Vendar se po nekaterih koncertih zdi, da tako široko motiviranemu načrtovanju – tem bolj v novodobni finančni stiski – neogibno pohaja sapa ravno ob premisleku o glasbenih izvajalcih in njihovi funkcionalnosti v izbranem akustičnem ambientu. Bogato pripravljen večer v Kostanjevici na Krki je pred koncertom ponudil voden ogled nekdanjega samostanskega kompleksa in dela muzejsko-galerijske dejavnosti v njem, iztekel pa se je bolj kot glasbena odprava, ki ni dosegla cilja, četudi je bil ta programiran plemenito – z redkokdaj slišanimi Bachovimi tremi Sonatami za violo da gamba in čembalo. Kolikor je prisotnost teh skladb na koncertnih odrih odvisna od zanimanja violončelistov zanje, jim je pač pripadel status »manj izstopajočega« v Bachovem opusu, bržkone tudi zaradi današnje priljubljenosti avtorjevih Suit za violončelo solo.

Duo Amyx iz Bosne in Hercegovine, ki ga sestavljata violončelist Yevgeny Xaviereff in čembalistka (pianistka) Maja Ačkar Zlatarević, ni segel k nadrobnejšemu in celovitemu zajetju substance. To mu je onemogočal niz tehničnih ovir – skoraj nekakšen sklop neustreznosti: cerkveni prostor je namreč hudo poudaril resonančno nesorazmerje med glasbiloma (dominantnost violončela), krhki čembalo pa se je predvsem v prvem delu večera tako razglasil, da se je harmonska zvočna slika že v uvodni solo točki (Koncert BWV 972, Bachova transkripcija Vivaldija) razkrojila onkraj tonalne berljivosti; tudi sam čembalistkin »udarec« (tastaturni način) je bil delno negotov, saj se je nagla pasažna igra nagibala h gmotastemu sprijemanju. Če k temu dodamo še skupne ritmične nihaje in pomanjkljiv občutek dua za motorični dih, moramo pod črto žal zapisati, da smo kljub občasni nazornosti violončelistovega mikavno »neukročenega« tona (pevnost počasnih stavkov) prejemali kvečjemu zabrisan namig na Bachovo teksturo, ki v omenjenih skladbah prepleta idejo polifone gostote in imitacije z italijanskim vzorom koncertantnega dialoga oziroma virtuoznosti.

Od odprtja festivala je sicer minilo že nekaj časa, vendar je treba uvodni koncert s sijajnim ansamblom Les Ambassadeurs pod vodstvom flavtista Alexisa Kossenka in z haute-contre glasom Reinouda van Mechelena, pevca razsežne in občutljive frazeologije, muzikalno izpostaviti kot absolutno nasprotje obravnavanega kostanjeviškega večera. Če lahko otvoritvenemu dogodku v Viteški dvorani brežiškega gradu brez zadržka pripnemo oznako popolnosti, ta ne implicira nič manj kakor zvočno valujoče zlitje med izvajanima Rameaujem in Leclairom, celovečerno dramaturgijo njunih izbranih odlomkov oziroma skladb, teatralno-koncertantno polnostjo slehernega izvajalskega detajla in akustiko ter celo optiko prizorišča.