“To je bila velika norost. Velika norost.”

»Uradna raven je francoska. Družinska raven je nemška.«

Če danes z Nemci govorite o prvi svetovni vojni, se po nekaj stavkih v pripovedi pojavi Hitler. Prva in druga vojna se v nemški zavesti povezujeta. Skupne točke so krvavi obračuni s Francozi – zgodovina vojn med ljudstvoma je večstoletna – in nemška krivda. Prva vojna ali velika vojna, kot ji pravijo v Franciji in Italiji, se je res začela z atentatom v Sarajevu in avstro-ogrskim obstreljevanjem Beograda. A novembra 1918, ko se je končala, je obveljalo, da je za svetovno uničenje odgovorna Nemčija. To breme je Adolf Hitler, v prvi vojni nemški soldat na Somi, dvakrat ranjen in odlikovan, prekalil v novo sovraštvo in dokončno uničenje.

Verdun je danes francosko vojaško obeležje. Na pobočju pod kostnico se po skoraj kilometrskem travniku razteza trinajst tisoč belih križev. Obeležujejo grobove tistih, ki so jih pred pokopom lahko identificirali. To je pokopališče poilujev – fantov, ki so se borili za francosko tretjo republiko.

A Verdun je hkrati nemški kraj spomina. Na stopnišču nad pokopališčem stoji železna tabla z napisom, ki sta ga leta 1984 podpisala nemški kancler Helmut Kohl in francoski predsednik François Mitterand: »V skupnem spominu na mrtve obeh svetovnih vojn sta položila vence in izjavila: 'Spravili smo se med seboj, sporazumeli smo se, postali smo prijatelji.'« Francosko-nemška sprava je bila dolgo politični motor Evrope in napisi, kot je verdunski, so se zdeli le opis samoumevnega stanja. Po letu 1984 je postalo običajno, da so na mednarodne komemoracije prve svetovne vojne povabljeni tudi Nemci. A danes je ta samoumevnost mnogo bolj krhka, kot je bila zadnjih trideset let. Majske evropske volitve so razgalile evropsko okostje, ki ga sestavljajo nacionalne države z močnimi nacionalnimi interesi.

Na nemško-francoski meji se ti interesi izostrijo v krizo identitete. »Tu v Alzaciji najdemo dve ravni spominov,« je dejal profesor zgodovine na univerzi v Strasbourgu, strokovnjak za prvo svetovno vojno Jean-Noël Grandhomme. »Uradna raven je francoska. Otroci v šoli se učijo zgodovino poilujev, francoskih vojakov v prvi svetovni vojni. Ni več tako pomembno, za kaj so se borili in ali je imelo to kakšen smisel. V splošni percepciji so junaki.« Druga raven je lokalna. »Naši dedje in pradedje s tega območja so bili v resnici vojaki nemške vojske,« se nasmehne Grandhomme. »Borili so se proti Franciji.« Deželi Alzacija, kjer leži Strasbourg, in Lorena, kjer leži Verdun, sta po francosko-pruski vojni leta 1871 pripadli Nemčiji. Verdun je bil obmejno mesto na francoski strani in je bil z vencem trdnjav obrambna linija, ki je Pariz branila pred Nemci. Približno polovica območja je bila nemško, polovica pa francosko govoreča. Iz Strasbourga – Straßburga, zgodovinskega mesta na cestnem križišču – so bili Nemci in Francozi rekrutirani v nemške vrste. »To dejstvo je dolga desetletja po prvi vojni, še bolj pa po drugi, ostajalo v ozadju,« pravi Grandhomme. »Morda so o tem govorili v intimi družinskih srečanj, a v javnosti to ni bila tema.« Resnici na ljubo nemška identiteta Alzacije, ene najbogatejših francoskih regij, ni javna tema niti danes. V Strasbourgu in okolici, ki gostita simbolne institucije evropske sprave, kot sta Svet Evrope in evropski parlament, že dolga leta celo z večjim veseljem kot drugod po Franciji volijo stranko Front National, Nacionalno fronto. Na zadnjih volitvah je v Alzaciji prejela devetindvajset odstotkov glasov. Grandhomme je pripomnil, da podobnost s politično situacijo na avstrijskem Koroškem, kjer živi velik delež (po rodu) Slovencev, a je dežela gnezdo nemškega nacionalizma, ni naključna. Ljudje, ki čutijo, da niso pripadniki večinskega naroda, v nacionalno nestrpnem okolju dokazujejo, da so večji nacionalisti od nacionalistov. Stranka Nacionalna fronta je utrdba rodbine Le Pen, ki nemško centralistično politiko Angele Merkel »spoštuje« samo toliko, kolikor je v njej nacionalizma. Z druge strani Rena Marine Le Pen nemško kanclerko vidi kot politično nasprotnico, ki pokopava interese Francije in Evropo podreja nemškemu gospodarstvu. S tovrstno retoriko se je pred stotimi leti kuhala vojna.

Na francoski strani Rena je dolgo delovala majhna propaganda velikih razsežnosti. »Uradno je veljalo, da smo Alzačani 'Francozi po srcu'. Nemške identitete se ni omenjalo. Danes pa ljudje vendarle prihajajo v muzeje in arhive in nam prinašajo predmete svojih dedov,« pravi Grandhomme. »V zadnjih petih letih, odkar so se začele priprave na obeleževanje stoletnice prve svetovne vojne, smo dobili veliko dnevnikov vojakov v nemškem dialektu tega območja in v gotski pisavi. Moja mama še zna brati te dokumente, moja generacija pa večinoma že ne več.« Družine, pravi Grandhomme, so se po treh generacijah, ko so vsi neposredni pričevalci že umrli, soočile s podobo prve svetovne vojne, ki ni uradna podoba velike vojne za Francijo. »Nemška preteklost v naših krajih ni več sramota. Naši dedje, tudi moj, so se borili za nemškega cesarja, večinoma na vzhodni fronti, v današnji Ukrajini ali Romuniji.« Grandhommov ded je bil z nemškimi enotami v Srbiji, prastric pa v Libanonu.

Velika vojna ima v ideološki konstrukciji francoske države temeljno vlogo tudi zato, ker je zgodovina Francije v drugi svetovni vojni postala problematična in polna paradoksov. Zgodovinsko čudovita je denimo okoliščina, da je maršal Philippe Petain, ki se je oktobra 1940 rokoval s Hitlerjem in z njim sklenil dogovor – izdajo Francije, zaradi katere je bil po vojni obsojen na smrt – v Verdunu herojsko vodil drugo armado in je kasneje celo poveljeval francoski vojski v boju proti Nemcem. Petain je danes pokopan na nekoliko odročnem otoku ob atlantski obali, v Verdunu pa ga čaka – prazen grob.

Krik

V Nemčiji so spomini na prvo svetovno vojno še manj enostavni – posledice pa so podobne kot v Alzaciji. »Zadnjih nekaj let nam ljudje prinašajo predmete svojih dedov,« je skoraj kot odmev zvenel nemški zgodovinar Stefan Feucht iz Salema ob Bodenskem jezeru. Skozi jezero teče Ren, zgodovinska reka, za katero so se bile mnoge francosko-nemške bitke. Feucht je v svoji pisarni v gradu Salem pokazal na drug konec velike mize, ki so jo krasile nemške vojaške čelade z značilno konico na vrhu in dolga vojaška sablja. »Prinašajo nam tudi pisma soldatov s fronte, napisana v zgodovinski pisavi sütterlin.« Ta je bolj zaobljena od gotice, a jo je danes ravno tako težko brati. Eno takšnih pisem, na krhkem, prepognjenem papirju, je Feucht razgrnil po mizi. »Prej ljudje niso hoteli govoriti o vlogi svojih dedov v prvi svetovni vojni. Zdaj pa zgodbe prihajajo na dan.«

11. novembra 1918 so v gozdu pri kraju Compiegne Nemci podpisali mirovni sporazum, ki je državo spravil na kolena. Nemčiji je bila pripisana krivda za vojno skupaj s posledicami, ki so za državo pomenile uničujoče finančno, gospodarsko in socialno breme. Zgodovinski viri pravijo, da se je tiste dni ranjeni nemški soldat Adolf Hitler nad mirovnimi pogoji – ki pa so Berlin »obvarovali« pred okupacijo zavezniških sil – razjokal. »Krivico«, ki jo je vzel zelo osebno, je dve desetletji kasneje pri nemškem narodu unovčil za maščevalni pohod in »pravično« zavzetje Evrope.

»S tem da pred prvo svetovno vojno, in tudi še med vojno, Nemci v naših krajih, ki so bili zaledje fronte, o Francozih sploh niso imeli slabega mnenja,« zgodovinske paradokse razgrne Feucht. »Mednacionalno sovraštvo, kot si ga predstavljamo danes, ni bilo tako močno prisotno.« Ljudje negativnega odnosa do sosednjega naroda niso niti razvili, saj neposrednih stikov ni bilo. »Predstave o vojni s Francozi so slonele na spominu na francosko-prusko vojno iz let 1870 in 1871. Vsi so mislili, da se bo vojna hitro končala, sovražnik bo poražen in pika. Seveda pa se je zaradi tehničnega napredka situacija precej spremenila.« V nasprotju s strateškimi pričakovanji so se bili vojaki obeh strani pod težo orožja nasprotne strani prisiljeni vkopati v jarke in začel se je absurdni krvavi masaker za vsak meter zemlje.

Da bi vojaki v jarkih absurdne boje zoper neznance, do katerih niso gojili primarno nobenih zamer, zdržali, so bile potrebne velike količine alkohola – v strasbourškem arheološkem muzeju hranijo serijo medvojnih steklenic in prisrčnic za šnops, ki so ga vojakom razdeljevali pred ofenzivami in v času mučnega čakanja – in propagandnega gradiva.

Del tega gradiva so izdelovali tudi vojaki sami. »To je časopis Vogesenwacht, ki je nastajal v rovih na fronti,« je dejal Olivier Deloignon in iz razvezane mape potegnil osemstranski magazin. Straža v Vogezih, alzaškem gorovju, v katerem se je bila pozicijska vojna, podobna soški fronti, je prikazovala življenje vojakov. Namen časopisa je bil ohrabriti soldate, nasprotnika pa osmešiti. »Prava vojna propaganda pa je potekala na veliko višji ravni, v uveljavljenih velikonakladnih časopisih z obeh strani,« pravi Deloignon. Grafik in profesor vizualne kulture na univerzi v Strasbourgu bo oktobra v Mediateki Malraux priredil razstavo grafik, objavljenih v propagandnih časopisih obeh vojskujočih se strani na zahodni fronti. Gradivo je zbral v strasbourških arhivih. »Propagandni stroj in cenzura sta zajela vse časopise in revije, od resnih, političnih do zabavnih ilustriranih in otroških magazinov. Vsi ti časopisi so objavljali grafike, ki so na nazoren način prikazovale vojno – vsaka seveda s svoje strani. Med ljudmi so podpihovale strah, sovraštvo zoper nasprotno stran, omejevale so odpor proti vojni in vsiljevale navdušenje nad bojevanjem.« Vojna, ki je po evropskih državah požirala milijone očetov, sinov, bratov in ki je s preusmerjanjem vseh sredstev v izdelavo orožja izčrpavala prebivalstvo vse do revščine in lakote, je že razmeroma zgodaj naletela na odpor in proteste. Socialni nemiri, ki jih je spodbudilo nezadovoljstvo z vojno in obubožanjem, so navsezadnje zrušili tako nemško in avstro-ogrsko kot tudi rusko cesarstvo. Francosko in britansko politično in vojaško vodstvo sta jo pri tem bolje odnesla. »Razmere so bile zelo odvisne od tega, kakšno podobo o sovražniku in bojevanju zoper njega so si ustvarili ljudje.« Deloignon je pred nami razgrinjal stran za stranjo slik, ki so nasprotne narode prikazovale kot živali, svinje, opice, pajke, muhe, njihove politike pa kot zmaje in pošasti, ki s kremplji grabijo svet. Tu in tam se pojavi tudi kakšna »veristična« podoba, ki govori o občem trpljenju. Orjaška smrt s koso, od katere se cedi kri, v oblakih dima preži nad obupanimi vojaki, ki so v munchovskem kriku otrpnili sredi polja. Deloignon pravi, da je na to podobo še posebej navezan, saj je – resnična.

Pod Alahovim svodom

Ko so se vojaki odpravljali na vojno, so jih ponesli služenje domovini, moška hrabrost, ki je bila tedaj visoko cenjena vrednota, in sla po avanturi. Na fronti pa so našli le uničenje, zmleto meso in kosti, premešane z blatom, iztrebki in podganami. To so stvari, o katerih vojaki, ki so se vrnili, niso govorili. »Naš ded ni nikoli veliko govoril o Verdunu,« je dejal gospod Braun iz Trierja.

Tudi študenta zgodovine Heinrich in Hannes iz severnonemškega Greifswalda ob Baltskem morju, ki sta v Verdun prišla s sošolci in profesorji, v družinah nista našla izročila prve svetovne vojne. »Minilo je že veliko časa,« je dejal Hannes, ki se je pred soncem umaknil za zid tik ob vhodu v kostnico, v kateri je urejen muzej. »Z očetom govoriva o drugi svetovni vojni, o prvi pa niti ne.« Druga svetovna vojna je v Nemčiji večna tema, ki prekrije vse druge. Vojaki, ki so se v prvi vojni borili na zahodni fronti, so bili stari, kot sta stara sama. »Nihče več se ne spominja, kateri praded je bil kje.« Res pa je, sta prikimala študenta, da je zapisov o prvi svetovni vojni vedno več. »Tudi zaradi stote obletnice.« Res je tudi, da sta s časom Nemčija in Francija odnos do vojskovanja prenovili. Po drugi svetovni vojni so Nemci ponovno izgubili »nedolžnost« v Afganistanu. Nemška vojska je ubijala in vojaki so umirali. Francozi so se vpletli v spopade v Afriki. Obe državi povečujeta izvoz orožja. Francija je bila s 30-odstotnim povečanjem leta 2013 četrta izvoznica na svetu. Nemški izvoz orožja se je v zadnjih mesecih povečal za 15 odstotkov. Tanki potujejo v Savdsko Arabijo, puške in pištole – orožje za množično uničevanje 21. stoletja – v tretji svet, zlasti v Afriko. Stara Evropa vojne že dolgo ne pozna, a jo zelo uspešno izvaža.

»Težko verjamem, da bi se to kdaj ponovilo. Preveč dobro se poznamo. Poglejte, kako pametno se pogovarjava.« Gospod Bernd Luttermöller se je sredi junija z nahrbtnikom, v težkih planinskih čevljih in v spremstvu žene povzpel na goro Hartmannswillerkopf. Bili smo redki živi ljudje sredi tistega kamenja in skrivenčenega železja. Vzpetina, ki jo Francozi imenujejo Vieil Armand, se vzpenja skoraj tisoč metrov nad morjem in s svojim strmim zahodnim pročeljem zre na južno Alzacijo, proti tromeji med Francijo, Nemčijo in Švico pri mestu Basel. Gora je bila leta 1915 prizorišče ene najhujših bitk med francosko in nemško vojsko. Prepredena je s sistemom jarkov, ki spominjajo na soško fronto. V mesecih napadanja in vkopavanja so si nemške in francoske čete prišle že tako blizu, da so morali šepetati, če niso hoteli izdati svojih pogovorov. »Ded se je boril nekje v teh krajih,« se je Luttermöller, sicer po poklicu novinar, ozrl prek ravnice, ki se razteza pod goro proti vzhodu. Na najini levi je bil v skalo nad prepadom vpet velik, pet metrov širok in tri metre visok spomenik borcem v napadu – zamrznjenih v bojnem kriku in s težko granato v eni od iztegnjenih rok. »Morda je bil na tej gori, a nisem prepričan.« Luttermöller se spominja le enega od njegovih pripovedovanj. »Vedno nam je govoril, da je bil v rovu in da je bomba kamerada poleg njega prepolovila.« Ded je preživel in v drugi vojni se je ponovno boril – pri Danzigu, Gdansku v vzhodni Prusiji, današnji Poljski.

Hartmannswillerkopf danes leži na francoski strani meje, a območje je v jezikovnem in kulturnem smislu švicarsko-nemško. Petsto metrov zračne črte proti zahodu na velikem gorskem polju stojita grobnica z zlatim sarkofagom in pokopališče s 1265 križi. V grobnici jih leži še petindvajset do trideset tisoč. To je eno od štirih najpomembnejših vojaških obeležij Francije. Hkrati je to edini kraj spomina na prvo svetovno vojno v Franciji, ki ga uradno obeležujejo tudi Nemci. Tu se bosta 3. avgusta, ob stoti obletnici začetka vojne, srečala nemški predsednik Joachim Gauck in francoski predsednik François Hollande. »Francoski in nemški predsednik se bosta prvič srečala na tem kraju,« je pod žgočim planinskim soncem dejal Gilbert Wagner, predsednik lokalne sekcije odbora za spomenike Hartmannswillerkopfa. »Ta trenutek je zelo močan. Tamle zadaj bo stal skupni spominski center, ki ga bosta postavili obe državi. Projekt je bil usklajen na najvišji politični ravni.«

Medtem so po strmi, zaviti cesti do pokopališča avtobusi dostavljali skupine nemških upokojencev in francoskih otrok na šolski ekskurziji. Dekleta in fantje so se razkropili po pokopališču med križi. Na glas so brali imena, čine in datume smrti. Učitelj jih je zbral pri edinem, ki ni bil križ. Bil je nišan, muslimanski nagrobnik. Aiitsaiid Saiid Mohand Arab, umrl za Francijo 26.5.1915, je pisalo na spomeniku. »Tu je pokopan edini muslimanski francoski vojak, ki je padel na gori,« je dejal učitelj. »Bil je iz Alžirije.«

»Ah, jaz sem tudi Alžirec,« je ušlo enemu od fantov z bejzbolsko kapo. Instinktivno je dvignil roko, kot bi se javljal za raport. Njegove temne oči so žarele. Pred stotimi leti so Arabca izza morja, iz francoske kolonije, pripeljali v srce Evrope, da bi se boril proti Nemcem. Njegovo srce je ustavila krogla. Danes počiva pod belim kamnom sredi francosko-nemškega zelenja. Nad njim se pne modri Alahov svod.

Takšna je bila prva svetovna vojna. Prava svetovna vojna.