Pot Petra Nagliča kot sina obrtnika je bila jasna. Končal je osnovno šolo, postal obrtniški vajenec, ščetkarske izkušnje pa si je pridobil tudi v Gradcu tik pred izbruhom vojne. A prva ljubezen je bila fotografija, v kateri je morda nekaj časa videl tudi možnost dela in kariere, pripoveduje njegov vnuk Matjaž Šporar, ki je uredil zbirko svojega deda in pripravil tudi več razstav iz njegovega arhiva, ki obsega več kot 10 tisoč enot. Prva fotografija, avtoportret, sega v leto 1899. Naglič je bil fasciniran nad vso tehnologijo in industrijskim napredkom, hkrati je bil zbiratelj kamnin, portrete, za katere si je v hiši opremil studio, pa je tudi prodajal in si z zasluženim denarjem financiral potovanja in romanja. Kot zelo veren človek je hodil na otvoritve verskih obeležij, jih fotografiral, leta 1910 pa se je udeležil tudi največjega romanja Slovencev v Jeruzalem. Uporabljal je steklene negative in nato celuloidni in nitratni film.

Fotoaparat je vzel s seboj tudi, ko je bil decembra 1914 vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, na Vrhniko k 7. lovskemu bataljonu. Zaradi slabih pogojev v vojašnici, kjer so vladali lakota, mraz in umazanija, je zbolel in ni nikoli odšel na fronto. Ostal je v Ljubljani, kjer je pretovarjal vojaško opremo, bil stražar na mostu čez Savo, nekaj časa je služil v strelskem vodu za izvrševanje smrtnih obsodb, v začetku leta 1916 pa so ga premestili na ljubljanski grad v karantensko postajo za vojne ujetnike. Želeli so namreč vzpostaviti ščetkarsko obrt med vojnimi ujetniki, in tako so nastale fotografije vojnih ujetnikov, ki delajo v šivalnici, urarnici, mizarski, čevljarski in ščetkarski delavnici, fotografije ujetnikov, ki pasejo krave in skrbijo za nasade zelenjave, pa fotografije nasada konoplje ter orkestra in lutkovnega gledališča vojnih ujetnikov.

Iz njegovih dnevniških zapisov se vidi, da so ga nesmisel vojne, poveličevanje orožja in razčlovečenje pogostokrat potisnili na rob obupa. Pred nesmislom, ki ga ni razumel, je našel zavetje v veri, pripoveduje njegov vnuk. Zaobljubil se je, da bo, če preživi vojno, na mestu dotrajanega razpela na njihovem dvorišču postavil kapelico, ki stoji še danes.

Po vojni se je leta 1920 poročil z Marijo Bonač in leta 1922, po smrti očeta, z mlajšim bratom Karlom prevzel obrt. Njegova ljubezen do tehnologije in izboljšav je pomenila, da je v delavnico vpeljeval nove materiale in tehnike, obrt je rasla in tovarna je med letoma 1930 in 1935 zaposlovala do 40 delavcev.

Oče petih otrok je poslovno hodil po novonastali državi, vselej s fotoaparatom: slikal je gradnjo ljubljanskega nebotičnika, bežigrajskega stadiona, Plečnikovih Žal in tržnice, betoniranje struge Ljubljanice, polaganje tirnic za ljubljanski tramvaj, dravske elektrarne, pristanek letala na mengeškem polju in izkop mamuta v Nevljah leta 1938. Te fotografije, ki jih hrani tudi Slovenski etnografski muzej, so pomemben zapis sprememb v času po koncu vojne. Fotoaparat pa je bil z njim tudi na planinskih izletih, sejmih, fotografiral je vaške posebneže in delo v obrtniških delavnicah.

Druga svetovna vojna je potrdila, da je »nikoli več« le politična, lepo zveneča fraza, in po letu 1940 Naglič fotografira vse manj. Domača tovarna ščetk in čopičev je nacionalizirana šele konec petdesetih let, a se število delavcev vztrajno manjša, brata pa si jo po dogovoru razdelita na pol. Peter Naglič umre doma v Šmarci leta 1959, kjer danes od nekdanjih šmarskih malih gospodarstev deluje le še ena fužina.