Ni čisto jasno, ali je Orwella pri pripravljanju seznama vodil strah ali pa je to vlogo imela skrb. Celia Kirwan, ki je bila svakinja Arthurja Koestlerja – po Einsteinovi ironični sodbi je bog vedel vse, samozavestni avtor Španskega testamenta in Mrka opoldne pa prav toliko, le da veliko bolje –, se je pod šefovsko taktirko pesnika in zgodovinarja Roberta Conquesta znašla v prvih vrstah boja proti prosovjetski propagandni hidri. Ta je bila nadvse domiselna: v Franciji je, denimo, sprožila govorico, da ameriška koruza, ki je Evropo po letu 1945 obvarovala pred lakoto, povzroča impotentnost. Orwell, ki je bil julija 1940, v dneh, ko se je Hitler najbolj približal zmagi v drugi svetovni vojni, priča defetizmu proti domači buržoaziji permanentno nasršenih levičarskih skrajnežev – pa tudi odločenosti angleškega delavstva in srednjih slojev, da v odporu proti monstruozni nacionalsocialistični tiraniji sledijo neupogljivemu Winstonu S. Churchillu –, je menil, da mora prispevati svoj delež k obstanku nedespotske vladavine, kakršno je na Otoku utelešal kabinet Clementa Attleeja. Zdi se, da je pri slovitem pisatelju prišlo do paničnega ravnanja, saj je na svoj seznam 38 najnevarnejših ljudi uvrstil celo Charlieja Chaplina, pisatelja J. B. Priestleyja ter graditelja britanske jedrske bombe in nobelovca Patricka Blacketta.

Strah in skrb sta toliko in toliko let pozneje osrednja pojma političnega slovarja v Sloveniji. Premoreta celo razločevalno označevalnost, ki je globlja, močnejša in pomenljivejša od delitve na levico in desnico. Seveda pa imata tudi svoj filozofski ugrez. Okoli strahu se vrti pri nas zelo vplivna psihoanaliza, medtem ko je skrb eden od tečajev še pred nedavnim nič manj popularne Heideggerjeve misli – čeprav ni čisto jasno, ali gre pri »mojstru iz Nemčije« v tem segmentu za odmev njegove prvotne zapisanosti teologiji in koncepciji »cura animarum« ali za nasledek morebitnega prebiranja Rosenzweigove Zvezde odrešitve.

O strahu je znano praktično vse. Mnogi v javnosti ne bi imeli o čem govoriti in pisati, če ga ne bi priklicevali ali vzbujali. Strah tudi ni nekaj, v čemer bi se znašli sami. To je vedno stanje drugega – tistega, ki človeku omogoča, da je videti velikodušen. Klicarji strahu se lahko pohvalijo z zelo nazornimi predstavami. A zanje je dobro vedeti, da so zmerom nekaj drugega kot osebna doživetja oziroma izkušnje. Dejansko so o strahu besede izgubljajoči ljudje preračunljivo racionalni: ker drugi ne reagirajo tako, kot bi bilo zanje uporabno, je na dlani sklep, da živijo v bojazni. Biti komu koristen naj bi namreč bila stvar poguma. Za tvorbo blokov v politiki in za aufbiksarsko klicanje h korajži v sodstvu je to naravnost idealno. A če je prva trud za blaginjo vsakogar in drugo instrument zagotavljanja pravice, niso potrebne ne delitve ne pogum. Dovolj je samo dobronamerno delo, ki ima, četudi je samotno, vedno povezovalen rezultat.

Nekoliko zanimivejše so besede o skrbi. Ni dvoma, da jih najbolj markantno uporablja tisti nekdanji minister slovenske vlade, okoli katerega so se nasprotniki najbolj trudili, da bi ga spravili pod oblast strahu. A jim je namera spodletela kljub neskončnemu ponavljanju vanj uperjenih »minut sovraštva«, kakršne so popisane v Orwellovem romanu 1984. Mož je tudi o brezprimernem krivljenju zakonov sposoben docela kontrolirano in racionalizirano izjavljati: »Mora nas skrbeti…« Gre v bistvu za seznanitev s klicem dolžnosti, ki je v svojem jedru nadosebnega značaja. Skrb uporablja človekov glas le zato, ker sama sebe ne more izreči. Medtem ko klicarji strahu od drugih pričakujejo, da se jim zaradi lastne nebogljenosti pustijo voditi, jih tisti, ki jih skrbi, skušajo spraviti na noge.

Slovenska javna scena ni posebej racionalna, jo je pa spričo mehanične vdanosti metodičnosti zlahka mogoče opisati. Kljub nenehnemu kaotičnemu brbotanju je predvidljiva do dolgočasnosti. Kdor se količkaj spozna na govorniške strategije, tudi ve, da uporablja prastare obrazce. Baročni pridigarji so ljudem skozi številne primere ob vsaki tezi, ki so jo izrekli, sporočali, kako oni vse prav vedo in jim je zato treba zaupati ter prepustiti vodništvo. Protestanti 16. stoletja so ljudi nagovarjali drugače: seznanili so jih s situacijo in apelirali na njihovo vero, moralnost in »zastopnost« (slednjo je pogosto evociral Primož Trubar). Dejansko so jih prepustili lastni človeški dolžnosti – in kdo bi se lahko upiral sklepom, ki so neizogibni?

Pri nas je eno strategijo mogoče uporabiti neskončno mnogokrat: ni meje, čez katero ne bi šli ljudje v želji, da bi bili prevarani – saj lahko potem, ko se to zgodi, še naprej mislijo, da so brez krivde. Ali celo nedolžni.