Ernest Hemingway, predgovor k Zbogom, orožje, 1948

Ta izdaja Objektiva je v celoti posvečena stoletnici prve svetovne vojne, ki se je bolj ali manj izgubila v našem spominu. Ne šele danes, že mnogo prej, ko so njene priče še živele, je prej kot kakšni drugi zgodovinski dogodki, še posebej pa druga svetovna vojna v Sloveniji, odšla v pozabo. Zakaj se je to zgodilo? Kaj smo od naših starih prenesli, »dedovali« in česa ne? Kaj je bilo zamolčano, cenzurirano in zakaj?

Pred približno dvema mesecema je uredništvo Objektiva sedelo v Muzeju novejše zgodovine, ki je takrat zaključeval priprave na otvoritev razstave ob stoletnici velike vojne. Z avtorji razstave smo se pogovarjali o ljudeh, ki so poniknili v javnem spominu, Slovencih s pretresljivimi zgodbami, njihovih žrtvah, pogumu, odrekanju in trpljenju. O tem, da svojih izkušenj in doživetij na frontah niso imeli komu izpovedati, saj nikogar – razen najožjega kroga domačih – niso zanimali. Ker so v tej vojni izgubili, ker so se iz nje vrnili kot poraženci, v del »nove« domovine pa celo kot dovčerajšnji sovražniki. Na ruševinah Avstro-Ogrske je tukaj pač nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov oziroma kasnejša Kraljevina SHS; slednjo so vodili Karađorđevići, srbska kraljeva dinastija, Srbija pa je iz iste vojne izšla kot zmagovalka. Koga bi v njej lahko zanimale pripovedi vojakov države, ki je vojno izgubila in je ob njenem koncu šla v nič, v politično in ideološko anatemo? Že tedaj, ko so se vojaki vračali s front in so doma vstopili v povsem drugačen svet, kot so ga zapustili. »Nekoč bili smo v maju, sedaj je vse pri kraju,« je zapisal Pavel Golia, častnik 97. pehotnega polka in pesnik. In potem še po drugi svetovni vojni ter njeni socialistični revoluciji, ko so Avstro-Ogrska – »ječa narodov« – Kraljevina SHS in Kraljevina Jugoslavija končale na skupnem, razrednem smetišču zgodovine? Satirični dobri vojak Švejk je bil v takih okoliščinah mnogo bolj sprejemljiva izpoved kot pripoved tistega starca, Franca, ki se je pri svojih devetdesetih in nekaj letih sredi sedemdesetih grel na soncu pred našo hišo in je, tresoč se, sam sebi neprestano mrmral v brado: »Mejduš, kako smo šturmali v Galiciji!« Nikoli ga nismo nič vprašali, za nas je bil čudak. Starši so pripovedovali (po tihem), da je bil Francjožefov vojak in da po vrnitvi z vojne ni bil več takšen veseljak, kot je bil prej, več pa niti sami niso vedeli. Zgodbe, ki niso zanimale nikogar, je odnesel s sabo v grob. S sabo je vzel tudi tisto smešno pipo, ki jo je samo med jedjo odložil iz ust, svojo bogaboječnost in spoštljivost do Franza (v njegovi nočni omarici je za njim ostala zglajzana cesarjeva sličica), njegova domovina pa je umrla že davno prej. Leta 1918.

Z neizpovedanimi, nezaželenimi ali nekurantnimi pričevanji se seveda ne srečujemo le v primeru prve svetovne vojne. Po drugi se nam je zgodilo enako, razlika je le v tem, da se je po prvi vojni na drugi, nepravi strani znašel cel narod, po drugi pa le en njegov del. Ko gre za pozabljanje, je ta razlika nepomembna. Pomembno se je zavedati, kako selektiven – ne vedno le zaradi političnih razlogov – zna biti naš spomin: prva svetovna vojna, kolikor se je zavedamo, je v naši zavesti prisotna zaradi soške fronte, ta pa spet zaradi njenega imenitnega muzeja v Kobaridu. Vanj(o) brez zadržkov vstopamo (kot turisti), ker se je na Soči branilo slovenstvo. Tudi. Tam se je bíla obrambna vojna (a šele po tem, ko je domovina čudaka Franca vojno začela). Pozabljamo pa, da so naši polki z navdušenjem odšli na vzhodno bojišče kot agresorji. Ali drugače: politika, da tujega nočemo, svojega ne damo, se je uveljavila šele v neki naši prihodnji državi, ko je tudi ta razpadla, pa se je med drobci njene kontinuitete ohranila do današnjih dni. Spet: naše vrednote so se spremenile, zato se iz prve vojne hočemo spominjati le tistega, kar je skladno z našimi današnjimi opredelitvami.

Medtem ko je torej kustos mag. Marko Štepec v muzeju pripovedoval o težavah pri zbiranju pričevanj o tistih ljudeh velike vojne, ki jih po vsaki vojni odpravijo s postavitvijo spomenika neznanemu junaku, sem si zlahka predstavljal nekega drugega prizadevnega kustosa, ki bo nekoč – bodimo natančni, čez sedeminsedemdeset let – v istem muzeju pripravljal razstavo ob stoti obletnici razpada Jugoslavije in slovenske osamosvojitve. Ali ne bo prisiljen govoriti o istem? O neizpovedanih zgodbah, opuščenih ali preživelih vrednotah in ljudeh, ki so ostali v starem času, ki so se zvesto borili za »domovino, dom, cesarja« tudi po tem, ko se je domovina že preselila, cesar pa je bil razgoličen?

Stoletnica prve svetovne vojne opominja, da se sedanjost zanamcem pogosto prikazuje drugače kot tistim, ki jo živijo, zato je treba biti že takrat, ko se zgodovina »proizvaja«, odmerjen v svojih dejanjih. Tudi prva je bila naša vojna in – tako kot obe naslednji, ki sta ji sledili – jo je treba vzeti nase. V celoti, ne le morda kakšno njeno Majniško deklaracijo. In v prav vseh vojnah Slovenci nismo bili vedno na pravi strani niti nismo v vseh zmagovali. V obeležitvah prve svetovne vojne nas ne morejo povabiti na nobeno »normandijsko« proslavo. V prav vseh vojnah so zmeraj le mrtvi, je trpljenje in za njimi zmeraj ostane premalo celovitega spomina. Zato se je treba na to in vse druge vojne obletnice odzivati v Hemingwayevem duhu – kot militantni pacifisti.