Med prvimi sta z napadalske strani v tej vojni najbolj znana avtorja Nemec Erich Maria Remarque in Avstrijec Joseph Roth (Radetzkyjeva koračnica). Remarquov roman Na zahodu nič novega je v nekaj tednih po izidu leta 1929 dosegel neverjetno naklado 450.000 izvodov in v istem letu so ga prevedli v 26 jezikov, nacisti pa so ga zaradi protivojne tematike kasneje dali na seznam škodljivih del in knjige uničili. Na drugi strani frontne črte sta grozote vojne popisovala Francoza Louis-Ferdinand Céline v romanu Potovanje na konec noči in Henri Barbusse (Ogenj) ter seveda Američan Ernest Hemingway (Zbogom, orožje), ki je izkusil prav našo soško fronto. Céline je v tridesetih letih postal zagrizen antisemit in med vojno kolaborant, zato je po vojni zbežal na Dansko, bil v odsotnosti obsojen na leto dni ječe, kasneje pa pomiloščen.
V svoji izjemni mešanici naivnosti, pretkanosti, humorja, ironije in resničnega humanizma pa je izjemen gotovo roman Jaroslava Haška Pustolovščine dobrega vojaka Švejka. Njegovo slikanje vojne kot absurdne destrukcije norcev, pijancev in napihnjenih nevednežev je nepresežna podoba Avstro-Ogrske in njenega mentalnega stanja, pa tudi evropskih puhloglavosti, ki so do vojne pripeljale.
Med avtorji, ki so opisovali humanistične in kulturne posledice vojne v širšem kontekstu povojnega časa, je odlična knjiga Včerajšnji svet Avstrijca Stefana Zweiga. Zweig je v tem testamentarnem avtobiografskem eseju, napisanem v Braziliji, kamor se je kot Jud zatekel na začetku vojne in kjer je leta 1942 naredil samomor, opisal razmere, ki so prvo vojno omogočile, neverjetno naivno veselje Avstrijcev ob vojni napovedi, ko so rajali po ulicah, kot bi šlo za taborniški izlet, in grozljiv povojni šok, nato pa nadaljevanje zgrešene politike, ki je žal peljala le v naslednjo svetovno vojno. Literarno pretanjeno pa se je posttravmatskega šoka vojakov in vse bolj pozabljanih in pod preprogo pometenih posledic vojne v Angliji lotila Virginia Woolf v leta 1925 izšlem romanu Gospa Dalloway.
