Profesor Strachan, kako se začne svetovna vojna? Jo je mogoče še pravočasno prepoznati?

Nikakor ne. Nihče pri zdravi pameti ne zaneti svetovne vojne. Celo če bi vzeli dve veliki svetovni sili, pa naj bo to leta 1914 ali 2014, se ne bosta usedli za mizo in rekli: hočemo svetovno vojno! To ni nikomur v interesu. Ljudje se odločajo za manjše, obvladljive vojne, če mislijo, da bodo s tem dosegli svoje politične cilje.

Prva svetovna vojna se je začela prav na ta način. Spor s Srbijo in umor nadvojvode Franca Ferdinanda je bil za Avstro-Ogrsko zadosten razlog za vojno. Povsem jasno je, da so v vrhovih monarhije vsi zagovarjali uporabo sile. Precej manj jasno pa je, kaj se je tedaj dogajalo v Beogradu. Najnovejša knjiga Christopherja Clarka, The Sleepwalkers (Mesečniki, op.p.), pripiše Srbiji veliko odgovornost. Ko sem sam proučeval te zadeve, pa dokazov za to nisem našel. Nikjer ni videti, da bi bila Srbija leta 1914 pripravljena na vojno. Tudi njene povezave z Rusijo so dvomljive.

Bistveno je, da so na Dunaju mislili, da bo to lokalna vojna, ki se bo odvila na Balkanu. V Srbiji pa so ugotavljali, da se bodo borili za obstoj srbskega naroda, zato so preprosto morali vključiti tudi Rusijo. Kar se mene tiče, se torej prva svetovna vojna začne na Dunaju bolj kot v katerikoli drugi prestolnici tedanje Evrope. S Clarkom se strinjam, da Nemčija ne more obveljati za glavnega krivca za vojno. Seveda pa se stvari, ko se vojna enkrat začne, začno odvijati po svoje. Nemčija je privzela zelo pomembno vlogo, Rusija pa je začela razmišljati o tem, kaj bi lahko z vojno pridobila.

Torej države niso imele pripravljenih načrtov pred letom 1914?

Političnih načrtov ni bilo, seveda pa so se pojavljali vojaški strateški načrti. To dvoje morate ločiti. Ljudje, ki so vojno začeli, niso bili vojaški generali. V Nemčiji je bil ključna oseba kancler Theobald von Bethmann Hollweg, v Avstro-Ogrski je bil glavni zunanji minister Leopold Berchtold. Generalni štabi so sicer imeli svoje vojaške načrte, to je bila njihova naloga, a ko se je vojna začela, je nadzor nad njimi prevzela politika. Zato tudi pride do razkoraka med političnimi željami in tem, kar je bilo dosegljivo po vojaški plati. V Evropi se torej vojna ni začela po voznem redu. Če bi upoštevali vozni red, bi bilo vojno v resnici zelo težko zanetiti.

Res pa je, da se je vse dogajalo zelo hitro, kot verižna reakcija.

To drži. Od atentata v Sarajevu do začetka vojne je minilo komaj mesec dni, od avstro-ogrskega ultimata Srbiji do prvega napada pa komaj teden dni. Kriza je bila tako kratka, da ni bilo časa, da bi jo umirili. Še posebej zato, ker je bilo komuniciranje tako zamudno. Če so poslali sporočilo iz Berlina na Dunaj, je trajalo ves dan, da so ga šifrirali, da je prispelo, da so ga dešifrirali, nanj odgovorili... Vmes pa se je situacija že spremenila, saj se nista pogovarjali le dve prestolnici, ampak je komuniciralo več prestolnic hkrati. Umirjanje diplomatske krize torej nikakor ni bila lahka naloga.

Je bila vojna posledica tega, da se niso mogli pravočasno pogovoriti?

Tudi to je bil eden od razlogov. Samo pomislite, kako je potekala komunikacija med Washingtonom in Moskvo leta 1962, v dneh kubanske raketne krize. Potem pa si predstavljajte, kakšne so bile stvari videti leta 1914! Šele po kubanski krizi sta ameriški in sovjetski predsednik vzpostavila telefonsko linijo, ki je omogočala, da se lahko v trenutku pogovorita. Leta 1914 so bili v vlogi telefonov ambasadorji. Morali so prejeti navodila, z njimi oditi osebno na sestanek, se vrniti, poročati nazaj...

Kaj pa se je dalo predvideti? Bi lahko na Dunaju vedeli, da se bo Srbija povezala z Rusijo?

To se je dalo predvideti, a gotovi niso mogli biti. Ugibali so. Krivda Dunaja in Berlina je, da so vedno upoštevali najbolj optimistično napoved: nočemo, da bi Rusija vstopila v vojno, zato upamo, da ne bo vstopila. Na Dunaju so bili pripravljeni spregledati celo to, da so v Rusiji že začeli mobilizacijo. Kljub temu so verjeli, da bo napad na Srbijo uspešen in kratkotrajen in da vojne ni mogoče izgubiti.

Ali drži teza, da se je v moških, ki so načrtovali vojno, prebudil mačistični instinkt in so za vsako ceno dokazovali svojo hrabrost in sposobnost za bojevanje?

To seveda ne more biti razlaga za nastanek vojne, res pa je, da so vojaki hoteli postati junaki. Vsi so vedeli, da bo vojna grozljiva, a nihče ni mogel reči, da na to ni pripravljen. Ko se je kriza razvijala, ni bilo v vojaškem vodstvu nikogar, ki bi rekel: vaše visočanstvo, oprostite, ampak v to vojno ne gremo.

Ko se je vojna začela, je vsaka država privlekla na plan seznam želja, katera ozemlja bi rada imela. Torej so določeni načrti vendarle že obstajali?

Res je, a ti načrti so bili zelo ohlapni in so se med vojno tudi spreminjali. Prve ozemeljske težnje je razglasila Nemčija septembra 1914, in te so potem obveljale kot dokaz, da je Nemčija kriva za vojno. Večina drugih držav svojih vojnih ciljev ni razglašala vse do leta 1915 ali 1916.

Kot denimo Italija?

Položaj Italije je bil podoben položaju Romunije, Bolgarije, Japonske. Te države so, ko se je vojna začela, postavljale ceno za to, da se pridružijo spopadom. Imele so jasne ozemeljske težnje in začela so se pogajanja.

Pa so te ozemeljske težnje obstajale že pred vojno? Denimo v Nemčiji?

Pred letom 1914 so obstajali posamezniki, ki so trdili, da bi Nemčija morala imeti ozemeljske zahteve tako v Evropi kot drugod po svetu. Ampak, ali so ti ljudje povzročili prvo svetovno vojno? Ozemeljske zahteve so obstajale tudi v Veliki Britaniji, pa v Franciji in v Rusiji. Tam so govorili o tem, da bi morali dobiti dele Otomanskega imperija. A tega ni mogoče povezati z vojno. V Veliki Britaniji so bili ob izbruhu spopadov prav osupli in so na vsak način poskušali doseči umiritev razmer. Winston Churchill, ki je bil minister za vojaško mornarico, je celo dejal, da odnosi med Veliko Britanijo in Nemčijo že dolgo niso bili tako dobri kot leta 1914.

Kako pa so na izbruh vojne reagirali ljudje, državljani? Socialisti, ki so bili bliže ljudem, so v različnih državah vojni nasprotovali.

Socialisti so res večinoma zagovarjali mirno rešitev krize. V socialistični internacionali so promovirali mehanizme, ki naj bi vojno ustavili. Težava pa je bila, da je bila vojna, ki so jo hoteli zaustaviti, vojna imperijev in za imperije. To je bila vojna, ki jo je upravljal kapitalistični sistem, zato je bilo lahko pridobiti delavske množice za bojevanje.

Kako to?

Ker je propaganda na vseh straneh vojno prikazala kot obrambo naroda pred zunanjimi napadalci. Vsaka država, z izjemo Velike Britanije, je lahko rekla, da je napadena in da se mora braniti. Množice so temu nasedle. Najbolj eksplozivna je bila situacija v Nemčiji: ta je sicer izvedla invazijo na Belgijo, a so jo v Alzaciji napadle francoske sile, Rusi pa so na vzhodu vdrli v Prusijo. Prepričanje, da je država napadena, je bilo zelo močno. Dodatna komplikacija je bil razmislek, da če Nemčija stopi v vojno z Rusijo in jo izgubi, se bodo nemški socialisti znašli pod še bolj neprijetnim režimom, kot so ga imeli v Nemčiji. Ruski car je bil do socialistov zelo sovražen. Torej bi skupaj z Nemčijo izgubili tudi socializem. Boljševiki v Rusiji so medtem podpirali vojno, saj so računali, da bo iz tega nastala revolucija. Dileme za socialiste so bile torej zelo raznovrstne. Na koncu pa se je izkazalo, da je večina delavcev vendarle bolj nacionalistična kot socialistična.

So bila tehnična sredstva za vojno, orožje in podporna industrija, leta 1914 nared?

Industrija na vojno ni bila pripravljena, zato tudi ne moremo reči, da je bila katerakoli država pripravljena na vojno. Vsi so se zavedali, da bo vojna zahtevala ogromne količine streliva. Izumljena so bila namreč hitrostrelna orožja, ki so lahko izstrelila veliko več izstrelkov kot v vojnah poprej. Nihče ni vedel, kako te zahteve izpolniti, in celo v državi, kot je Nemčija, je trajalo najmanj leto, preden je industrija z mirnodobne prešla na vojaško proizvodnjo. Pomanjkanje streliva je bilo eden največjih izzivov na vseh vojskujočih se straneh.

So vojaške taktike lahko sledile moči novega orožja? So generali znali ravnati z njim?

Večina znanja, kako se bojevati v veliki vojni, je bila zgodovinskega. Zadnja res velika vojna v Evropi se je zgodila sto let prej, ko so se odvijale napoleonske vojne. Vojaki so se torej o vojnah učili predvsem iz daljne zgodovine. Generali so se sicer zavedali, da so se stvari spremenile. Vedeli so, da se morajo taktike na bojišču prilagoditi novemu hitrostrelnemu orožju. Mislili pa so, da bo vrhovno poveljevanje še vedno ostalo takšno kot v času napoleonskih vojn, ko so generali premikali velike enote na velikih razdaljah. Leta 1914 so se prve bitke na Marni in v Galiciji še bile na ta način – kot velike manevrske bitke, kakršne so se vodile v času napoleonskih vojn. Potem pa je vse obtičalo in vojaki so se vkopali v rove. Takrat se je tudi način poveljevanja spremenil, saj je moral vsak nižji častnik v posameznem rovu sprejemati hipne odločitve, kaj bo storil s svojo četo. In dokler niso generali tega doumeli, ni bilo možnosti za ponovno manevriranje z vojskami. Zato so v prvi svetovni vojni vojaki veliko časa preživeli v rovih na enem mestu.

Dokler so bili vojaki v rovih, je bilo civilno prebivalstvo relativno varno. Na začetku vojne, ko so se vojske premikale, pa je prišlo tudi do zločinov, denimo nemških v Franciji in Belgiji.

In tudi v Srbiji.

Mar vojakov ni bilo mogoče kontrolirati? Ali pa so civiliste pobijali namenoma?

Vedeti morate, da so v prvi vojni tovrstne zločine zakrivili tudi Rusi. Mislim pa, da ni šlo za taktiko. Vojaki so v bitki na splošno zmedeni in šokirani. Poleg tega so se od civilnega prebivalstva lahko počutili tudi ogrožene. Lahko so pričakovali civilni odpor, saj so o tem govorile izkušnje iz francosko-pruske vojne leta 1871. Tudi v Srbiji je bilo mogoče pričakovati sistematične gverilske napade. Poleg tega pa je bil namen vojakov tudi plenjenje. Vojske so se premikale tako hitro, da jih podpora iz zaledja ni mogla dohajati. Vojaki so bili lačni, zato so hrano kradli pri kmetih. Vse to so racionalne razlage na ravni posameznih enot. Obenem pa se zdi, da je bilo teroriziranje prebivalstva tudi taktična poteza vojaškega vodstva. Namen je bil zlomiti odpor in vojno čim hitreje končati. Predvsem na zahodni fronti so želeli Nemci zadeve hitro zaključiti. Zato se za zločine tudi niso opravičevali, ne Nemci, ne Avstrijci, ne Rusi. Nihče ni rekel, da to ni prav in da je treba vojake bolje nadzirati.

V prvi svetovni vojni se pojavijo tudi prva koncentracijska taborišča?

V resnici se pojavijo že pred tem, v kolonialnih konfliktih. Britanci so jih ustanavljali v Južni Afriki, Španci na Kubi. Vendar to niso bila uničevalna taborišča, kot jih poznamo iz druge svetovne vojne. Ideja je vedno bila, da je treba ločiti lokalno prebivalstvo na tiste, ki lahko vojsko ogrožajo, in tiste, ki se ne upirajo. Posebnost v prvi svetovni vojni pa je bila tudi, da so v posameznih državah internirali tujce z nasprotne strani. Tako so denimo v Veliki Britaniji zaprli Nemce, ki so živeli na Otoku, v Nemčiji pa britanske državljane. Vendar so na obeh straneh z ujetniki ravnali v skladu z mednarodno zakonodajo.

So bile gverilske akcije, ki so izhajale iz civilnega prebivalstva, v prvi svetovni vojni močno razširjene? Večinoma namreč poznamo vojskovanje rednih vojsk.

Seveda o prvi svetovni vojni razmišljamo predvsem kot o vojni formalnih vojsk, a vmes je bilo veliko prostora za vsakovrstno gverilsko in odporniško delovanje. Redne vojske so to spodbujale. Britanci so denimo podpirali arabski odpor proti otomanski nadvladi. Nemci so podpirali irske gverilske enote v boju proti Britancem, v boju proti Rusom pa so podpirali tudi bolj regularne strukture, denimo poljsko nacionalno vojsko. Obljubili so jim oblikovanje poljskega kraljestva.

V okviru velike vojne so se torej odvijali lokalni konflikti, ki naj bi razrešili lokalne napetosti, osvobodili določena ljudstva, poravnali stare račune?

Absolutno. Na višji ravni gre za svetovno vojno, na nižji ravni pa je to zbirka lokalnih vojn. Vstop Italije v vojno je bil denimo povsem regionalen. Italija ni imela nobenega interesa, da bi se borila na zahodni ali vzhodni fronti. Zanimalo jo je Jadransko morje in razširitev ozemlja na Slovenijo. Tudi bolgarska vojna je bila lokalna, poravnavali so račune s Srbijo. Japonska se je vojni priključila, da bi se razširila na Kitajsko, in japonski vojaki se niso nikoli odpravili na katerokoli drugo fronto. Le nekaj japonskih ladij se leta 1917 pojavi v Sredozemlju, in še to le zato, ker so jih zavezniki prisilili k sodelovanju.

Je Japonsko in Kitajsko potemtakem sploh mogoče šteti kot udeleženki v svetovni vojni?

Japonska je bila ves čas zaveznica antante in je zato avgusta 1914 morala vstopiti v vojno, četudi tega ni hotela. Potem je seveda prišla v konflikt z nemško mornarico v Tihem oceanu, bistveno pa je, da so Japonci vojno izkoristili za potešitev ozemeljskih apetitov na Kitajskem. Do leta 1915 so svoje vojaško delovanje že zelo razmahnili. Kitajska na drugi strani pa je v vojno vstopila predvsem zato, da bi dosegla mir. Do konca vojne je podobno ravnalo mnogo držav. Šli so na vojno, da bi lahko skovali mir. Če se ne bi borili, ne bi bilo mirovnega dogovora.

Je tako nastal izraz »vojna, ki bo končala vse vojne«?

Ta izraz se pojavi že zelo zgodaj po začetku vojne. Socialisti, predvsem francoski socialisti, so govorili, da bo to pravična vojna, ki bo prinesla trajen mir. Borili so se proti militarizmu.

Kdo je vse to financiral?

V osnovi se je prva svetovna vojna odvijala s pomočjo kreditov, v manjši meri pa s povišanjem davkov. Države so povečale tiskanje denarja in ga spravljale v obtok tako, da so kupovale orožje, ki so ga same proizvajale. Del tega denarja je končal pri delavcih, ki pa so bili višje obdavčeni, torej se je denar vračal v državno blagajno. A večina denarja za vojno je bila izposojenega. Sile antante so si ga izposojale predvsem v Združenih državah Amerike. Velika Britanija si je denar izposojala v New Yorku, da bi lahko podpirala ruske, italijanske pa tudi francoske vojaške podvige. Za svoje vojaške potrebe je imela sicer do leta 1917 dovolj lastnega denarja. Pomemben je tudi podatek, da so vse naštete države blago naročale v ZDA. Plačevale so ga z denarjem, ki je bil izposojen v ZDA. Posojila pa so bila zavarovana z britanskim funtom in britanskimi zlatimi rezervami.

Je bilo kreditiranje razlog, da so ZDA z nekaj zamude, šele leta 1917, vstopile v vojno?

Med letoma 1914 in 1917 je šlo ZDA zelo dobro prav zaradi vojne. Trgovanje se je povečalo in verjetno bi trgovali tudi z Nemci, le da niso mogli, ker so Britanci blokirali plovne poti v Severnem morju. Lahko bi torej rekli, da so Američani leta 1917 zavarovali svoje gospodarske interese. Če antanta ne bi zmagala, bi šlo vse trgovanje in kreditiranje po zlu. Mislim pa, da je bil ameriški predsednik Woodrow Wilson pri tem bolj načelen. ZDA ni hotel pognati v vojno in tudi leta 1915, ob potopitvi potniške ladje Lusitania, na kateri je bilo veliko ameriških državljanov, je bil zadržan do bojevanja. Po mojem mnenju sta bila za vstop ZDA v vojno odločilna dva dejavnika. Prvič, decembra 1916 je poskušal Wilson posredovati, da bi vojskujoče se strani sklenile mir. Ugotovil pa je, da ni nikakršne osnove za mirovni dogovor. Moral je torej premisliti, kaj storiti, in prišel je do enakega zaključka kot Kitajci: mir je mogoče doseči le z vojskovanjem. Drugi razlog pa je bil, da je Nemčija že začela napadati Ameriko. Ne le s podmorniškim torpediranjem, temveč s tajnim Zimmermanovim telegramom, v katerem je Nemčija Mehiki predlagala, naj napade ZDA. Amerika se je znašla v položaju, da je morala braniti nacionalno suverenost. Leta 1917 je imela torej tri dobre razloge za vstop v vojno – zavarovanje kreditov, doseganje mednarodnega miru in samoobramba.

So Nemci nalašč sprovocirali vstop ZDA v vojno? Lahko bi namreč predvideli, da bodo sveži ameriški vojaki prevesili tehtnico na frontah v Evropi, kar se je potem tudi zgodilo.

Leta 1916 so bili Nemci vojaško še zelo pri močeh. Porazili so Romunijo, Srbijo, Poljsko. Na vzhodu in na jugu jim je šlo zelo dobro. Na zahodni fronti je bilo sicer peklensko, a položaje so trdno držali. Vedeli pa so, da dlje ko si bodo sile antante izposojale denar pri ZDA, manj verjetno bo, da bo Nemčija zmagala. Zato je bilo treba ukrepati hitro. Napadali so ameriške in britanske ladje v Atlantiku in računali na to, da bodo ZDA vstopile v vojno. Nemčija se tega ni bala, saj ZDA niso imele omembe vredne vojske. Računali so, da pred letom 1919 Amerika ne more razviti vojske do tolikšne mere, da bi lahko bila nevarna, do takrat pa so že nameravali zmagati. Obenem tudi antanta ni vedela, ali si lahko z Američani kaj pomaga. Spraševali so se, kaj početi s tako majhno vojsko in kako vojake sploh spraviti v Evropo.

V resnici pa je leta 1917 v Evropo prispelo milijon ameriških vojakov, ki so situacijo obrnili v prid zaveznikom.

Leta 1918, tik pred koncem vojne, je bila ameriška vojska največja na zahodni fronti. Nemci so podcenili velikost ladjevja, ki je dovažalo vojake čez Atlantik. Mislili so, da ladje nevtralnih držav ne bodo sodelovale, vendar so. Niso računali niti na nemške ladje, ki so jih ob začetku vojne Američani zasegli. Obenem pa je ladjedelništvo do leta 1918 postalo prva prioriteta zaveznikov. Poleti 1918 je gradnja zavezniških ladij presegla izgube zaradi nemškega torpediranja in pomorskih bitk.

Torej je h koncu vojne pripomoglo novo razmerje sil. Kaj pa dejstvo, da so bile države po štirih letih že povsem izčrpane? Ponekod je vladala lakota, ker so bile vse sile usmerjene v vojskovanje in proizvodnjo orožja.

Res je, da so bile ljudske množice site vojne. Kot veste, je to pripeljalo do ruske revolucije. In tudi na strani antante, ki se je že jasno bližala zmagi, so se voditelji bali, da bo pripravljenost ljudi za vojskovanje vsak čas ugasnila. Računali so, da lahko zmago dosežejo šele leta 1919 ali 1920, niso pa vedeli, ali se bodo vojaki tedaj sploh še hoteli boriti. Zato je prihod Američanov v Evropo zelo okrepil občutek, da je mogoče doseči hitro zmago. Opisovali so jih kot visoke, zagorele junake, ki so videti kot filmske zvezde. To je bilo pomembno, saj je na drugi strani nemški imperij porazil Rusijo in je bil julija 1918 razširjen na rusko ozemlje, Balkan in Francijo. Nemčija je bila ogromna, večja je bila le še leta 1941. Res je sicer, da je vmes v Nemčiji nekajkrat nastopilo pomanjkanje hrane, a so se stvari vedno nekako uredile. In leta 1918 je bilo mogoče pričakovati velike pošiljke hrane iz zasedene Ukrajine. To se sicer ni zgodilo, a kazalo je dobro.

Kakšno je bilo psihološko stanje Evrope proti koncu vojne? Trpljenje tolikšnih razsežnosti z milijoni mrtvih si je težko zamisliti, kaj šele ga preživeti in ostati normalen.

Upravičenost bojevanja, ker je država napadena, ni bila nikoli pod vprašajem. To je veljalo za vse strani. Propaganda je vedno dobro delovala. Pomislite pa tudi, kaj je bolj racionalno: vaš sin umre v bitki in imate dve možnosti. Lahko rečete, da hočete mir, ker je bil ubit. Ampak to ga ne bo vrnilo v življenje. Lahko pa rečete, da je umrl z določenim razlogom, za določen cilj. Potem se splača naprej boriti. Mislim, da je večina ljudi izbrala drugo možnost. Zveni perverzno, a več ko je bilo mrtvih, večji je bil pritisk, da je treba vojno nadaljevati. Vojno so hoteli ustaviti predvsem tisti, katerih možje in sinovi so bili še živi. Ti so živeli v nenehnem strahu, da bo prispela strašna novica. Poleg tega je obstajala nenehna napetost med tistimi, ki so bili na fronti, in tistimi, ki so ostajali doma. Tisti na fronti so hoteli svojcem doma čim bolj omiliti trpljenje, zato so olepševali pripovedi o življenju na fronti. V pismih vojakov pogostokrat naletimo na hrabre zapise o umiranju za višji cilj. Ljudje doma pa tudi niso hoteli obupovati nad grozotami, saj so vedeli, da bo to situacijo le še poslabšalo, spremenilo pa je ne bo.

Ljudje se torej vojni prilagodijo in nikakor ne moremo govoriti o kolektivni psihozi. Večina je ostala povsem zbrana in racionalna.

Je to čudno?

Morda je še bolj čudno, da so ljudje s podobnimi strategijami preživeli drugo svetovno vojno, ki je bila za civilno prebivalstvo mnogo bolj brutalna in je tudi trajala dlje.

Prva svetovna vojna se je začela z Avstro-Ogrsko, kamor je spadala tudi Slovenija. Potem pa Dunaj nekako izgine iz pripovedi o veliki vojni. Zakaj?

Že leta 1914 je bila avstro-ogrska vojska najmanjša od vseh. Nemčija je imela na začetku vojne občutek, da v Dunaju nima zaveznika, ampak nekoga, ki ga je treba podpirati. Tudi sicer je veljalo, da Berlin vleče poteze, Dunaj pa jim sledi. Zdi se, da je Avstro-Ogrska Srbijo napadla šele potem, ko se je o vsem dogovorila z Nemčijo.

Res pa je, da zavezniki Avstro-Ogrske niso povsem odpisali. Hoteli so ohraniti njeno samostojnost, saj so jo videli kot uravnoteženje Nemčije. Niso hoteli, da bi se nemška Avstrija združila z Nemčijo in bi ta postala še močnejša. Vendar poskus sklenitve separatnega miru z Avstro-Ogrsko leta 1917 ni uspel. Ameriški predsednik Wilson pa je ob koncu vojne vsem narodom obljubil možnost samoodločbe, kar je pomenilo konec habsburškega cesarstva.

Ob koncu vojne so imeli Francozi tudi za Nemčijo idejo, da bi jo bilo treba ukiniti. Francoski general Charles Mangin je zahteval pohod zaveznikov vse do Berlina, da se Nemčija nikoli več ne bi mogla dvigniti proti Franciji. Bal se je posledic, in v resnici je imel prav.

Tudi general Philippe Petain (ki je, ironično, trideset let kasneje Francijo predal Nemcem, op.p.) je imel podobno idejo. A to se ni zgodilo. Ko so Nemci oktobra 1918 predlagali pogovore o premirju, so bili na obeh straneh voditelji, ki so hoteli nadaljevati z bojevanjem. Na zavezniški strani so se bali, da bi bilo premirje le začasno, potem pa bodo Nemci vnovič napadli. Toda bližala se je zima, ko bi se bojevanje tako in tako prekinilo, in obstajala je bojazen, da si bo Nemčija tačas opomogla. Poleg tega zavezniki niso vedeli, koliko časa bodo še lahko svoje prebivalstvo prepričevali, da je treba vojno nadaljevati. Zato je prevladal premislek, da je treba skleniti premirje, dokler se ponuja priložnost za to, obenem pa pogoje zastaviti tako ostro, da bo to v bistvu pomenilo poraz Nemčije.

Nekateri zgodovinarji pravijo, da so bili pogoji preostri in se je zato kasneje Hitlerjeva Nemčija ponovno dvignila v maščevalen pohod po Evropi. Hitler, ki je bil v prvi vojni vojak na zahodni fronti, naj bi ob branju versajske pogodbe, ki je vojno formalno končala leta 1919, jokal. Pogodba je Nemčiji pripisala krivdo za vojno in ji naložila plačilo reparacij.

Med letoma 1919 in 1939 ne smemo iskati neposredne povezave. Reparacije sploh niso bile tako visoke, poleg tega je večino požrla inflacija. Pomislite na Madžarsko: ta je po prvi vojni izgubila mnogo več kot Nemčija, a ni zaradi tega začela naslednje vojne. Težava pa je v tem, da je Hitler ustvaril mit o krivici, ki da se je zgodila Nemcem, in ga izkoristil za začetek nove vojne.

Leta 1919 torej nihče ni pomislil, da bi se vojna z Nemčijo lahko ponovila?

Lahko je bilo predvideti, da se bodo pojavljali problemi, a reševala naj bi jih Liga narodov. To je bila Wilsonova ideja, ki ni uspela.

Se vam zdi sto let kasneje smiselno današnje napetosti v Evropi primerjati s tistimi, ki so vodile v prvo svetovno vojno?

Dovolite mi, da vprašanje obrnem na glavo. Zdi se mi, da je Evropa postala nevarno zaverovana v svoj mir. Če prihajate z Balkana, lahko morda stvari vidite drugače, a iz zahodne Evrope sta mednarodni red in relativna varnost videti povsem trdna. Zato pogled na današnjo Ukrajino ali na Kitajsko in vojaške manevre v Južnokitajskem morju sproža razmišljanje, da se ponavlja leto 1914. Sam mislim, da je podobnost, ki nas mora skrbeti, v tem, da manjše sile lahko manipulirajo z velikimi silami. Pomislite na Ukrajino: ujeta je med dve veliki sili, Rusijo na eni strani in Evropsko unijo ter ZDA na drugi strani. To je zelo nevarno za vse vpletene države, še posebej za Ukrajino. Kar nas mora zares skrbeti, pa je, da lahko Ukrajinci manipulirajo z obema velikima stranema v tem konfliktu. Tako se je začela prva svetovna vojna. Ko nemški zunanji minister pravi, da je Evropska unija posledica prve svetovne vojne, se z njim ne strinjam. Mislim pa, da so izkušnje dvajsetega stoletja pomembne za razlago našega današnjega položaja. Ves čas se moramo zavedati, kakšno srečo imamo.

Ko je Evropska unija prejela Nobelovo nagrado za mir, je bilo veliko ljudi do tega ciničnih. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy in nemška kanclerka Angela Merkel pa sta prepoznala trenutek in poudarila, kako pomemben je mir v Evropi. Starejše generacije se še zavedajo miru. Če ste stari dvajset let, pa je mir samoumeven. Ni več dragocen.

Kakšen je vaš osebni občutek – bo mir v Evropi trajal?

Ne, ne bo. Kot vsi drugi si želim, da vojne nikoli več ne bi bilo. A kot zgodovinar v to nisem preveč prepričan.