Je pa res, da toliko paradoksov na kupu, kot jih letos vidimo na soočenjih, ne preživi vsak s krhkim zdravjem.

Vsi govorijo o programih, volilci pa programov niti ne povohajo. Vsi govorijo o tem, da so drugačni, v bistvu pa so si podobni kot jajce jajcu. Vsi bi vse naredili za dobro Slovenije in nihče ne bi naredil nič dobrega za svojega soseda. Vsi bi bili radi nekaj posebnega, obenem pa zatrjujejo, kako so nekaj povsem povprečnega. Vsi bi bili radi odrešeniki, obenem pa pridigajo, da so revni kot cerkvene miši. In vsi verjamejo, da se bodo volilci odločili prav.

In kaj je prava odločitev? Zelo preprosto. Če hočemo že enkrat končati izredne razmere, hladno vojno, katastrofično napovedovanje in brezizhodnost, moramo voliti le eno stranko. Če hočemo dobro Sloveniji, se moramo vsi odločiti za enega. In ta eden se nam ponuja na pladnju. Oziroma za rešetkami.

Kako ostati hladen in neprizadet, če v treh tednih na ekranih slišiš stokrat montiran in političen proces? Kako biti vzvišen ob pogledu na procesije, ki junaka pospremijo v zapor in potem tam dežurajo noč in dan? Kako biti ciničen do iskrenega odhoda enega od bledih zamenjav s predvolilnega soočenja na nacionalki? Zdržal je natanko sedemnajst minut, da je ugotovil, kako nihče tam ne razume resnosti situacije, ne simpatizira s krivično obsojenim in kako ignorirajo njegove pamflete. In ne nazadnje, kako biti kamen ob briljantnem prispevku na najmlajši komercialki, ki v osrednji informativni oddaji polovico časa nameni ženi političnega zapornika? Njena izpoved mora premakniti še tako nepremakljive. Njene besede, da gre za najbolj iskrenega in poštenega človeka, pa moramo vzeti zares. Zares se moramo zamisliti ob besedah, da bi v primeru, da bi se komu drugemu, tudi najhujšemu političnemu nasprotniku, zgodila takšna krivica, edini pravi junak reagiral. Ne bi molčal in se privoščljivo nasmihal. In kako ne imeti solznih oči ob pripovedi, da mora sinčku lagati, da je oče na službeni poti?

Skratka, naslednjo nedeljo imamo lepo priložnost, da se rešimo. S pravo izbiro. Če bomo spet kljubovalno obkrožali neke namišljene junake brez zgodovine in jasnih zagotovil, se bomo še naprej kuhali v loncu izrednih razmer. Na predčasne volitve bomo začeli hoditi že vsako leto. Ob še bolj nemogočih terminih. Če ne bo šlo drugače, bomo pa omejili volilno pravico. Za začetek skoraj vsem novinarjem in tekmovalcem na političnih lepotnih tekmovanjih…