Ves pestri sobotni program se je od opoldanske matineje naprej odvijal v Cankarjevem domu – v klubu in Linhartovi dvorani. Najbolje obiskani večerni koncert v svetu nove muzike kultnega avstralskega tria The Necks si je ogledalo nekaj več kot dvesto poslušalcev, pol manj kot lani jeseni v Kinu Šiška. Popoldanski koncerti v klubu so bili slabše obiskani kot prejšnja leta; klub ni ravno sameval, a tudi dobrega vrveža v njem in na terasi ni bilo. Povsem drugače je bilo v petek zvečer, ko je prijeten, glasbeno korekten in z enostavnimi pesmimi božajoč koncert ameriškega souljazzovskega pevca Gregoryja Porterja napolnil in očaral tisočglavo množico v Križankah, ki je še prej toplo sprejela soliden neobopovski koncert kvarteta pianista Marka Črnčeca. Velika večina, ki je trikrat priklicala na oder Porterja, je – spet predvidljivo – izpustila in zamudila eno izmed najlepših daril festivala, navdahnjen, glasbeno odločen in meditativen nastop mladega belgijskega klavirskega tria De Beren Gieren s portugalsko trobentačico Susano Santos Silvo, ki je zastavku mladeničev dodajala presežen element spontanosti in improvizacijskega šarma.
Prijetno je presenetil še en mlad bend, energični norveški novojazzovski kvartet Cortex (boben, bas, trobenta, saksofon), ki prav v vsem črpa iz velike tradicije ameriškega in svetovnega jazza iz časov velikega preloma v odpiranju forme konec petdesetih let. Le da bend v razmeroma shematskem nizanju tem, razporeditve vlog in solov zajema iz bogatih izkušenj skandinavskih skupin tega pedigreja (na primer Atomic) in skuša bogatiti melodični naboj s poseganjem po modusih iz Orienta, dodati kakšen hakeljc, ki lahko ponese solista, bodisi bolj direktnega saksofonista Kristofferja Berreja Albertsa bodisi bolj umirjenega in bolj sofisticiranega trobentača Thomasa Johanssona.
Na letošnjem festivalu je bilo predvidljivo tudi to – navsezadnje je to del posla obeh selektorjev programa – da je bil najintrigantnejši glasbeni del prihranjen za improvizacijski duo španskega pianista Agustíja Fernándeza in domačega tolkalca Zlatka Kaučiča ter za The Necks. Ker je bil v tokratno žarišče postavljen klavir, je ravno nastop prvih dveh opozoril, da je bil navsezadnje skrajni čas, da vsaj en pianist med vsemi prebiralci tipk zares poseže v klavirjevo notranjost in v duhu tradicije domišljenega glasbenega eksperimentalizma pokaže, da so zvočne/glasbene zmožnosti tega »evropskega glasbila glasbil« mnogo širše od vnaprej danih in utrjenih v zgodovinskem pohodu klavirja. Fernández in Kaučič sta v improvizirani dvoigri »velikega brata«, ki v pianistovih rokah postane zvočilo in brenkalo, in domišljeno ubrisane palete tolkal in drobnih zvočil, s katerimi se obdaja naš tolkalec, tako nenarejeno in suvereno menjala vlogi »vodilnega«, da je nastala prava »gajstna« odprta improveselica, ob kateri zaigra srce. Kaučič je kot glasbenik-tolkalec našel svoj tolkalski »komplet«, ki je hkrati variabilen nabor raznih tolkal in zvočil, obenem pa tudi izpričuje, da je prilagodljiv in izjemno občutljiv za soigralca in nastalo situacijo, ki jo gradi. To je bil nedvomno daleč najboljši in zrel glasbeni nastop slovenskega glasbenika na letošnjem festivalu.
The Necks so in ostajajo – The Necks. V današnjem svetu novega jazza in nove muzike sploh so njihov status, senzibilnost in konceptualne glasbene metamorfoze primerljivi z nekdanjo vlogo The Art Ensemble of Chicago. Preprosto so velik bend, skupina, ki dejansko tvorno na novo definira in presega okvir glasbenega minimalizma, repeticije in variacije, vloge svobodne improvizacije in sprotnega komponiranja, pretiranega ždenja na dromljajočem tonu, ob katerem tripa zajetni del današnje glasbe vseh zvrsti, slušno izkušnjo interferenc, zaletavanja alikvotov. Chris Abrahams (klavir), Tony Buck (bobni) in Lloyd Swanton (kontrabas) so v svojem početju tako dosledni, da ob že znanem ritualu začenjanja iz nič, stopnjevanja začetno postavljenih skopih elementov in razrešitve v pojemajoči klimaks vedno znova napadejo vse katakombe našega razumevanja glasbenega. En dolgi kos, ob katerem tava glava, na odru pa vlada koncentrirana disciplina, potem skromna predstavitev skupine, priklon. Decentno. Swanton je z uvodnim skopim vzorcem iz flažoletov na basu odprl osnovni tonus, Buck je ponudil antitezo s pritajenim šamanskim tolkalskim donenjem na bas bobnu, Abrahams pa je posegel po najširšem intervalu, ki se je v permutacijah na koncu skrčil v psevdoliričen grozd. To je bila realizacija ene bolj skrajnih različic in vkomponiranj na videz skopega v reducirano bogastvo The Necks.
Klavir, obilica klavirske glasbe in raznovrstnih pianistov, se je kot postavka programa izkazal za zahtevno nalogo in poslušalsko skušnjo. Moderen klavir srka energijo, utruja. Norveški fokus in zlasti nastop benda Jaga Jazzist, ki bi ga lahko priredil tudi kakšen organizator alter rock koncertov, je bil dobra polemična gesta, ki je obenem širila obzorja zvedavih. Kritična masa za takšne koncerte v Ljubljani (in Sloveniji) se je skrčila. Razlog za nekaj slabe volje, a tudi realizma – to je to. Ne bi bilo slabo, če bi obiskovalca ob prihodu v Križanke in Cankarjev dom pričakala znamenja, kot so plakati, panoji in še kaj, da bi dobil vsaj vtis, da se v njem odvija najbolj ugledna mednarodna glasbena prireditev v Sloveniji. Tu je prireditelj in njegov piarovski oddelek ponovno pokazal, da mu je organizacijska inercija neizmerno blizu. In pri založbi Clean Feed je izšlo še nekaj novih cedejev iz ljubljanske serije, ki svetu ponuja posnetke z ljubljanskih jazzovskih festivalov. Znana, predvidljiva situacija. Polno dobrih nastavkov, obetavnih potez in polno nedorečenosti, manjka truda, celo minimalne privrženosti. Godba je bila dobra.