Vojna, ki je izbruhnila po sarajevskem atentatu, se je bistveno razlikovala od velikih spopadov razsvetljenske epohe in napoleonske dobe, ki so prav tako potekali na več kontinentih in nepreglednih morskih širjavah. Bila je enotna, absolutna in totalna. Medtem ko so poprejšnja lasanja za gospostvo nad celinami in oceani potekala tako, da porazi na eni fronti niso onemogočali zmag na drugi, so se v letih 1914–1918 rezultati, doseženi na različnih bojiščih, že seštevali. Nemčiji je šele jeseni 1917 uspelo dogajanja na evropskem vzhodu ločiti od tistih na zahodu – vendar je ta triumf prišel prepozno, da bi imel odločilen vpliv na izid vojne. ZDA so v vrstah antantnih in pridruženih sil več kot samo nadomestile Rusijo Nikolaja II. in Aleksandra Kerenskega.

Absolutnost vojne je vsakega prebivalca bojujočih se držav zaznamovala z občutenjem njenih posledic – bodisi na fronti bodisi v zaledju. Britanska blokada, ki jo je organiziralo Churchill-Fisherjevo ladjevje, je imela levji delež pri izločitvi centralnih sil iz svetovne trgovine. Po drugi strani si je za podoben učinek prizadevala Tirpitzeva flota, ki je bila ponos cesarstva postavljaškega Viljema II. Neomejena podmorniška vojna je kljub impresivni tonaži potopljenih ladij poskrbela za splošno zgražanje nad Nemčijo, ki je bila pred letom 1914 zaradi učinkovitosti pri oblikovanju cesarstva in naglega gospodarskega razvoja deležna velikega občudovanja. Državam antante je uspelo prepričati nevtralce, ki so prav tako občutili posledice operacij na oceanih, da se centralne sile bojujejo ne samo proti njim, temveč tudi proti civilizaciji. Viljem II., ki je 27. julija 1900 od vojakov, poslanih na Kitajsko zatirat boksarsko vstajo, zahteval, da napravijo na Daljnem vzhodu tak vtis, kot so ga v Evropi Huni, je bil uslišan – in to v planetarnem obsegu. Poboji civilistov v Belgiji in Franciji, ki so bili povsem podobni divjanju avstro-ogrske soldateske v Srbiji, ter napadi s plinom so le še dodali piko na i: pot do teze, da je za vse zlo kriva Nemčija – ker ni bila na posebej čvrstih nogah, jo je bilo treba utrditi z zapisom v versajsko mirovno pogodbo – je bila odprta.

Totalna vojna

Totalnost vojne se je kazala v uporabi vseh sredstev za zmago. Nemški znanstveniki, ki so drugo industrijsko revolucijo – tisto, ki jo je namesto pare poganjala elektrika – podaljšali v permanentno modernizacijo civiliziranega življenja, so se lotili razvijanja bojnih strupov. Izumljali so jih samo streljaj od kabineta »militantnega pacifista« Alberta Einsteina. Perspektiva zmage je imela čudežno moč: premnogim se je zdelo, da je v njenem imenu dovoljeno čisto vse. Tako je s posredovanjem marksista Alexandra Helphanda - Parvusa, ki je z blagoslovom wilhelminskega cesarstva obogatel pri trgovskem prodoru nemškega premoga v Skandinavijo (poprej so na tamkajšnjem tržišču kraljevali Britanci), uradni Berlin pomagal boljševikom, da so se novembra 1917 polastili oblasti v povsem izčrpani Rusiji. V Osmanskem imperiju, katerega sultan je kot kalif iz docela političnih razlogov razglasil džihad, je prišlo do totalnega obračuna z Armenci. Prvi neplemič na mestu voditelja nemške diplomacije Arthur Zimmermann, ki so ga v ZDA šteli za pristen izraz volje prebivalstva wilhelminskega cesarstva, ob razkritju svojih spletk, da bi v vojno proti mogočni severnoameriški republiki zapletel revolucionarno Mehiko, marca 1917 ni ravnal makiavelistično racionalno in ni niti poskušal zanikati lastnega rovarjenja: v upanju, da bo prestrašil vlado v Washingtonu, ki je razpolagala zgolj s šibkimi kopenskimi silami – zato pa je imela na voljo »véliko belo floto«, katere ladje so po ukazu predsednika Teddyja Roosevelta med letoma 1907 in 1909 celo obplule svet – je javno priznal pristnost svoje manevre razkrivajoče brzojavke. Wilsonova administracija, ki je poprej prisegala na nevtralistični kurz, je potem prisluhnila zagovornikom intervencije na strani antantnih in pridruženih sil. Te so bile Združenim državam že toliko dolžne, da si njihovega poloma uradni Washington ni več mogel privoščiti brez neznanske škode zase. Odtlej v vojni nihče ni mogel videti zgolj nadaljevanja politike z drugačnimi sredstvi: preobrazila se je v vseobsegajoči fenomen. Povezanost vseh sektorjev življenja v njej je postala mnogo očitnejša kakor v miru.

Prva svetovna vojna je imela mnogo obrazov. V njej sta se – kot nemara v nobenem drugem spopadu – srečevali arhaičnost in inovativnost. V kratkih vojnah poznega 19. stoletja je bilo devet desetin smrti pa tudi ran posledica ognja iz pušk in pištol. Oboroženi spopadi so bili tedaj merjenje moči mož, ki so se videli. V vojni 1914–1918 so na nemški strani puške, pištole in mitraljezi povzročili samo še dve petini smrti in le malo nad polovico ozdravljenih ran. Vse druge izgube so prizadejali topovski, havbični in minometni izstrelki ter plin. Pa seveda tanki, katerih razvoj sta v kritični fazi na poti od zamisli traktorja, ki naj premaga tudi najbolj nemogoč teren, k zasnovi oklepnega vozila z lastno oborožitvijo najbolj podpirala simbolna zmagovalca obeh svetovnih spopadov 20. stoletja – David Lloyd George in Winston Churchill. Najbrž se noben politik ni bolj spoznal na vojno kot prav onadva (nekateri generali so bili namreč mnenja, da gre pri novi napravi za veliko mehanično igračo). Nemci so s topovi, havbicami, možnarji, minometi, plinom in ročnimi granatami – te so bojevniki cesarja Viljema imeli med prsti že tedaj, ko so njihovi sovražniki še stavili na bajonete – zadali še večji odstotek smrti in ran: sedem desetin britanskih in tri četrtine francoskih izgub na zahodni fronti ni bilo povzročenih s puškami, pištolami in mitraljezi. Po drugi strani je zlasti na vzhodnoevropskih poljanah še vedno prihajalo do slikovitih konjeniških akcij – v eni prvih se je na ruski strani odlikoval poznejši zadnji poveljnik »belih« v državljanski vojni, baron Peter Wrangel. Kozaki so se leta 1914 še bojevali na način, ki ne bi presenetil niti že slabo stoletje mrtvega Napoleona.

Vojna kot preobraževalka

Vse to je bilo mogoče, ker so bila tehnično izboljšana in nova orožja, ki so se pojavila po ameriški secesijski (1861–1865) in francosko-nemški (1870-1871) vojni, preizkušena le v omejenih omejenih spopadih, njihova uporabnost pa je imela globalen potencial oziroma vpliv. Življenje v dobi elektrike, modernih prometnic, avtomobilov, radijskih zvez in letal ni več prenašalo oboroženih konfliktov, v katerih ne bi šlo krvavo zares, tj. za čim popolnejše uničenje sovražnika in za kar najdaljnosežnejše izkoriščenje zmage. Medtem ko so bili cilji vojn v 18. stoletju in ponapoleonski dobi povezani z vzpostavljanjem ravnotežja v koncertu evropskih velikih sil – ko bi lahko nepremagljivi John Churchill triumfiral nad maršali Ludvika XIV., je izgubil ves vpliv na britanskem dvoru, čeprav so ga Francozi celo umestili v svoje ljudske pesmi (Malbrough s'en va-t-en guerre) – se je v dobi pregrešno dragih orožij, ki so požirala visoke odstotke državnih proračunov, težilo k popolnemu onemogočenju ali celo eliminaciji nasprotnika. Zlasti gradnja »dreadnoughtov« ter težkih topov in možnarjev, ki jih ni bilo mogoče uporabiti brez množice specialistov, je pomenila prehudo obremenitev, da bi si jo katera koli država ne naložila iz najsebičnejših razlogov. Stroški za posamezna orožja so bili tolikšni, da si jih celo Nemčija kot najhitreje razvijajoča se sila starega kontinenta ni zlahka privoščila. Tako si je možnarje največjih kalibrov, ki jih je potrebovala pri naskoku na belgijske in francoske utrdbe – pri čemer je bilo od hitrosti njihovega zavzetja v veliki meri odvisno izpolnjevanje načrta za bliskovito zmago na zahodnem bojišču – preprosto izposodila pri avstro-ogrski armadi.

Spopad v letih 1914–1918 v takšnih razmerah ni mogel postati vojna za končanje vseh vojn, kakor so upali milijoni, ki so se je bili prisiljeni udeležiti, marveč se je zapisala v zgodovino kot splošna spreminjevalka in preobraževalka življenja. Izboljšave in izumi, ki naj bi zagotavljali zmago, so tako radikalno predrugačili človeške stvarne izkušnje, kot je zlom zaupanja v voditelje držav, uradne proklamacije in časnikarsko poročevalsko mentaliteto. Milijoni mož so se v peklenskem vsakdanjiku kot vojaki ali ujetniki seznanili z deželami, o katerih so lahko dotlej le brali. Domača jim je postala moderna medicina, ki je poskrbela za to, da so mogli kar štiri leta prebiti v skrajno improviziranih razmerah. To je bil pravi čudež in edino epidemija pegavega tifusa v Srbiji je imela dokazljiv vpliv na potek vojnih operacij (tudi zaradi nje zahodne sile 1915 niso resno pomislile na to, da bi usmerile svoje čete v srednje Podonavje; raje so jih poslale v genialno zamišljeno, a katastrofalno izpeljano dardanelsko operacijo). Ženskam, ki so v zaledju stopile na mesta mož, se je v večini držav po sklenitvi premirja kar nekako samoumevno odprla pot do volilne pravice. V letih 1920-1921 so jo nekaj časa imele celo v jugoslovanski Sloveniji – dokler ni bila sprejeta ustava, ki je urejanje te materije prepuščala posebnemu zakonu (za sprejetje katerega pa narodni poslanci vse do aprila 1941 niso našli časa).

V prvi svetovni vojni nihče ni mogel zmagati sam; obstajal pa je le en človek, ki bi jo lahko izgubil (in to v nekaj urah) – britanski admiral John Jellicoe. Če bi Nemcem uspelo z manevri svoje flote resneje prizadeti njegovo ladjevje, bi antanta po razbitju svoje blokade izgubila veliko prednost pred centralnimi silami, saj bi si te izborile ponovni vstop na svetovne trge s hrano in surovinami. Se je pa tedaj kljub temu resno začelo načenjati dotedanje zlato pravilo vojne strategije – tj. da imajo države, ki vladajo valovom, apriorno prednost pred kontinentalnimi deželami, saj lahko hitreje premeščajo svoje čete na kritična mesta. V drugi svetovni vojni to že ni več veljalo.

»Čez deset let bo spet vojna«

Ko je jeseni 1918 na frontah potihnil bojni hrum, je bil nad preteklostjo razočarani svet poln zaupanja v prihodnost. Obnova je postala pojem, ki se je nanašal le na materialno plat življenja (na slovenskem zahodu se je začela še pred sklenitvijo premirja, kar je bila velika posebnost). Wilsonizem, ki je obetal ustvariti svet, varen za demokracijo, je postal marsikje pravcata sekularna religija. Toda mirovne pogodbe, ki so jih leta 1919 in 1920 podpisali v dvorcih okoli Pariza, so svetu zagotovile le predah med dvema planetarnima spopadoma. Daljnovidni jugoslovanski državnik Nikola Pašić je še v teku pogajanj o mejah dejal: »Ne moremo vsega dobiti na mah. Čez deset let bo spet vojna.« Mož je vedel, da se človeške nravi zaradi izkušenj ne spreminjajo. Pokazalo se je, da je imel prav Napoleon, ki je nekoč dejal: »Najnevarnejši trenutek pride z zmago.«

Kmalu zatem so se pojavile razlage o svetovni vojni, ki so se izogibale njenemu pravemu jedru in so bile prvi jasnejši izraz njene nedokončanosti. Mnogi so govorili, da je bil za vse kriv imperializem, ki je zares ena najmračnejših prikazni evropske zgodovine – čeprav so se kolonialne sile v ponapoleonski dobi uspešno izognile večjim spopadom za prekomorske posesti. Drugi so obsojajoči prst uperili v nacionalizem – četudi je njegov najdoslednejši promotor v habsburški monarhiji, ogrski ministrski predsednik grof István Tisza, zadnji pristal na to, da podonavski (pol)imperij pošlje v Beograd arogantni in za katero koli suvereno državo nesprejemljivi ultimat. Tretji so začeli ustvarjati fenomenologije junakov – kljub temu da so sredi bitk, kot na primer Ernst Jünger, ugotavljali, da je vojna »usrana«... Vse to pa ni več zadevalo padlih, ki niso umrli, temveč jih je le zagrnil mrak. In nanje je misliti nam, rojenim toliko in toliko let pozneje.

Sokrat je lahko rekel, da nič ne ve; mi zgolj s ponovitvijo njegovih besed ne moremo biti iskreni. Nekaj se nam je medtem vendarle že razjasnilo – in kar ni zgled, je vsaj svarilo. Marsikaj pa je tudi še nedokončana zgodovina. Zlovešča na eni ter veličastno upajoča na drugi strani. In če pogledamo bolj natanko, bomo zlahka videli, da ima nemalo njenih bistvenih podpovršinskih tokov izvir v dneh, ki so se zvrstili med sarajevskim 28. junijem 1914 in planetarnim 11. novembrom 1918. Značilno: čeprav vemo, da doba pred prvo svetovno vojno ni bila tako lepa, kakor jo slikajo pripovedi, ki so jo naredile za nostalgije vredno, jih dojemamo kot realistične. S tem pa dejansko največ povemo o časih, ki so sledili velikemu metežu.

Redni profesor ddr. Igor Grdina je zgodovinar in znanstveni svetnik na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU.