Altopiano di Asiago pravijo planoti, ki se nad Vicenco na 1000 metrih nadmorske višine razteza na severnem robu Benečije in seže v južni del Trenta. Prvi naseljenci so bili okoli leta 1000 nemški kmetje, ki so se priselili iz obmejnega bavarsko-tirolskega prostora. Sedem nemških vasi se je povezalo v skupnost, ki so ji sosednje oblasti priznale samostojnost in samoupravo. Skozi zgodovino so Sette Comuni (sedem skupnosti) menjavale svoje gospodarje, v Napoleonovih vojnah so izgubile samostojnost, v začetku 19. stoletja pripadle Avstriji in v času zedinjenja (Risorgimenta) leta 1866 skupaj z Benečijo končale v italijanskem kraljestvu.

Danes Asiago poznajo predvsem po tamkajšnjem siru in planoto kot turistični cilj, kjer poleti petični iščejo svežino in pozimi smučarske užitke. Pred 97 leti pa se je po okoliških vrhovih, ki so visoki tudi do 2330 metrov, borilo 400.000 vojakov, 300.000 na italijanski in 100.000 na avstro-ogrski strani.

Asiago je prežet z zgodovino, pove inženir Mirko Carollo v skromni pisarni starinske stavbe, ki je nekoč služila kot železniška postaja, danes pa je sedež omenjene skupnosti. Carollo je pri projektu zaščite bojišča zraven od prvega dne leta 1996, ko so iz te hiše predlagali zakon o ohranitvi dediščine prve svetovne vojne na območju vicentinskega predalpskega gorovja. Parlament v Rimu je zakon sprejel leta 2001, ministrstvo za kulturno dediščino pa ga je razglasilo za nacionalni projekt in mu namenilo 6 milijonov evrov.

»Od leta 2005 do 2012 smo zaščitili celotno frontno črto in opravili več obnovitvenih del na trdnjavah, nekatere smo v celoti obnovili,« pravi Carollo in pojasni, da je vse skupaj trajalo tako dolgo tudi zato, ker je delo v teh hribih mogoče le tri poletne mesece, vse druge dni v letu pokrajino prekriva sneg. Pri odločitvah, kaj bodo obnovili, so morali tehtati, kaj je v resnici pomembno za zgodovino in kateri kraji so sploh dostopni. Nekaj jih je na tako odročnih mestih, da jih nihče ne bo nikoli obiskal.

»Obnavljali smo s ciljem, da ohranimo spomin,« poudarja Carollo. Zato večinoma niso rekonstruirali, temveč zgolj očistili, porezali rastlinje, utrdili poti in omogočili dostop. »Projekt je seveda monumentalen,« ocenjuje Carollo, »na štiridesetih kilometrih fronte so ostali zidane zgradbe, rovi, kaverne, kosi žičnic, vodovodne napeljave, ceste in trdnjave. Na tem odseku fronte so edine trdnjave, ki so bile resnično vključene v vojno.«

Iz bližnje trdnjave Forte Verena so italijanski vojaki 24. maja 1915 ob 4. uri zjutraj izstrelili prvo kroglo na položaje avstro-ogrskih vojakov. S tem je Kraljevina Italija dan po vojni napovedi stopila v spopad proti svoji nekdanji zaveznici in hkrati v svetovno vojno, v kateri naj bi po italijanskih virih padlo okoli 650.000 italijanskih vojakov.

Na vzpetini nad Asiagom se dviguje mogočen slavolok, eden največjih italijanskih spomenikov padlim v prvi vojni. Zgradili so ga v času fašizma, na otvoritveni slovesnosti je leta 1938 govoril Benito Mussolini. V kostnico ob spomeniku so v letih 1935 do 1938 z bližnjih pokopališč prenesli posmrtne ostanke 22.291 neznanih italijanskih vojakov in 12.795 padlih, ki so jih pokopali z imenom in priimkom. Kasneje je v njej našlo svoj zadnji dom tudi 18.505 avstro-ogrskih vojakov, od katerih jih je več kot 12.000 ostalo neprepoznanih.

Tirolska oziroma dolomitska fronta je bila skupaj s soško fronto eno najbolj krvavih prizorišč prve svetovne vojne, kjer je za premike frontne črte včasih za borih nekaj metrov padlo desettisoče vojakov. Avstrijci so ga imenovali gorska vojna (Gebirgskrieg), Italijani bela vojna (Guerra Bianca), vse do kašmirske vojne leta 1999 pa je veljal za najvišje ležeče bojišče.

Pozabljena slovenska gora v južnih Dolomitih

Ob neposredni prisotnosti soške fronte je tirolska v slovenski zavesti manj prisotna, četudi sta se v gorah okoli Asiaga borila 17. pehotni polk »kranjskih Janezov« in 7. lovski bataljon. Obe enoti so pretežno sestavljali Slovenci.

Kobariški muzej je pred nekaj leti pripravil razstavo o tem bojišču in jo poimenoval »Monte Chiesa – pozabljena slovenska gora«. Le slabih 20 minut hoda od tega 2061 metrov visokega vrha leži vrtača, ki še danes nosi ime – La Dolina degli Sloveni.

Na plošči, ki so jo ob obnovi tamkajšnjih bivališč slovenskih vojakov vgradili v zid ene od kamnitih hišic, je zapisano: »Cesarsko kraljevi pehotni polk Kronprinz Nr. 17, 2. poljska četa 1916-1917. V sredini skal vrh gora, polk Cesarjevič si plete slavo/ Triglav naš dom si vir solza/ Za te bori se vztrajno, vdano.«

Boj za bližnjo goro Ortigara velja za eno najbolj krvavih bitk tirolske fronte, ki je pomenila vrhunec bojev med Italijani in vojaki habsburške monarhije. Ti so se začeli že maja 1916 z močnim topniškim ognjem, na 50 kilometrov dolgi fronti je avstrijska pehota prebila utrjene italijanske položaje in začela prodirati v beneško nižino.

Priprave na ofenzivo, ki so jo Avstrijci poimenovali Strafexpedition (kazenska ekspedicija), so se začele že 15. decembra 1915, ko je avstrijski poveljnik Konrad von Hötzendorf za pomoč prosil Nemce. Po pregledu načrtov za napad so ga ti zavrnili, vendar so se Avstrijci kljub temu odločili za nadaljevanje ofenzive. V ta namen so z vzhodne fronte na tirolsko bojišče premestili 11. in 3. armado. Po uspešnem preboju avstro-ogrskih vojakov je italijanski vojski na soški fronti grozilo, da bo obkoljena. Ko je že vse kazalo, da bo ofenziva uspela, je prišlo do nepričakovanega preobrata. 4. junija 1916 je ruska vojska v Galiciji začela novo ofenzivo, v kateri je prebila avstrijske vrste in začela napredovati v notranjost dvojne monarhije. Avstro-Ogrski je grozil zlom vzhodne fronte, zato je morala iz Tirolske na vzhod premestiti polovico svojih divizij. Medtem so Italijani dobili nove okrepitve, ki jim polovico manjša avstrijska vojska ni bila kos in se je morala umakniti nazaj v Dolomite. Sredi junija so pristali približno tam, od koder so začeli ofenzivo.

Bela smrt

Avstro-ogrska vojska se je junija 1916 utrdila na vrhovih od Campanara in Ortigare do Monte Chiese in sosednjih vrhov. Frontno črto so okrepili s številnimi bunkerji, Italijani pa so na nasprotni strani v skale vklesali na kilometre strelskih jarkov in zgradili okoli 700 kilometrov cest za oskrbo svojih vojakov. Samo italijanskim vojakom je na območju Ortigare vsak dan nosilo hrano in vojaško opremo okoli 50.000 mul. Avstrijsko vojsko so s hrano, strelivom in opremo pretežno oskrbovali z žičnicami, ki so prepredale celo planoto.

Za Italijane je bila osvojitev vrha gore Ortigara strateško pomembna, zato so njihovi poveljniki in generali vztrajali pri njenem zavzetju kljub temu, da so se vsi poizkusi v letu 1916 končali s številnimi žrtvami in slabo voljo. K velikim izgubam je prispevala tudi zima. Bela smrt – mraz, sneg in plazovi so zdesetkali še to, kar je ostalo po ostrih bojih.

»Treba je vedeti, o čem govorimo,« pravi Carollo, »vse skupaj se je odvijalo na 2000 metrih nadmorske višine. Tukaj je pozimi običajno osem metrov snega, zaradi toplotne inverzije pa je v kotanjah trideset do štirideset stopinj pod ničlo. Vojaki so prišli iz 22 različnih narodov. Prišli so iz ravnin in toplih krajev. Zima leta 1916-17 pa je bila zima z največ snega vseh časov. Toliko snega ni padlo nikoli več in tudi za čase prej ni pričevanj o tako hudi zimi. Vojaki so držali fronto, na kateri je bilo deset metrov snega, na nekaterih mestih celo petnajst. Mesece so živeli pod ničlo. Zato niso gradili improviziranih barak, ampak prave hiše z ogrevanjem in izolacijo.«

Zime se v teh hribih potegnejo v pozno pomlad. 2. aprila 1917 je Franc Rueh, tedaj poročnik 17. pehotnega polka avstro-ogrske vojske, v svoj dnevnik zapisal: »Kaverna pri meni je bila popolnoma zasuta, da smo morali izhod odkopati, da je moglo priti par ljudi iz nje. (...) Nekaj neprijetnega je nevihta na hribu, z mrzlim snegom združena. Ti zameti! Kaj takega v dolini ni mogoče. In veter ima prav vse najrazličnejše smeri. Vse je po tunelih. In koder ni tunelov, je treba neprestano kidati sneg, da nas ne zasuje.«

3800 mrtvih za prazen nič

Franz Rueh, gradbeni inženir, ki je bil rojen leta 1887 v Kostanjevici na Krki, je vojaško službo nastopil 15. januarja 1915, star 28 let. Po končani oficirski šoli v Brežah (Friesachu) na Koroškem je služil v rezervi 17. pehotnega polka in po prestavitvi kadra na Ptuju in v Judenburgu. 28. avgusta je odšel kot kadet s pohodno stotnijo na soško fronto v okolici Doberdoba, na Oslavju pri Gorici je bil 21. novembra istega leta ranjen.

Konec septembra 1916 je bil zopet vpoklican, tedaj že kot poročnik, h kadru 17. pešpolka v Judenburg, od tam je 10. oktobra odšel na južnotirolsko fronto na odsek med Tridentom in mejo s Koroško. V »slovensko dolino« ob gori Chiesa je prispel sredi februarja 1917, kjer so ga takoj imenovali za komandanta tehničnega voda, zadolžen je bil za oskrbo metalcev min in granat. Vse do začetka junija je svoji ljubljeni ženi Maruši pisal, da ima sicer veliko dela in zunaj brije veter ter nosi sneg, da je mraz, vendar pa da je mirno in le od časa do časa sliši posamične strele z italijanske strani. Že v začetku junija 1917 pa je zapis v dnevniku povsem drugačen: »Vedno nervoznejši postajamo tu gori pri nas v strahu, da bi nam bilo kaj hudega – da bi začeli Karolini (Italijani) s svojimi napadi.«

Zle slutnje so se uresničile 10. junija. »Danes ob 5.10 uri so začeli Italijani Trommelfeuer (neprestano topniško obstreljevanje). Bilo je hudo streljanje, mnogo težkih granat in težkih min je padlo pri nas na tla. Vendar so pa izgube zelo majhne. Streljanje je trajalo od 5.10ih zjutraj do 9. ure zvečer, torej celih 16 ur,« je zapisal Rueh.

Tistega dne se je začela bitka za Ortigaro, s katero so želeli Italijani ponovno osvojiti strateško pomembno goro, ki so jo Avstrijci zasedli leto prej v ofenzivi pri Asiagu. Spopad se je začel s strahovitim topniškim ognjem, ki mu je sledil napad italijanskih alpincev in barsaglierov. Italijani so obstreljevali tudi položaje na gori Chiesa. Po krvavih bojih so Italijani zavzeli le manjši del avstrijske obrambne linije, Rueh je pisal ženi, da približno tisoč metrov. V noči s 24. na 25. junij pa so avstro-ogrske sile Italijane še v jarkih presenetile z močnim topovskim napadom, ki mu je sledil še juriš pehote. Italijani so bežali proti Valle del'Agnella (Dolini ovac), pri čemer je avstro-ogrska vojska zajela več kot dva tisoč italijanskih vojakov. Do 29. junija je bila fronta spet tam, kjer se je vse začelo.

Za bojišče, ki so ga sestavljali trije vrhovi v dolžini treh kilometrov, so bile izgube na obeh straneh strašne. Italijani so v bitki izgubili 25.199 svojih najboljših vojakov, od tega jih je bilo 2865 mrtvih, 16.734 ranjenih, 2600 zajetih in 3000 pogrešanih. Avstrijske izgube so bile precej manjše, a kljub temu strahovite – skupaj so izgubili 8828 vojakov; 992 je bilo mrtvih, 6321 ranjenih, 1515 pa ujetih ali pogrešanih.

Slovenske enote so bile razporejene od položajev na Monte Fornu do Monte Chiese, v Slovenski dolini (La Dolina degli Sloveni), v ledeni luknji La Busa del Giasso in tudi v neposrednem zaledju Ortigare. Do gore Chiesa in položajev 17. pehotnega polka je vodila cesta, ki so jo poimenovali Ottostrasse. Polku, ki so ga v ljudskem jeziku imenovali »kranjski Janezi«, so namreč uradno ime »Cesarsko kraljevi pehotni polk Kronprinz Nr. 17« na Dunaju dali po leta 1912 rojenem Ottu von Habsburgu, prestolonasledniku in najstarejšem sinu zadnjega avstrijskega cesarja.

Dolina s solidno gradnjo in naravnim hladilnikom

Dolina Slovencev je kotanja skoraj pravilne okrogle oblike, ki je bila le nekaj deset metrov oddaljena od jarkov prve frontne črte. Prebivališča so zgradili samo na tisti strani doline, kjer jim je hrbet kril vrh grebena in so bila zaščitena pred topovskim ognjem z italijanske fronte. Že prva zima jih je izučila, da morajo zgraditi trdne zgradbe, če hočejo preživeto naslednjo, zato je še danes v njihovih ruševinah mogoče videti podstavke za velike železne peči in dimnike, ki na drugih frontah niso bili običajni.

Za tla so uporabljali macesnov les, ker je trpežen in dobro prenaša vlago in svetlobo. Les so sekali dobrega pol kilometra nižje, bilo ga je dovolj, da so se ogreli tudi v najhujši zimi. V skale nad bivališči so izkopali tunel, ki so ga sčasoma razvejali v kompleksen sistem strelskih jarkov, podzemnih zaklonišč, strojničnih in strelskih položajev. Imenovali so ga po poveljniku polka, polkovniku Hugu Ventourju von Thurmauu, inženir Rueh pa je v svoj dnevnik zapisal, da nadporočnik Blummel, ki je bil zadolžen za vrtanje tunela, o tem nima pojma.

Na dnu vrtače je še danes ledena luknja (La Busa del Giasso). Poleti namreč v kotanji neusmiljeno pripeka sonce, v omenjeni luknji pa je vse leto led. Slovenski vojaki so s svojih položajev do ledene jame izklesali stopnice in sezidali hladilnico za živila. Vendar so jo potrebovali le dobre tri mesece na leto, saj je ves preostali čas leta kotanjo prekrival sneg.

Položaji pri gori Chiesa so bili za vojskovanje zelo ugodni, zahodna stran frontne črte je bila namreč tako strma, da je Italijani s pehoto niso mogli napasti. Vojskovanje v teh hribih je bilo nenavadno. Mirko Carollo pravi, da je bila to vojna inženirskih del, zgradili so neverjetne objekte.

Ker so bile frontne črte tako zelo utrjene, so vojaki vedeli, da je brezupno jurišati na sovražnikove linije. Vsi poizkusi so klavrno propadli. Zato so v sredino gora kopali tunele, jih napolnili s tonami razstreliva in zrušili stene, v katerih so bili sovražnikovi jarki. Še danes so vidni vrhovi, ki so se zrušili sami vase, geografija se je na nekaterih mestih povsem spremenila.

»To so počeli z obeh strani in se včasih v gori celo močno približali drug drugemu,« pojasnjuje Carollo. Ker so tunele izkopavali s kompresorskimi kladivi, so potrebovali stisnjen zrak, zato so morali zgraditi mrežo napeljav, da so ga od močnih motorjev v dolini pripeljali na goro. Cisterne za vodo so vklesali v kamen. Pitna voda je bila zelo dragocena, vsaka utrjena linija je imela svoj vodovod in cisterno. Vodo so črpali v dolini in jo z ogromnimi črpalkami potiskali na 2100 metrov višine.

Orožja in opreme, kot bi vojna trajala večno

Material za gradnjo in opremo so z žičnicami vozili na goro vse do zadnjih dni vojne, kot da bo trajala večno. Zgoraj so našli okamnele vreče cementa, ki so jih ob odhodu s fronte pustili na gradbiščih, na katerih so delali vse do zadnjih dni.

Mirko Carollo pravi, da so v te zapuščene kraje privlekli toliko orožja in toliko opreme, da tod še danes najdeš najbolj neverjetne stvari. Prijazni pohodniki, ki so se ponudili, da nas v bližini prvih položajev slovenskih vojakov v močnem dežju in treskanju strel vzamejo v zavetišče svojega terenskega avtomobila, so nam pokazali svojo dragoceno najdbo. Medeninast pokrovček avstro-ogrske »universalgranate« in pest koščkov bombe.

Tu je režiser Ermanno Olmi posnel film I recuperanti, so povedali. Tako so se imenovali ljudje, ki so po koncu vojne začeli hoditi na fronto in nabirati kovinske predmete, ki jih je pustila za seboj. Strelivo, vozila, orožje, kovinske strehe, stroje, žico, nosilce, cevi, peči in vse drugo, kar bi lahko bilo vrednega, so odnesli v dolino in prodali. Od tega so živele po vojni cele družine, v teh krajih visoke planote so bili ljudje vedno, ne le po veliki vojni, revni.

Leto za letom so kasneje zbiralci odnašali vse, kar je imelo kakršnokoli spominsko vrednost. »To je bila strašna vojna,« pravi Mirko Carollo in s tal pobere kos zarjavele pločevine, ki je nekoč pokrivala barako: »Devetdeset let že ljudje od tod odnašajo vse, kar je prinesla v gore, pa njene sledi še vedno ostajajo neizbrisane.«