Med Principovim mostom in Latinsko ćuprijo

Bolje gimnazija kot Azija

Spomin na ta dogodek pa ni nevtralen zapis dogodkov, ampak spomin, ki je sestavljen iz spominov drugih, prepleten z osebnimi zgodbami, mitologijami in tremi zelo različnimi percepcijami zgodovine.

Mile Stojić je poklicni pripovedovalec sarajevskih zgodb v verzih.

»Prve svetovne vojne se sam spomnim skozi pripovedovanja mojega deda,« je rekel v Jajcu, kjer je potekal gledališki festival. Kot lev je slonel nad slapom, ki je bil v osemdesetih letih upodobljen na hrbtni strani bankovca za 5000 dinarjev, ker so v mestu med drugo svetovno vojno v hiši nad slapom ustanovili socialistično Jugoslavijo. »Sedel sem na dedovih kolenih in z odprtimi usti poslušal o junaštvih drugega regimenta bosansko-hercegovskih vojakov, ki so na Monte Meletta porazili italijansko vojsko. Monte Meletta. Sanjalo se mi ni, kje je ta Monte Meletta, ampak vedel sem, da so bosanski vojaki vzklikali med jurišem 'dokler bo ruma, bo tudi šturma' in si priborili posebej zanje spisano vojaško koračnico Die Bosniaken Kommen. Preden so poslali vojake na juriš, so jim dali rum. Nepismene bosanske kmete so pošiljali na najhujše kraje. Umirali so v trumah.«

Bosanci so bili ob prihodu Avstrije razcepljeni. Eni so bežali v Turčijo proti Anatoliji, drugi so Avstrijo sprejeli kot nosilko napredka. Sloviti bosanski prosvetitelj Mehmed-beg Kapetanović je ljudem, ki so bežali v Anatolijo, rekel, da je boljša gimnazija kot Azija. Avstrija je v Bosno pripeljala šole, postavila moderno strukturo mest, speljala železnico, uvedla državne strukture in vzpostavila vladavino zakona. Bosanski regimenti generala Svetozara Borojevića von Bojna so v vojni nosili sive feze. Med njimi so bili muslimani, pravoslavci in katoliki v enotni vojski. To je bila zadnja vojna, v kateri so nastopali pod skupno zastavo.

»Bosanci so umirali za Avstro-Ogrsko, vendar to bolj govori o njihovem nesrečnem položaju kot o politični opredelitvi. Nepismene so jih razvažali po srednji Evropi in pošiljali pred mitraljeze,« je Stojić govoril čez hrumenje slapa.

»O prvi svetovni vojni nisem razmišljal, dokler ni vojna prišla do mene.« V Bosni so se prve vojne učili z razrednega zornega kota. V Sarajevu je bil spomenik Gavrilu Principu kot osvoboditelju naroda izpod tuje okupacije. V asfaltu ob starem turškem mostu, ki se je iz Latinske ćuprije preimenoval v Principov most, so bile v tla vtisnjene njegove stopinje. Muzej Mlade Bosne na vogalu je bil postavljen kot posvetilo junaškemu protikolonialnemu uporu. »Gavrilo je bil naš skupni junak do leta 1992. Med blokado sem začel resno razmišljati o atentatu, Gavrilu in herojih. Kdo so bili ti ljudje in kaj so naredili? Ideologi velikosrbskega projekta so Gavrila prikazovali kot simbol svojega boja. Danes ga eni doživljajo kot heroja, drugi kot osvoboditelja, tretji kot terorista. Kaj pa je on v resnici bil? Kaj je ostalo za njim? Bil je morilec prestolonaslednika in njegove žene in s tem posredno uničevalec dveh velikih imperijev, ki jima je Bosna pripadala.«

O sreči. O svetu. O ljubezni. Ne o smrti.

Avstrija je od Srbije zahtevala, naj preda organizatorje atentata, prekine urjenje skupin, ki so destabilizirale njeno provinco Bosno in Hercegovino, ter omogoči avstrijskim žandarjem nemoteno iskanje storilcev v Srbiji. Srbska vlada je ultimat zavrnila in začela se je vojna, za katero so bili vsi prepričani, da se bo končala v nekaj mesecih.

»Vojna pusti čudne posledice,« je v hiši nad Sarajevom rekel general Jovo Divjak. »Ljudi boli, ker niso dobili tega, kar so pričakovali, da bodo dobili. Zares se vojne spomnijo samo tisti, ki so v njej kaj izgubili. Ostali manipulirajo s spominom.«

Divjak je bil leta 1992 v Sarajevu nameščen kot oficir Jugoslovanske ljudske armade srbskega porekla. V času, ko se je vojska začela deliti na srbsko, hrvaško in bosansko, je naredil šokantno potezo. Namesto da bi sledil nacionalistični politiki in orožje teritorialne obrambe predal srbskim milicam, ga je predal nastajajoči bosanski vojski za obrambo Sarajeva. Bosansko vojno je preživel kot vojak bosanske vojske v vojni proti srbski vojski.

»Na vojaški akademiji so nas učili, da je Gavrilo junak našega boja za emancipacijo. Radi smo verjeli. Večina oficirjev je bila kot jaz iz revnih okolij. Na vojaško akademijo sem šel, ker me mama ni mogla poslati v druge šole. Takšen je bil tudi Ratko Mladić, takšen je bil Radislav Krstić. Oba sta vodila napad na Srebrenico. Večina generalov je bila iz krajev bogu za hrbtom. Krstić je bil z mano v vojašnici v Sarajevu. Bil je iz nekih vasi okoli Nevesinja in Gacka. Odraščali so ob mitu o Kosovu, ob slikah, na katerih sv. Jurij ubija zmaja, Gavrilo pa strelja v kraljevi par. In kaj je rezultat?«

Divjak je po vojni ustanovil nevladno organizacijo, ki štipendira otroke brez sredstev in jim sledi skozi šolanje. Na zidu pred sedežem organizacije je vpisanih več kot tisoč imen otrok, ki so končali šolanje. »Vojna nas je oropala razumevanja sveta. Generacijam je odvzela pravico do kvalitetnega izobraževanja. Jaz sem hodil v vojaške šole. Bral sem književnost Amerike in Kitajske in Japonske. Kot del šolskega programa. Nekoč me je neka Belgijka vodila po Aix-en-Provence. Kot čudo mi je razlagala o Van Goghu v Arlesu. 'Vem,' sem ji rekel. 'Tukaj v Saint-Remyju se je ubil v bolnišnici.' Pokazala mi je njegov mlin in mi govorila o pismih. 'Vem, vem. Saj sem hodil v šolo.'

V Bosni se danes v šoli ne učijo več o svetu, ampak samo še vsak o svojih petih kvadratnih metrih zgodovine. Razumljivo. Otroci, ki so člani našega združenja in dobivajo štipendije, gredo vsak dan v šolo mimo groba svojega očeta. Vsakdo pa vidi svojo žrtev, ne vidi tuje žrtve. Učbeniki ne razlagajo neumnosti vojne. Pred nekaj dnevi so me povabili na obeležitev 22. obletnice padca granate 9. junija 1992, ki je ubila tri otroke. Pripeljali so šolarje. Osem, devet let stare otroke. Pripovedovali so jim o smrti. Tem otrokom je treba govoriti o lepem. O sreči. O svetu. O ljubezni. Ne o smrti.«

V Dunajski kavarni hotela Evropa je pisatelj Ivan Lovrenović z nasmehom govoril o težavah, ki jih je stoletnica atentata prinesla mestu. Dunajska kavarna je imitacija prostora izpred prve svetovne vojne, s težkimi hrastovimi opaži, elegantnimi mizicami in natakarji, ki tiho nosijo pladnje s kavo med oblaki cigaretnega dima, ki se vali proti pozlačenim stropom. Tako je moralo biti v mestu, ko je Princip dvignil svojo pištolo. Obletnico atentata bi morali v Sarajevu obeležiti z veliko mednarodno zgodovinsko konferenco, na kateri bi pregledali, kaj je novega v zgodovinskih raziskavah prve svetovne vojne. Namesto ene so potem imeli tri konference.

»Problem ni v mitologijah, ampak v njihovem paralelizmu,« je rekel Lovrenović. »Na ravni uradne pedagogike in ideologije je bil Princip nacionalni in državni heroj. V Bosni pa so vzporedno z državnim dizajnom Gavrila Principa in Mlade Bosne obstajale tudi neuradne mitologije. Ena je bila srbska, druga muslimanska, obstajal pa je tudi marginalen moment hrvaške mitologije. Še posebej v Sarajevu so se mitologije križale.«

Sarajevo je komplicirano mesto. Poln je zamolčanih zgodovin in napol povedanih zgodb. Ko je prišla vojna, ni spremenila vsebine mitologij, spremenila je javno sceno, na kateri so se pojavljale. Mitologije so zamenjale položaje. Uradna je odšla v kot, ostale pa so dobile pravico do glasu.

»V uradni govorici Jugoslavije je bila Avstrija simbol zasužnjevalca, okupatorja in kolonizatorja,« je Lovrenović pogledal na kulturno zgodovino svojega mesta. »Na tej ideji so se oblikovali naši največji umi dvajsetega stoletja. Ivo Andrić je največji bosanski pisatelj vseh časov. Formiran je bil na antiavstrijskem mitu. S tem je umrl. Tik pred smrtjo je govoril, kako je ponosen na pripadnost mladi generaciji, ki ji je bil glavni cilj, da prežene Avstrijo s svojega praga. Takšno naziranje je živelo v glavah od vaških preprostežev do največjih mislecev svojega časa. Vzporedno s tem je obstajal mit o Avstriji kot zlati dobi Bosne in Hercegovine. To je bil čas, ko smo končno stopili v civilizacijo. Protiavstrijska ideologija se je najbolj vezala na srbsko nacionalno idejo. Vendar so bili potem v prvi svetovni vojni njeni vojaki tako Srbi kot Hrvati in Muslimani. Bojevali so se od Galicije do Piave. Stari ljudje, ki so se spominjali zadnjih let življenja pod Avstrijo, in celo ljudje, ki so se v vojni borili za Avstrijo, pa so bili polni nostalgije in so v Kraljevini Jugoslaviji ohranjali mit o zlatih časih Avstrije: 'Takrat nam je bilo dobro.' Oboje je živelo skupaj.«

Mit je temeljil na resničnosti procesa uspešne kolonizacije. Avstrija je v Bosni vstopila v popolnoma zapuščeno otomansko provinco. V njej ni bilo več družbenih, pravnih in političnih norm. Čez noč je to uredila. Uredila je kot kolonialna sila z vojsko in žandarji. Vendar je hkrati ljudem ponudila pravno zaščito in enake pravice za vse veroizpovedi.

»Kar naenkrat so bili ljudje enaki pred zakonom, država pa je gradila ceste, železnice, šole in mesta. To je dejansko pomenilo spremembo na bolje in na tem se je gradil mit o Avstriji kot zlati dobi, ki je trajal do razpada Jugoslavije. V šoli se je učilo uradno verzijo o ječi narodov, moj ded pa je doma z nostalgijo govoril o časih, ko je bila tukaj Avstrija in je bil red in življenje lepo. Sam sem odraščal tako in tako je odraščalo na tisoče mojih vrstnikov. Tukaj sta vedno bila vsaj dva spomina.«

Čisti junaki, nedolžne žrtve

Na mestu, kjer je Princip streljal, sta na vogalni hiši njegov portret in portret Franca Ferdinanda. Diskretno vsak na svojem zidu in vsak v svoji ulici. Profesor političnih znanosti Nezuk Ćurak je pogledoval proti njima s skeptičnim obrazom. »Gavrilo Princip je s streli položil svoj prispevek k zgodovini nasilja, ki je bil znotraj komunistične ideologije razumljen kot revolucionarno dejanje, v času naših vojn pa smo ga na novo razumeli kot teroristično dejanje. V nekaterih delih nekdanje Jugoslavije ga imajo še vedno za revolucionarja in junaka.«

Ćurku se oboje zdi zelo sumljivo. Pedantni znanstvenik, ki se je vsak dan plazil na delovno mesto med kroglami ostrostrelcev, pri govoru o nasilju zahteva metodološko natančnost. Terorizem in terorist sta postala zelo široka pojma, v katera lahko stlačiš, kar hočeš, pojasnita pa bolj malo. Vsako nasilno politično dejanje se takoj razglasi za terorizem in potem ni več treba nič razlagati.

»Tudi vojna kot najhujši socialni konflikt se zvede na terorizem. Lahko slišite, da je Radovan Karadžić terorist, tako kot je bil Gavrilo terorist. Pardon. Karadžić je na sodišču zaradi zločinov proti človeštvu in genocida, ne zaradi terorizma. Ko ljudje rečejo, da je terorist, mislijo, da so s tem dvignili stopnjo obtožbe, v resnici pa so jo spustili. Razlagati Gavrila s terorizmom ne razloži nič. Če rečeš, da je terorist, je to odmev našega časa. Če vojna proti terorizmu ne bi postala splošna neoliberalna paradigma, Gavrila ne bi imeli za terorista, ampak za atentatorja. Izvršil je dejanje revolucionarnega nasilja nad predstavnikom avstro-ogrske monarhije. Atentat iz političnih razlogov. Premišljeno dejanje mladega človeka in njegove skupine, ki je bila inštrument srbskih nacionalnih interesov in srbske države. Vendar ne gre podcenjevati njihovega zanosa. To je bilo pogumno dejanje. Enako kot je bil napad na New York 11. septembra pogumno dejanje. Oboje pa je bilo tudi strašen zločin, ki si zasluži vse zgražanje in obsodbo. S tem, ko jim rečemo fanatiki, ne povemo nič o bolj ali manj domišljeni politični ideji za njihovim dejanjem.«

Tretja svetovna vojna

Županu Sarajeva Ivu Komšiću je organizacija mednarodne konference zgodovinarjev prinesla na pisalno mizo nedaleč od muzeja nerešljiv problem. On bi moral biti gostitelj konference, ki naj bi dala odgovor na veliko vprašanj.

»Sarajevski in evropski zgodovinarji imajo še vedno ideološki pristop k zgodovini. Evropski zgodovinarji se niso mogli dogovoriti, da bi imeli eno konferenco o prvi svetovni vojni, ampak so morale biti tri: Srbi s svojo konferenco v Višegradu, točneje Andrićgradu, ki ga je zgradil Emir Kusturica, v Sarajevu velika avstrijsko-nemška konferenca, in še regionalna konferenca prav tako v Sarajevu. Bil sem šokiran nad tem, kako so evropski predstavniki v mestu skregani med sabo ob vprašanju prve svetovne vojne. Na koncu sem rekel, da kot župan ne bom sodeloval pri organizaciji niti ene. Nočem z organiziranjem konferenc zgodovinarjev o prvi svetovni vojni začeti tretje svetovne vojne v mestu.«

Komšić odmahne z roko, da je njegova odgovornost čistoča reke Miljacke in kolesarska steza, ki bi jo rad potegnil čez mesto. Vendar so različne interpretacije zgodovine vpisane v mestno geografijo in se spreminjajo z vsako menjavo oblasti. Ko je nastala kraljevina Jugoslavija, je star turški most dobil ime Principov most. Sedaj nosi svoje izvorno ime Latinska ćuprija. Štiristo let je bil Latinska ćuprija, ki je povezovala katoliško četrt v mestu. Četrt se je imenovala Latinluk, v njej pa so živeli dubrovniški trgovci. Leta 1918 so turška imena izginila iz mesta. Park je dobil ime po carju Dušanu, glavna ulica, ki je šla v novo Sarajevo, je postala ulica vojvode Putnika, obala pa vojvode Stepe. Ulica, ki pelje z Baščaršije mimo sedeža islamske skupnosti v hrib, je postala ulica Miloša Obiliča. Najmočnejši toposi iz srbske zgodovine so zavzeli mestni prostor. Leta 1992 se je mesto uprlo okupaciji in začelo samo sebi vračati stara imena izpred prve svetovne vojne. Ulica Vase Miskina, kjer je Dunajska kavarna, je ponovno postala Ferhadija, obala pripada Kulinu banu. Glavna ulica pa še vedno nosi Titovo ime, ki ga je dobila po prvem prihodu maršala v Sarajevo leta 1945. Morda zato, ker nosi nesrečo. Od leta 1941 do 1945 se je imenovala ulica Anteja Pavelića, ki so ga leta 1957 v hrbet ustrelili v Buenos Airesu. Pred letom 1941 je bila to ulica kralja Aleksandra Karađorđevića, na katerega je ustaška organizacija Anteja Pavelića leta 1936 izvedla atentat v Marseillu. Med prvo svetovno vojno je to bila ulica Franca Ferdinanda v spomin na ustreljenega prestolonaslednika. V otomanskih časih je nosila skromno ime Čemaluša, po džamiji, ki je stala ob njej.

»Cesarstvo je bilo pametno,« je rekel Komšić, ki upravlja s sto petdeset let starimi avstrijskimi zgradbami. »Zgradili so ceste, železnice, šole in začeli opismenjevati. V tridesetih letih prisotnosti so spremenili percepcijo o sebi. Tudi bosanski Srbi niso več gledali na Avstrijo kot na okupatorja. Leta 1910 je Bosna dobila ustavo, ki je bila primerljivo ena najbolj naprednih v Evropi. Bosna je dobila parlament in vlado, bila je država v državi. Leta 1914 se je percepcija spremenila, spremenila se je tudi leta 1945, pa leta 1989 in 1992, in spreminja se tudi sedaj. Meščani nenehno spreminjamo percepcijo o tem, kaj se nam je zgodilo, ker tisto, kar smo mislili, da se nam je zgodilo, ne drži več.«

Župan mora biti spoštljiv do svojega mesta.

»V službo grem čez Principov most,« je sklenil. »Iz službe domov pa čez Latinsko ćuprijo.«