slovenskih pokrajinah ni bilo, so bratje odšli iz Kranja na Dunaj, Minka pa je leta 1901 končala študij na ljubljanskem učiteljišču, postala učiteljica in osem let zatem dobila mesto stalne učiteljice, profesorice na dekliškem učiteljišču. Dve leti pozneje je na Dunaju opravila tečaj za pouk slepih, ki ga v slovenskih krajih tedaj še niso poznali.
Ko je izbruhnila vojna in je tudi v Ljubljani začel veljati poseben vojaški režim, je Minka Skaberne prek društva Dobrodelnost začela posvečati pozornost slepim vojakom, ki so se vračali s fronte. V Gradcu je na tamkajšnjem zavodu za slepe srečala Franico Vrhunc, eno prvih slovenskih tiflopedagoginj, ki se je po koncu vojne novembra 1918 s slepimi vrnila v Ljubljano in nadaljevala delo na področju izobraževanja slepih. Stane Florjančič, tiflopedagog in nekdanji ravnatelj Zavoda za slepe in slabovidne, opisuje Minko Skaberne kot vizionarko, ki je s svojima strokovnima monografijama in vztrajnim delom oblikovanja prve slovenske knjižnice za slepe postavila temelje, katerih pomen in dragocenost se cenita še danes.
Njena štiri leta mlajša sodobnica je bila Angela Boškin, prva šolana medicinska in skrbstvena sestra na Slovenskem, ki je svoje življenje posvetila skrbi za matere, novorojenčke in sirote. Tri leta starejši od Minke Skaberne pa sta bili Eleonora Jenko Groyer, prva slovenska splošna zdravnica, in Marija Jezernik, prva akademsko izobražena Slovenka, s pedagoško diplomo graške univerze. Kot pravi zgodovinarka dr. Petra Svoljšak, predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa na ZRC SAZU, je bil čas ob prelomu iz 19. v 20. stoletje v mnogočem čas pionirstva in izjemnih zgodb izrednih časov.
Minka Skaberne je ob bližajočem se koncu vojne pripravljala predavanja o učenju in skrbi za slepe na učiteljišču v Ljubljani, organizirala je tudi prve skupine prepisovalk, ki so s pomočjo braillove tablice, metalne igle in trdega papirja slovensko književnost prepisovale v točkopis. V prvem letu so prepisale šestdeset literarnih del. Cvetka Rožanec je Minko Skaberne srečala na Zavodu za slepo in slabovidno mladino, ki je bil kot Zavod za slepe ustanovljen leta 1919 v Ljubljani. Spominja se je kot vedno urejene gospe, z lasmi spetimi zadaj, vselej v elegantnih oblekah, s krilom do srede meč in izvezenim, svetlim ovratnikom. Govori o njeni ponosni drži, vztrajnosti, ki je nujno potrebna lastnost tistih, ki orjejo ledino, o tem, kako je vedno cenila izobrazbo, ki jo je otrokom vcepila njena mati. Trdno je verjela, da je pravica do enako kakovostne izobrazbe, branja in življenja tudi neodtujljiva pravica slepih.
Slepi veterani so po vojni dobili zaposlitev v kioskih s časopisi po Ljubljani, počasi se je gradilo institucije in skupnost. Po zaslugi Minke Skaberne je nastala Braillova knjižnica v Ljubljani, delovala je na novo ustanovljeni šoli za slepe v Ljubljani, pomagala ustanoviti Dom slepih v Škofji Loki. Prav vračanje v Zavod in nadaljevanje prepisovanja knjig je v Minki Skaberne tudi po upokojitvi leta 1937 in težki izkušnji druge svetovne vojne ohranilo življenjsko vztrajnost in predanost širjenju dostopnosti književnosti za vse. Cvetka Rožanec se spominja, kako je vedno z iskrenim nerazumevanjem ponavljala, da ne razume, kako ji lahko rečejo upokojena gospa profesor. »Profesor si vedno in za vselej. Nikoli nisi upokojeni profesor.« Leta 1951 je bila odlikovana za svoje delo pri vzpostavljanju prve knjižnice za slepe v Sloveniji. Njeno stanovanje je bilo do njenih zadnjih dni v letu 1965 polno knjig in belih papirnih pol, metalnih igel in braillovih tablic.