Leto 1914, ko je Franc odšel na fronto kot vojak Avstro-Ogrske, je bilo tudi leto rojstva njunega prvega otroka, Franca. Redki obiski, ko so vojaki za nekaj dni prišli s fronte domov, so bili navkljub vojni, ki je bila že v preddverju Goriške, čas radosti.

Prišlo je poletje 1916. Vročina se je mešala z odjeki bomb, ki so padale po mestu in rešetale soško fronto. Italijanski vojski je uspelo nedopustljivo – zasedla je Gorico, medtem ko je Hortenzija v sosednjem Kromberku rodila hčerko Julijano. Z njo v naročju in dveletnim sinom, ki je za sabo vlekel njihov edini kovček, je odšla v begunstvo. Njena pravnukinja dr. Kaja Širok pravi, da je njena nona Julijana Vuga vedno pripovedovala o začetku svojega življenja kot o odhodu v begunstvo praznih rok in nato, štiri leta kasneje, vrnitvi nazaj v nič.

Ker niso imeli sorodnikov, ki bi jih lahko sprejeli v notranjosti slovenske pokrajine, bliže domači Primorski, so z vlaki potovali vse do begunskega taborišča Bruck slabih 40 kilometrov jugovzhodno od Dunaja, kjer je bila pomembna avstro-ogrska vojaška baza. Slovenske kraje so že pred tem napolnili begunci iz Galicije in drugih front. A vsi begunci, ne glede na to, od kod so bili in kam so prišli, so delili skupno breme družbene zlobe in javnih predsodkov, ki so jih risali kot umazane, kradljive in nevarne tujce. Barakarsko begunsko taborišče Bruck je postalo mesto v malem z lastno cerkvijo, vrtcem in fotografskimi ateljeji. Fotografije so služile kot razglednice, ki so poleg pozdravov in želja med člani družine, ki jih je vojna raztrgala narazen, prenašale tudi ujete podobe njihovega bivanja.

Štiri leta begunstva je Hortenzija vztrajala kot nosilni temelj družinice, ki je preživela zahvaljujoč njenim šiviljskim spretnostim. Njena vloga skrbnice in družinske varuhinje se je nadaljevala tudi, ko so se leta 1920 vrnili domov, kjer jih je našel Franc. Najprej so begunske družine skupaj bivale v veliki hiši v Solkanu, kasneje so se preselili in obnovili hiši v Gorici. Eden od Hortenzijinih bratov ni nikoli prišel nazaj na italijansko stran, ampak se je odločil ostati v novonastali Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov ter nato njenih naslednicah. Hortenzijina pravnukinja opisuje, kako ji je nona pripovedovala, da so v zgornjem nadstropju hiše gojili sviloprejke, zaradi katerih po Gorici raste toliko murv. Hortenzija je še vedno šivala, da je družina lahko preživela. Včasih je tudi za več dni odšla po okoliških vaseh, kjer je šivala za kmečke družine. Prva dva otroka po vojni sta še kot novorojenčka umrla, naslednjih pet je preživelo. Način preživetja v sovražnem fašističnem okolju so za družino predstavljale prav lepe obleke, s katerimi so se zlili z okolico. Edino, kar je izdajalo njihov gmotni položaj, so bili čevlji, obrne pozornost na drobne malenkosti na fotografijah dr. Kaja Širok. Otroci so vsi hodili v šole in doma vedno radi brali. Kasneje je na sprehodih po mestu nona svoji vnukinji kazala hiše, za zidovi katerih so bile skrivne knjižnice, kamor so si hodili sposojat slovenske knjige. A otroci so predvsem začeli že zgodaj sodelovati in prispevati v družinsko gospodarstvo; hčere so se večinoma zaposlile kot prodajalke v trgovinah po mestu, ena pa je postala učiteljica, a ji v Trstu kot Slovenki ni bilo dovoljeno poučevati.

Tako si je družina do začetka druge svetovne vojne gmotno opomogla. Pranono, ki je iz vojne prinesel tudi odlikovanja, se je ponovno začel ukvarjati z mizarstvom, a brazgotine vojne so v širšem prostoru ostale. Med moškimi po vojni je bilo veliko alkoholizma in žene so bile večinoma tiste, ki so skrbele za gospodinjstvo in da se ni ves zaslužek utekočinil. Hortenzija je umrla leta 1941. Vseskozi ji je bilo glavno vodilo preživeti in živeti. V dolini solz, kot je zaradi vsega trpljenja, grenkih spominov in joka poimenovala Soško dolino.