Sin ljubljanskega trgovca je živel v mogočni, tronadstropni hiši na Komenskega ulici 8, kjer je danes sedež Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Za neimpresivnim pročeljem je danes na notranjem dvorišču eden najlepših skritih vrtov v mestu. Kot dediču, ki je postal lastnik hiše, so mu najemnine od stanovanj omogočale skromno, a neodvisno življenje, v katerem se je lahko v celoti posvečal stvarem, ki so se mu zdele pomembne. V hiši si je uredil temnico, kjer je razvijal fotografije, v stanovanju je kopičil umetniška dela in občasno povabil na druženja ustvarjalce, s katerimi si je bil blizu. Dr. Marijan Rupert, ki je uredil in skrbi za njegovo zapuščino, ki jo hrani Narodna univerzitetna knjižnica, opisuje leta 1884 rojenega fotografa kot posebneža, vztrajnega in samosvojega kronista časa. Spomni, da ga je slikar Maksim Gaspari upodobil kot morilca – človeka, ki ves čas mori, teži, naj mu umetniki, ki jih je cenil, pošljejo vendar rokopis, kopijo svojih del, sliko, risbo, kip ali skice.

Fran Vesel je verjel v dokumente čase, ki so jih ustvarjali običajni ljudje kot subjekti na njih ali na katerih so posamezniki skozi umetnostni izraz reflektirali čas, v katerem so živeli in ustvarjali. Hodil je po mestu in kulturnih dogodkih ter beležil s fotoaparatom. Le občasno je svoje fotografije objavljal. Bil je član planinskega društva, fotografiral je jame in hodil naokoli. Všeč mu je bilo sankanje pozimi, navdihovali so ga detajli podeželske krajine in vztrajnost kmečkih opravil.

Njegove portretne fotografije pa dajo slutiti, da Vesel vendarle ni bil le posebnež, ampak tudi pretanjen posameznik nezanemarljive empatije. Ni ga bilo strah nepravilnosti, niti zgubanih in utrujenih obrazov. Do kmečkega ni pristopal kot mestni petičnež, ki prihaja v eksotični svet, ampak kot eden med enakimi. Njegovi portretiranci gledajo človeka na drugi strani fotoaparata z zaupanjem in naklonjenostjo, ali pa, kot da so že pozabili na njegovo prisotnost in potonili v lastne misli. Strahu in nezaupanja ni. Njegova samosvojost, a vendar zadostna pozornost, seva tudi iz fotografije Maksima Gasparija, Hinka Smrekarja in Frana Tratnika. Pred zidom, ki mu spod temeljev poganjajo visoke travne bilke, stojijo vsi v črnih oblekah s telovniki. V črnih čevljih in belih srajcah z dvignjenimi ovratniki. Črni klobuki nad kravatama in Smrekarjevim metuljčkom. Trije umetniki svojega časa, po opisu enaki, a vendar vsak svoj, v svoji resnobni ali hudomušni drži, prisotnosti ali zamišljenosti.

Fran Vesel se je družil in si dopisoval z Ivanom Cankarjem, Hinkom Smrekarjem, Otonom Župančičem ... ter imel široko mrežo znanstev. Vendar ni nikoli prevzel vloge mecena. Po svojih močeh je poskušal pomagati pri organizaciji razstav in prodaji del slovenskih umetnikov. Leta 1911 je ustanovil Klub slovenskih amaterskih fotografov in takrat se je porodila tudi ideja o oblikovanju »katastra slovenske zemlje«.

Ko je prišla prva vojna, je bil kot črnovojnik, stražar vojnih ujetnikov, poslan v Judenburg. Tam je ostal in fotografiral tudi upor slovenskih vojakov 12. maja 1918. Vendar dr. Rupert ne verjame, da je vojna na njem pustila pomemben pečat. Nikoli ni bil na fronti, vonj zažganega mesa in sveže krvi, pomešane s smodnikom, ga ni dosegel. Po vojni je nadaljeval s svojim predvojnim življenjem, delom in zbiranjem. V svoji oporoki je vse, kar je imel, zapustil slovenskemu narodu. Dele hranijo NUK, Narodni muzej, njegove fotografije podeželskega življenja, noš in običajev Slovenski etnografski muzej, nekatere umetnine, med katerimi so bila tudi pomembna dela slovenskih impresionistov, so po muzejih in galerijah, nekaj pa so si jih med seboj razdelili oblastniki, potem ko je bilo vse njegovo premoženje prepisano v Federalni zbirni center v Ljubljani. Vse do smrti leta 1944 je bil idealist, zabeleževalec časa, sopotnik umetnikov in mesta. V rokah je držal fotoaparat.