Volitve, ki so pred nami, so spet predčasne. Drugič v treh letih je padla nominalno leva vlada. Obakrat je padec vlade pretresel stranke neuspešne koalicije tako močno, da si nekatere niso več opomogle. Obakrat se je odprl politični prostor na levici. In obakrat je ostala priložnost za artikuliranje novega političnega programa in zasnovo nove leve politične organizacije neizrabljena. Obakrat je bil prostor zapolnjen z nečim, kar ni bilo niti politično, kaj šele politično levo.

Jankovićeva Pozitivna Slovenija je politični program pisala naknadno. Na volitvah je zmagala, ker je volilce mobilizirala proti osebi voditelja konkurenčne stranke, v katerem ni bilo težko videti večjega zla, ne pa za svojo politično vizijo (hecno za stranko, ki se je imenovala »pozitivna«). Potem pa z nekompetenco, ki jo je težko prekositi, ni znala sestaviti vlade. In vlada je padla v naročje človeka, proti kateremu je bila Pozitivna Slovenija priklicana v življenje. Ampak to še ni konec zgodbe. Potem ko je padla tudi konkurenčna vlada, je vlada, v kateri je bila Pozitivna Slovenija najmočnejša stranka, izvajala program – padle Janševe vlade. Neoliberalizem je in ostane neoliberalizem, tudi če Janković govori o Hej, brigadah. Za konec so naredili nekakšen politični harakiri, dovolj pogumen, da je padla vlada in razpadla stranka, ne pa dovolj odločen, da bi sprostili nekaj političnega prostora.

Zdaj imamo neke vrste reprizo, spet novo predvolilno stranko, katere razpoznavni znak ni politični program, temveč njen voditelj. Tako zelo, da je še ime vzela kar po njem. Taka razpoznavnost je gotovo dobra za televizijske nastope in javnomnenjske raziskave, nihče pa ne ve, kaj se pod to blagovno znamko v resnici skriva. Moralna prenova je hvalevreden projekt, po naravi stvari pa to ni politični program. Lahko bi bila stranski produkt izvajanja političnega programa, ne more pa biti niti njegov nosilec niti nadomestek zanj. Tudi »novi obrazi« – četudi prinašajo veliko olajšanje nasproti tem, ki so večini ljudi zagnusili politiko – niso program, v najboljšem primeru so obet političnih sprememb. Če naj bo ta politična ponudba res poštena, ni dovolj pokazati osebnih izkaznic, pokazati je treba politično izkaznico. Táko z jasnimi, oprijemljivimi, preverljivimi in zavezujočimi točkami, táko, ki bo tudi diferencirala in izključevala. Vsem všečen retorični zdriz, brez zob, krempljev in kosti, ne more biti pošten politični program.

Miru Cerarju in njegovi stranki je treba priznati, da ne uporabljata lažne reklame in se ne predstavljata za levo alternativo. Problem je tu bolj v političnem občinstvu, ki si v tej stranki želi videti levico in je potem seveda razočarano nad stvarjo samo. Taka želja je razumljiva, ker močne leve stranke pri nas ni. So stranke, ki ta položaj izrabljajo za zavajanje volilcev. V primeru Cerarjeve stranke pa gre bolj za samozavajanje dela politične javnosti. Kdor bo iz take samozavedenosti volil za omenjeno stranko, bo poganjal dalje tisto dialektiko lažnih upov in grenkih razočaranj, ki ne pelje nikamor. Problem s tem segmentom politične javnosti je, da se je zreducirala na goli konzumerizem – kupuje, kar je naprodaj – in ničesar ne naredi. Na tiste, ki na tem področju skušajo kaj premakniti, in na to, kar se naredi, pa gleda zviška. Nič ni dovolj dobro, dovolj veliko in močno, radikalno in premišljeno, čisto in nezmanipulirano, povsem tako, kot bi si želeli. To je ošabni defetizem. Gre za strah, da bi vzeli mero samim sebi, izmerili lastno šibkost. Kajti če si ne priznamo, kako šibki smo, ne bomo mogli nikdar postati močnejši. Z lepodušniškim radikalizmom (ter volilnim abstentizmom ali »taktičnim« metanjem stran volilnih glasov) se obsojamo na permanentno irelevantnost.

Naj sklenem tale svoj agitprop. Nobene velike in močne leve stranke ni. Prvič, vse se drenja nekje v centru. Ironija tega centrizma je v tem, da, zgodovinsko gledano, v arhitektoniki političnega prostora center ni bil politična pozicija, marveč mesto, s katerega so se razbirale politične pozicije. Levega političnega centrizma torej že zato ne more biti, ker tak centrizem prinaša implozijo političnega prostora. Drugič, pri nas vlada ideološki konsenz, ideološko enoumje. Naše etablirane politične stranke so neoliberalni konzorcij. Po Evropi se najdejo vsaj desne stranke, ki niso del tega konsenza, tu in tam tudi kaka leva stranka. Na Slovenskem pa desnica ni nacionalistična, marveč je – tudi zgodovinsko – kolaboracionistična, kvizlinška. Taka je zdaj tudi neoliberalistična levica. Oboji so izdajalci nacionalnega interesa, ki uničujejo državo in ali grabijo ali omogočajo grabež družbenega bogastva, kar ga je še ostalo. Sklep: kdor meni, da Slovenija potrebuje ponovno vzpostavitev političnega prostora in opustitev neoliberalnega konsenza, bo dal glas Združeni levici.