Zgodba novomeške babice odkriva nekaj več pričevanj in spominov, o ljubljanski babici pa morda več naslednje leto, ob 70. obletnici druge vojne. Močna, glasna in neupogljiva, kot je bila, jo je preživela s krutimi posledicami vred. Še danes odmevajo v družini. Elizabeta, dolenjska babica, je starše vikala, stare starše pa onikala. Rojena je bila leta 1914, njena starša, starejši bratje in sestra so se rodili v Združenih državah Amerike. Pradedka Alojzija, krojača in organista, je kar naprej gnalo domov, zato so se preselili v Slovenijo tik pred vojno. Prababica Jožefa se je s tem dejstvom menda težje soočila, morda je tudi zato na podeželju ohranjala svetovljanski stil. Z lepimi oblekami, predvsem pa z rednimi obiski novomeške knjižnice. Tja se je odpravila z najeto kočijo, ker vseh naloženih knjig ni hotela, mogla nositi. Pradedek je bil vpoklican v vojno na samem začetku, babica ga torej ni poznala.

Ko se je vrnil, ga je tikala, misleč, da je eden od družinskih prijateljev. Zanjo je bila prva svetovna vojna potovanje njenega očeta po svetu. Zgodbe, ki jih je doma pripovedoval, menda niso govorile o moriji, temveč o različnih državah, posebnostih in ljudeh. Pradedku je vojna poslabšala vid, zato mu je note za orgle prepisovala na večji format, da je lahko še naprej opravljal svoje najljubše delo, in se tako glasbeno izobrazila. Želela je postati učiteljica, vendar denarja ni bilo. Vse kaže, da je ljubezen do knjig podedovala po materi. Babico sem večkrat ujela v kuhinji z orošenimi stekli in brbotajočim kosilom na štedilniku. Pozabila je na hrano, ker je v kotu kuhinje zatopljeno brala. Če se ne bi vrnili iz ZDA, bi morda opravljala želeni poklic, morda ne bi bilo moje mame, moj oče, Ljubljančan, bi se zaljubil v kako drugo Novomeščanko in mene ne bi bilo. Večni kaj pa če. Toda bilo je, kot je bilo, in vse to rezultira v vse, kar je.

ZDA so bile za dolenjski del družine pomembna država. Babičin brat je tam ostal, se poročil z Italijanko, sodeloval v poslih njene družine in kot majhna mafijska riba leži v ameriški zemlji. Sestra Malka se je vrnila v Ameriko, njena hči je kmalu umrla zaradi ošpic, sina je spremenila druga svetovna vojna in še danes ne vemo, ali jo je preživel. Morda se je zadrogiran, »navlekel« se je kot vojak v Koreji, nekje izgubil. Malka je v Slovenijo kasneje pošiljala predvsem plošče znanih, mladih bendov. Zadnji podatek o njej je bil, da v nekem razkošnem ameriškem prebivališču revmo zdravi z zlatom. Prva svetovna vojna mi prebuja radovednost. Morda se končno nekoč odpravim čez lužo, obiščem grobove, pobrskam po arhivih ... in spišem nadaljevanje knjige Odmevi rdeče zemlje. Po prvi vojni je Božidar Jakac potoval in slikal, Miran Jarc pa dodajal tekste in tako sta skupaj sestavila prelepo knjigo.  

Skupno čtivo o prvi svetovni vojni je bilo za različne generacije Zbogom, orožje Ernesta Hemingwaya. Originalni naslov A Farewell to Arms nosi v sebi dvojnost, ki govori o orožju, predvsem pa o izgubljenem objemu. Popisal je zgodbo italijanskega borca prve vojne, ki okreva v bolnišnici in se zaljubi v medicinsko sestro. Mit in predvsem fotografije bolničark ob ranjenih vojakih v prvi svetovni vojni so rekrutirali nov simbol ženskosti, kar je vojna propaganda s pridom uporabljala. Moško bojevanje in odsotnost sta iz žensk naredila tihe bojevnice, fotografije in kasneje posneti filmi pa skromno elegantne in erotizirane reševalke življenj. Z mehkim nasmeškom zapete do vratu, nekje ob strani, so burile domišljijo. Vsekakor so ženske v prvi svetovni vojni držale svet pokonci. Niso bile več zaprte v kuhinjo in dom, upravljale so kmetije, zaposlovale so se na področjih, prej rezerviranih za moške, v težki industriji, upravnem sektorju in vsepovsod, kjer niso bili prizanesljivi do narave »šibkejšega spola«.

Iz domačih logov sem slišala zgodbo o ženski, ki je ostala sama na kmetiji in jo ob koncu prve vojne s kuhanjem in prodajo žganja razširila na veleposest. Nekaj malega se je šušljalo tudi o ženskah, ki so potešitev iskale pri tistih moških, ki so ostali. Tudi pri župnikih, ki so jim potem pomagali pri bliskoviti akciji »obiščimo čim prej moža, da ne bo zadreg z alibijem po devetih mesecih«. Zlovešči trači? Naše Aleksandrinke so bile predhodnice v prvi vojni emancipiranih žensk. Ekonomski fenomen dojilj in varušk bogatim Egipčanom, ki so se v tujini tudi (ne)formalno izobrazile, se tja kar naprej vračale s svežim mlekom ali celo ostale, je morda utiril pot emancipirankam prve svetovne vojne. Vedno me je zanimalo, kako so na Aleksandrinke in kasnejše razsvetljene delavke reagirali moški. Jih je kastriralo, so bili ponosni...? Skrajni čas je za potovanje, v knjige ali po svetu, da odkrijem, kaj me je omogočilo, tudi naredilo in izoblikovalo.