»Projekt Stranger than Paradise ni nastajal kot trilogija,« razlaga likovni umetnik Mark Požlep, ki se z njim trenutno predstavlja v Galeriji sodobne umetnosti Celje. Požlep pri svojem ustvarjanju raziskuje družbo; s posegi v realnem prostoru poskuša ugotoviti, kako lahko ti vplivajo na obče doseganje pozitivnih ciljev. Zato je zanj projekt v realnosti pomembnejši od razstave v galerijskem prostoru; v slednjem se namreč umetniški projekt prelevi zgolj še v estetski moment z dokumentarno vrednostjo: »Pomembnejša od galerijske postavitve je prehojena pot, na kateri se je vplivalo na ljudi, ki so bili del projekta.«
Potovanje palme na otok
Prvi del trojca, Whatever Happened to Major Tom, je zasnoval pred dvema letoma. V želji, da bi odkril idealistično podobo otoka s palmo, kamor bežimo iz realnosti, se je odločil, da takšen prostor ustvari kar sam. V Hamburgu je za dobrih tisoč evrov kupil 63 let staro petmetrsko jadrnico, jo obnovil, nanjo naložil kupljeno palmo in jo ob sončnem zahodu posadil na majhnem hrvaškem otočku. Palma še vedno uspeva na otočku, Požlep pa pravi, da je rastlina ohranila odnos do ljudi, ki so prišli z njo v stik, saj se njena postavitev ni zgodila v posvečenem prostoru galerije. Svoje potovanje je beležil z dnevniškimi zapisi, ki so poleg filmskega posnetka sajenja palme, vesla jadrnice, kupoprodajne pogodbe čolna in drugih elementov tega Požlepovega podviga na ogled v celjski galeriji.
Obiskovalec razstave sicer v posvečene prostore galerije vstopi v sobo, posuto z dvema tonama peska. To je prostor, kjer se predstavlja drugi del trilogije: projekt Homelands je Požlep izpeljal lani v izraelskem Holonu, kjer je skupaj z mladostniki gradil peščeno goro. V težavnem okolju, kjer so mladi soočeni s kriminalom, je želel z gradnjo peščene gore vsaj za kratek čas ustvariti simbol povezovanja. Na dvorišču izraelskega centra za digitalno umetnost je postavil štiri metre visok kol, ki naj bi ga mladi prekrili s peskom. Osem dni je trajalo, da so otroci in mladostniki s povsem prostovoljnim delom dosegli zastavljeni cilj.
Prepeval je z upokojenci
Tretji del projekta je izvedel pred dobrima dvema mesecema. S spremljevalcem na klavirju Igorjem Feketijem se je z avtodomom odpravil na koncertno turnejo Čudnije od raja. Čeprav še nikoli ni pel, se je odločil, da s sedmimi nostalgičnimi jugoslovanskimi popevkami iz 50. in 60. let prejšnjega stoletja nastopi v domovih za ostarele na tleh nekoč skupne države. V mesecu dni se jih je naučil do takšnega perfekcionizma, da bi se oči verjetno orosile še Zdravku Čoliću. Načrt je bil smel: v vsaki od novo nastalih držav je nameraval peti v enem od domov za upokojence. Povsod je bil dobrodošel, le domovi za ostarele na Kosovu so njegovo prošnjo po kratkem, dobro uro trajajočem nastopu vsi po vrsti zavračali. Požlep pravi, da s svojim petjem ni hotel obujati jugonostalgije. Hotel je nastopiti pred generacijo ljudi, ki je s to neponovljivo glasbo dejansko odraščala v utopični državi, ki so jo pomagali zgraditi, pozneje pa so jo tudi razsuli. »Dobiti sem želel zgodovinski vpogled v utopično državo, ki smo jo videli kot obljubljeno deželo.« V vseh domovih za ostarele, kjer sta nastopila, so se upokojenci pridružili prepevanju znanih pesmi, ponekod pa so se tudi zavrteli. Na galerijski razstavi so vidni posnetki teh koncertov, vključno s kakšno solzo poslušalcev.
Požlepa pri njegovem ustvarjanju vodi želja po spreminjanju. »Ker nimam jasne ideje, kaj je alternativa temu, v čemer zdaj živimo, gre predvsem za raziskovanje družbe,« pravi. Med trilogijskim popotovanjem od Hamburga in Holona do krajev po nekdanji Jugoslaviji je opazil, da je njegovo umetniško ustvarjanje zapustilo spremembe na mikroravni. Posajena palma se je dotaknila življenj številnih ljudi, v Holonu se je pri gradnji peščene gore ustvarila ad hoc skupnost sodelujočih mladostnikov, upokojenci v nekdanjih jugoslovanskih republikah pa so se ob poslušanju pesmi spominjali trenutkov, ko so mirno živeli v skupni državi. »Realnost je takšna, kot je. Ima svoje pozitivne in negativne plati. Skupna vizija o raju ne obstaja. Če bi hoteli kaj korenito spremeniti v svetu, bi morali spremeniti človeško naravo. Ne vem pa, ali je to mogoče. Vedno je namreč človek tisti, ki ustvarja težave,« meni Požlep.
