Leta 1983 so gradbeni delavci med gradnjo mednarodnega letališča v Charlestonu v ameriški zvezni državi Južna Karolina odkrili fosilne ostanke orjaške ptice. Povsem presunjeni nad velikostjo najdbe so se morali arheologi odkopavanja fosila lotiti kar z bagri. Pod plastmi zemlje so odkrili več kosti iz predela kril in nog ter popolnoma ohranjeno lobanjo, vendar pa dolgo ni bilo jasno, za katero vrsto gre.

Jadrala je več kilometrov

Paleontolog Daniel Ksepka iz centra NESCent, ki je takrat prevzel preučevanje najdbe, je njeno velikost ilustriral z izjavo, da je bila »ena sama kost v zunanjem delu krila daljša od cele roke odraslega človeka«. Zdaj so znanstveniki iz tega centra končno potrdili, da fosil ne ustreza nobeni doslej najdeni vrsti ptice, in ji nadeli novo ime, Pelagornis sandersi – po kustosu Albertu Sandersu iz muzeja v Charlestonu, ki je vodil izkopavanje. Zaradi specifično oblikovanega kljuna in velikosti so ptico uvrstili v prazgodovinsko družino Pelagornithidae, izumrlo skupino orjaških morskih ptic z značilnimi ostrimi izrastki na obeh čeljustih, ki spominjajo na zobe.

Velika zobata ptica je po planjavah Južne Karoline po ocenah arheologov jadrala pred približno 25 do 28 milijoni let, torej po izumrtju dinozavrov, vendar veliko pred razvojem človeške vrste. Kot poročajo znanstveniki centra NESCent v aktualni izdaji ameriške znanstvene revije Proceedings of the National Academy of Sciences, je bila kljub svoji velikosti odlična letalka. To dokazujeta struktura in oblika njenih kosti, saj je imela precej slabo razvite noge, medtem ko so kot papir tanke in votle kosti nekoliko zmanjšale težo velikih kril. Ta so bila resda ogromna, toda vitka in so omogočala, da je lahko v zraku prejadrala več kilometrov, ne da bi zamahnila z njimi, podobno kot orel in druge še živeče ptice plenilke.

Ni mogla vzleteti na mestu

Kljub temu da vse kaže, da je bila Pelagornis sandersi kot ustvarjena za letenje, so si znanstveniki dolgo razbijali glavo z vprašanjem, kako je lahko tako velika ptica dejansko ostala v zraku. Njena velikost namreč presega maksimalno, pri kateri bi po matematičnih predvidevanjih ptice še lahko vzletele. Daniel Ksepka je uganko rešil z računalniško ustvarjeno simulacijo njenega letenja: po njegovih izsledkih ni vzletela z mesta, ampak je za vzlet uporabljala podobne trike kot moderni padalci: tekla je po hribu navzdol ter izkoriščala vzgonski veter in zračne sunke. Ko se ji je enkrat uspelo dvigniti od tal, je z jadranjem na zračnih tokovih nad gladino oceana lahko v zraku ostala ure dolgo, skoraj popolnoma brez truda, in lovila svoj plen iz morja.

Pelagornis sandersi zdaj uradno velja za največjo letečo ptico v zgodovini. Fosil podobne, a manjše in veliko mlajše pripadnice zobate družine Pelagornithidae so leta 2007 že odkrili v puščavi Atakama v Čilu in jo poimenovali Pelagornis chilensis. Njena krila naj bi v razponu merila malo več kot pet metrov, živela pa naj bi pred petimi do desetimi milijoni let. Le malo večja je bila prejšnja nosilka ptičjega rekorda v velikosti, prav tako že izumrla Argentavis magnificiens s premerom kril malo pod šestimi metri, ki je živela pred približno šestimi milijoni let, njene fosile pa so našli v Argentini. Kraljevi albatros, največji živeči ptič s sposobnostjo letenja, se po velikosti ne more primerjati z nobeno od njih. Ko razpre svoja krila, bi lahko s tremi metri premera pokril komaj eno krilo fosila zobate rekorderke iz Južne Karoline.