S temi besedami so v časniku Slovenec 26. julija 1914 v posebni večerni izdaji zelo živo oslikali razpoloženje v avstrijski prestolnici na predvečer velike vojne, ki ni bila samo evropska in ni trajala samo do božiča, kot so takrat sebe in javnost slepili posamezni generali centralnih sil, temveč se je končala šele čez dobra štiri leta ter med vojaki in civilisti povzročila blizu 40 milijonov mrtvih, ranjenih, pohabljenih in pogrešanih.

Če odštejemo jugovzhod Evrope, kjer se je leta 1913 končala druga balkanska vojna, je v preostalem delu Evrope tedaj vladal mir, ki pa je bil na precej trhlih nogah.

»Vojna, ki so si jo napovedale evropske velesile v začetku avgusta 1914, je bila nepričakovana posledica zaostritve mednarodnih odnosov, kot so bile značilne za desetletje od začetka 20. stoletja. Evropske velesile, povezane v dve politično-vojaški zvezi, so se poleti 1914 uštele pri presojanju ukrepanja druge strani. Globlji vzroki spopada med evropskimi in tedaj tudi svetovnimi velesilami (poleg teh je med velesile šteti še Japonsko in predvsem ZDA) se skrivajo v njihovem močnem soočenju interesov na več ravneh; med Nemčijo in Britanijo zaradi obvladovanja morja, med Francijo in Nemčijo, med Avstro-Ogrsko in Rusijo, med Avstro-Ogrsko in Srbijo, zvečine zaradi ozemeljskih zadev. Vojna je bila kljub civilizacijskemu napredku in zavedanju zdrsa v barbarstvo še vedno razumljena kot legitimno sredstvo države, da ureja svoj mednarodni položaj, so jo pa poskušali normirati, omejiti. Velik, čeprav različen pomen pripisujejo zgodovinarji tudi nemškemu militarizmu in rastočim povezavam med vojaškoindustrijskim kompleksom in vojaškimi elitami. Vendar je treba poudariti, da so v vojno Evropo in postopoma ves svet zapeljali politiki, ne vojaki,« vzroke za začetek prve svetovne vojne pojasnjuje Damijan Guštin z ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino.

Atentat v Sarajevu

Kot povod za začetek velike morije uradno velja sarajevski atentat, v katerem je po najprej neuspelem bombnem napadu skupine sedmih atentatorjev na kolono državniških vozil študent Gavrilo Princip 28. junija 1914 s pištolo iz neposredne bližine ustrelil avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Na avstrijskem cesarskem dvoru so bili prepričani, da za atentatom stoji Srbija, ki je po uspešnem vojevanju v balkanskih vojnah postala močna in pomembna vojaška sila v delu Evrope (ki je sicer predstavljal pomembno interesno območje Avstro-Ogrske) in je za habsburško monarhijo postala zelo moteč dejavnik. Ker Srbija na avstrijski ultimat z zahtevo po priznanju srbskega sodelovanja pri pripravi atentata in še vrsto drugih zahtev z dne 23. julija 1914 ni ustrezno odgovorila, je Dunaj pet dni zatem, torej 28. julija, Srbiji napovedal vojno. Politiki so pri tej odločitvi nerazumljivo zanemarili tedanja zavezništva, sklenjena med posameznimi državami, zaradi česar je vojna med Avstro-Ogrsko in Srbijo v hipu postala evropska, zaradi spopadov v afriških in azijskih kolonijah vojskujočih se evropskih dežel ter z naknadno vključitvijo Japonske in Združenih držav Amerike pa še svetovna.

Omenjena zavezništva so Evropo delila na dva pola – na centralne sile in antanto. Centralne sile so sestavljale Avstro-Ogrska, Nemško cesarstvo, Italija (samo na začetku), Otomansko cesarstvo (Turčija) in Bolgarija (od leta 1915), antanto pa so sestavljale Velika Britanija, Francija, Rusija, Italija (od leta 1915), ZDA, Japonska, Srbija in vrsta drugih držav. Zanimivo je, da so nekatere države, kot na primer Italija, Turčija, Bolgarija in Romunija, kar dolgo odlašale z odločitvijo, kateremu polu naj se pridružijo. Takoj po začetku napetosti, ki so pozneje sprožile vojno, namreč še niso mogle z gotovostjo oceniti, katera stran jim bo prinesla več ugodnosti pri njihovih željah po širitvi državnih meja. Italija je šele po letu dni vojne iz avstrijske zaveznice postala njena sovražnica.

Učinek domin

Ker je imelo tedanje Nemško cesarstvo z Avstro-Ogrsko sklenjeno čvrsto zavezništvo, je avstrijska vojna napoved Srbiji v vojno potegnila tudi Nemčijo. Srbi so imeli zaveznika v carski Rusiji, in ko je ta zaradi dunajske vojne napovedi Beogradu razglasila mobilizacijo, so Avstrijci in Nemci to razumeli kot grožnjo lastni varnosti in skoraj hkrati napovedali vojno še Rusiji. Tudi Francija je tedaj veljala za trdno rusko zaveznico, zato so vojno napovedali še njej. In se je začelo. Nemški generali so največjo možnost, da čim prej pokore Francijo, videli v prodoru preko Belgije (mimogrede so okupirali še Luksemburg), ki je imela sicer status nevtralne države, vendar pod zaščito Velike Britanije. Tako je v vojno vstopilo še Združeno kraljestvo. Nastalih spopadov na zahodu, vzhodu in jugovzhodu Evrope tako ni bilo več mogoče zaustaviti, stvari so akterjem ušle izpod nadzora.

Vojaška taktika in poglavitna bojišča

Značilno za spopade v prvi svetovni vojni je frontalno in ne dinamično bojevanje, kakršnemu smo bili priča v drugi svetovni vojni, pri čemer je imelo glavno besedo topništvo, pred učinki katerega so se vojaki skrivali v kilometer dolgih strelskih jarkih oziroma kavernah, kadar je šlo za gorska bojišča, ki so bili hkrati njihovo delovišče, zatočišče in domovanje. Na evropskih tleh so se oblikovale zahodna, vzhodna in italijanska fronta, h kateri sodi tudi nam dobro znana soška fronta, poleg njih pa še obsežna bojišča na Balkanu in Bližnjem vzhodu, h katerim lahko prištejemo še bojišča v kolonijah, na morju in kot novost – boje za prevlado v zraku. S poimenovanjem zahodna fronta razumemo predvsem spopad med Nemčijo in Francijo, ki ji je šele zadnji hip uspelo mobilizirati svoje sile, zaradi česar so boji potekali v glavnem znotraj francoskega ozemlja. Francozom so v boju proti bolje pripravljenim Nemcem na pomoč priskočili Britanci, leta 1917 pa še Američani, ki so v prvih letih vojne dogajanja na evropskih tleh spremljali bolj od daleč in precej rezervirano.

Vzhodna fronta je zavzemala predvsem območje Galicije, pokrajine na obronkih Karpatov, ki si jo delita Poljska in Ukrajina. Na eni strani so fronto držali Nemci in Avstrijci skupaj z narodi, ki so sestavljali Avstro-Ogrsko, na drugi pa vojaki carske Rusije. Boji na vzhodni fronti so se končali predčasno, že 3. marca 1918, potem ko je Rusija zaradi izčrpanosti in revolucije, ki je pometla s cesarjem (marca 1917) in pripeljala na oblast komuniste (novembra 1917), v Brest-Litovsku s centralnimi silami podpisala mirovno pogodbo, s katero se je zaradi nezmožnosti nadaljevanja zunanjih bojev posredno odrekla Ukrajini, Krimu in Zakavkazju.

Na balkanskih bojiščih je bila po uvodnih bitkah med Srbi in Avstrijci na Ceru in Drini pozneje najbolj znana solunska fronta. Pri frontalnem bojevanju je prevladovala taktika izčrpavanja nasprotnika, zaradi česar so topniška obstreljevanja izvajali tudi ponoči. Z uničevanjem kmetijskih površin, naselij s civilnim prebivalstvom in industrijskih obratov so želeli nasprotnika onemogočiti pri oskrbi s hrano, strelivom, orožjem, oblačili in zdravili ter ga tako prisiliti k predaji. Nekatere kmetijske površine so bile od nenehnega granatiranja tako uničene, da so bile še več let po koncu vojne neuporabne za pridelavo hrane. Hkrati je tak način vojskovanja sovražne strani silil v še večjo proizvodnjo vojaške opreme, s katero so želele ohranjati vzdržno ravnotežje na fronti. Ta tehnični vidik vojne je spodbujal razvoj novih orožij in taktik bojevanja. Zaradi uporabe prvih minometov, katerih izstrelki so padali tudi v prej dokaj varna zaklonišča, so leta 1915 vojaki v rovih začeli nositi jeklene čelade, ki so dokazano rešile marsikatero življenje.

Soška fronta

Veliko mobiliziranih slovenskih vojakov se je na začetku vojne v sklopu oboroženih sil avstro-ogrske monarhije bojevalo na vzhodni fronti, v Galiciji. Zgodovinar Guštin navaja, da je že v prvem kontingentu kmalu po mobilizaciji na bojišče v Galicijo v sestavi 3. korpusa odšlo okoli 30.000 vojakov slovenske narodnosti, vsega skupaj pa je bilo na različna vojskovališča vpoklicanih več kot 100.000 Slovencev. Po letu 1915 se je večina teh vojakov preselila na soško fronto. Naj omenimo, da so v sklopu avstro-ogrske vojske delovali tudi narodnostno skoraj povsem čisti slovenski polki. Nekateri so bili s soške premeščeni na tirolsko fronto, ki je bila sestavni del frontne črte med Italijo in Avstro-Ogrsko. Vse do konca vojne je tam ostal 17. kranjski pešpolk, druge pa so pozneje vrnili nazaj na soško fronto.

Na soški fronti je poseben problem predstavljala oskrba enot z opremo in živežem, saj so bili ti kraji za vozila večinoma nedostopni. Ves transport je tako potekal s konji in mulami. Kolikor toliko natančne podatke o številu teh živali je težko najti. Samo za oskrbo dveh italijanskih divizij na Kobariškem je bilo na razpolago 6000 mul. Italijani so v prvem letu, ko so bili še zavezniki Avstro-Ogrske, v Bosni za potrebe oskrbovanja enot kupili 200.000 konjev, Nemci pa so za dvanajsto soško bitko pripeljali 70.000 konjev šlezijske in belgijske pasme. Ker je bilo torej poleg ljudi treba prehraniti tudi živali, je oskrba s hrano predstavljala eno večjih težav, zaradi česar je tako med civilnim prebivalstvom kot vojaki pogosto vladala lakota. Dolina Soče je bila popolnoma popasena. Petra Svoljšak z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa v svoji raziskavi prve svetovne vojne na slovenskih tleh navaja, da so življenje na podeželju zaznamovale izredno težke razmere, saj je bilo zaradi udeležbe moških na fronti čutiti veliko pomanjkanje delovne sile, letine so bile slabe, veliko zasebnih objektov je zasedlo vojaštvo, zaradi nemogočih razmer je bilo veliko opuščenih njiv in vinogradov, kar je še dodatno oteževalo preskrbo. Mnoga do tedaj tradicionalna moška opravila so prevzemale ženske.

Sicer je od vseh soških bitk najbolj znana poslednja, dvanajsta, imenovana tudi Čudež pri Kobaridu, v kateri so združene avstrijske in nemške sile 24. oktobra 1917 Italijane potisnile do reke Piave. Soška fronta je s tem razpadla, ustalila se je nova na reki Piavi, kjer je dočakala tudi konec vojne.

Vse o soški fronti in njenih številnih ofenzivah si je mogoče ogledati v Kobariškem muzeju, posvečenem prav temu bojišču, kjer je bilo življenje vojakov zaradi strmega in težko dostopnega visokogorskega terena še posebej trdo. Muzej deluje že štiriindvajseto leto, povprečno pa ga je v tem času obiskalo 58.600 obiskovalcev na leto, od tega slaba tretjina Slovencev, drugi prihajajo iz 80 držav z vseh celin. Letošnje jubilejno leto se jim po besedah direktorja Jožeta Šerbca še posebej pozna, saj v prvih petih mesecih beležijo za tretjino večji obisk kot lani v tem času.

Smrtonosna inovativnost

Strahovite žrtve med vojaki strokovnjaki pripisujejo razvoju številnih novih orožij, s katerimi se v spopadih pred prvo svetovno vojno glavni poveljniki niso srečevali in vsaj na začetku zanje niso imeli ustreznega protiorožja. V mislih imamo predvsem tanke, podmornice, letala, lahke strojnice in bojne strupe. Strategija bojevanja iz 19. stoletja je tako trčila ob tehnologijo 20. stoletja in glavne igralce našla nepripravljene.

Tanki. Prve, sicer zelo okorne in počasne tanke so kot novost v taktiki bojevanja uporabili Britanci septembra 1916 v bitki na Somi. V nadaljevanju vojne, ko je postalo jasno, da so tanki lahko pomemben jeziček pri tehtanju moči na fronti, so jih začeli izdelovati in uporabljati tudi v enotah drugih vojska.

Podmornice. Na morskih prostranstvih sprva niso beležili večjih spopadov. Toda bolj ko se je vojna vlekla, bolj so se uveljavljale tudi pomorske sile. Ker so bili po številu ladjevja in primernosti luk za izplutje Nemci v podrejenem položaju, so se zatekli k bojevanju pod morsko gladino, pri čemer so kot prvi začeli uporabljati podmornice. Po razglasitvi totalne podmorniške vojne je na dnu morja končalo ogromno število vojaških, tovornih in celo potniških ladij. Šele ogromne žrtve v ljudeh in ladjah so zaveznike prisilile k razvoju protipodmorniških orožij, kot so globinske bombe, prisluškovalne naprave in podobno. Prav dejavnost nemških podmornic je na neki način povzročila, da so leta 1917 v vojno dejavno vstopile tudi ZDA.

Letalstvo. Letala kot nova tehnična pridobitev človeštva so imela na začetku vojne bolj obroben pomen, saj so tedanje dvo- in trokrilce platnenih kril uporabljali pretežno za izvidniške polete. Toda kaj kmalu so spoznali njihovo bojno uporabnost in jih začeli oboroževati z mitraljezi, zaradi česar so bili prisiljeni izumiti sistem streljanja skozi propeler. Proti koncu vojne so postajala letala vse večja, da so lahko nosila tudi bombe, in so v tem delu taktičnega bojevanja povsem nadomestila okorne in ranljive cepeline.

Bojni strupi. Bojne strupe so v iskanju načina, kako prebiti statične frontne vrste, prvi začeli uporabljati Nemci. Sprva so uporabljali predvsem klor, fosgen in različne dražljive pline, kar je zaradi popolne nemoči pred temi sredstvi sejalo paniko v nasprotnikovih vrstah in imelo močan psihološki učinek. Po uvedbi plinskih mask je učinek bojevanja z bojnimi strupi nekoliko zbledel, po vojni pa so njihovo uporabo prepovedali s konvencijami.

Konec

Dotlej neslutene grozote vojne so v zadnjih dveh letih počasi privedle do premika v razmišljanju vodilnih politikov in visokih častnikov. Nezadovoljstvo je naraščalo tudi zaradi hudega pomanjkanja, fronte bojevanja pa se kljub milijonom žrtev od začetka vojne skoraj niso premaknile, kar res ni imelo več nobenega smisla. Poleg tega je v zaledju začelo prihajati do pomembnih družbenih sprememb. V Rusiji so prišli na oblast komunisti, slovanski narodi Avstro-Ogrske so oblastem dali vedeti, da si želijo samostojnosti, in vse to je od vojne skoraj povsem izčrpane države prisililo k razmišljanju o miru. Iz vojne je, kot smo omenili, prva izstopila Rusija, 4. novembra 1918 ji je sledila Avstro-Ogrska, 11. novembra ob 11. uri pa še Nemčija, s čimer se je vojna na podobno nenavaden način, kot se je začela, tudi končala. Zemljevid Evrope se je z razpadom Avstro-Ogrske monarhije in osamosvojitvijo njenih nekdanjih članic močno spremenil, odprta so ostala samo še vprašanja pravnega formuliranja novonastale situacije, risanja novih meja ter povrnitve vojne škode. Večino teh vprašanj so na peto obletnico sarajevskega atentata uredili na pariški mirovni konferenci s podpisom tako imenovane versajske pogodbe, ki pa Nemčije kot velike poraženke (v skladu s mirovno pogodbo je izgubila vse kolonije, plačati je morala veliko vojno odškodnino in ni več smela razvijati vojaške industrije) ni zadovoljila, zaradi česar je že čez dvajset let sprožila novo, drugo svetovno vojno.