Perspektiven učenec, doma iz Ivanjega sela, je bil drugi od devetih otrok. Dve sestri in brata so že pred začetkom vojne z valom ekonomskih migrantov odšli v Ameriko. Matičič pa je vse življenje služil kruh kot tiskar, med drugo vojno nosil domov list OF, ki so ga na skrivaj tiskali v Ljubljani, in tudi v času ukazanega kulturnega molka pri Slovencu izdal enega svojih romanov, Fant s Kresinja. Po drugi svetovni vojni je poučeval na Grafični industrijski šoli in Grafičnem tehnikumu, uredil grafični slovar ter zbral material za knjigo Tiskarstvo na Slovenskem. Bil je aktiven državljan petih domovin, a predvsem zaveden slovenski pisatelj, ki je življenje – iz vojaških jarkov ali podeželskih vasi – spreminjal v izjemno literaturo.

Z drugim slovenskim planinskim polkom se je boril na soški fronti, bil poslan na južnotirolsko pa na romunsko bojišče, ob koncu vojne je sodeloval v preboju pri Kobaridu in prodoru do reke Piave. Njegova otroka, Janez in Polonca, še vedno hranita njegove zvežčiče s fronte, polne kratkih dnevnih beležk: zadnji dnevi januarja 1917; v liniji, lepo vreme, dopoldne mirno, popoldne zelo nemirno. Njegova najstarejša hčerka, že pokojna pisateljica in profesorica slovenščine Nada Matičič je leta 1987 izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom. Janez Matičič, skladatelj in prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo, se spominja očetovih pripovedovanj o grozotah, storjenih s strani obeh vojska na soški fronti. V eni od izropanih in uničenih hiš je našel Dantejevo Divino Commedio z ilustracijami Gustava Doréja. Do konca vojne je debelo knjigo nosil s seboj. Zanj je bila to dragocenost, na katero je pazil, in je še danes v hiši, pripoveduje sin.

Takoj po prihodu s fronte, po velikem razočaranju, ker sta hrvaška in slovenska vlada prostodušno prepustili del slovenskega ozemlja Italiji, se je vpisal med maistrovce in se v letih 1918 in 1919 boril na Koroškem. Po vojni ga je zanimala politika, bil je član pisateljskega društva, stanovskega pevskega zbora Grafika, zavzemal se je za večjo avtonomijo banovin, na živce pa mu je šla velikosrbska ideja, se spominja njegova hčerka, upokojena profesorica geografije Polonca Matičič Štefanac.

S pomočjo posojila sestre iz Amerike je v Ljubljani zgradil hišo in se poročil s Pavlo Batjel, ki je postala prva, stroga bralka njegovih del. Prej je leta delala kot tajnica Petra Kozine, ustanovitelja tovarne čevljev Peko, kasnejše delo na železniški direkciji pa je, ko je zanosila, morala opustiti, saj je veljalo, da v državnih službah ženske, ki so poročene, ne smejo delati, saj da jemljejo delo neporočenim. To ji ni bilo všeč, odkima hčerka. Oče je pisal ob nedeljah, z enim ali več otroki v naročju in s cigaro v ustih. Poleti, ko je družino za mesec dni odpeljal na počitnice, se je vrnil v Ljubljano in pisal na vrtu, pod smrekami, blizu sadnih dreves, ki jih je skrbno zasadil. Janez Matičič opisuje, kako je mama vztrajala, da se začne učiti violino, oče pa je v njegovih kompozicijah začutil velik potencial: »To je dobro, to je nekaj novega!« Rad je imel ptice, posebej kose, pa veverice, ki jih je udomačil na vrtu. Podeželje je vselej ostalo domače in prizorišče njegovih kasnejših kmečkih povesti.

Bil je delaven in izrazito pošten človek, opisuje očeta sin, hči pa doda, da je vedno poudarjal vztrajnost, da je treba, kar se začne, tudi končati. Družina je imela redna popoldanska nedeljska druženja ob taroku, s pecivom in čajem, vinom za odrasle, prišel je sosed, ki je živel v hiši, in na dolgo so debatirali; o družbi in politiki, dogajanju v Jugoslaviji. Ti večeri so bili pomemben del izobraževanja, pravi hčerka, ko opisuje polno, krepko življenje.

Brezčasen jezik Ivana Matičiča je danes večna priča časa vojne, skozi katerega ječijo kamni pod vojaškimi škornji in ki v poletni zrak, sto let kasneje, vnese vonj trupel in ruma, v katerega so padli koščki laške granate, ki je eksplodirala nedaleč stran.