Mislite, da se hecam? Ne. Na ta zapis so nas opozorili tuji diplomati, popolnoma zgroženi, da se ob 70. obletnici izkrcanja v Normandiji in zmage nad nacizmom mesto hvali s tem, da ga je leta 1941, dvajset dni po bombardiranju Beograda, tedanje državne prestolnice, obiskal Hitler. Katerega turista naj ta informacija očara? Heimatdienstovce, neonaciste? Podatek namreč mestu ni ravno v čast, kar lepo število meščanov je firerja, ki se je to deželo namenil znova narediti nemško, navdušeno pozdravilo.

Avtorja besedil Marjana Raztresna takšna vprašanja očitno ne vznemirjajo, podatka o tem, da so zavezniška letala v letih 1944 in 1945 uničila polovico mesta, o uporniških žrtvah in osvoboditvi mesta pač ne navede, takoj preskoči na pomembnejše reči. Na to, da je »za zdaj edini blaženi Slovenec, nadškof Anton Martin Slomšek, prenesel v Maribor škofijski sedež«. Leta 1859, če ste slučajno pozabili.

Če se vam vrti, potem je to zaradi močnega vonja po zakristiji, kjer so se očitno lotili tudi pisanja turističnih tekstov. Če se vam obrača želodec, pa je to zato, ker smo spet soočeni s tisto obupno, retardirano, ustrežljivo »zgodovino«, deklo, ki služi Gospodu in njegovim političnim strankam, ki dejstva brezhibno prilagaja svojemu svetovnemu nazoru in ciljnemu bralcu: Hitlerjev obisk namreč omenjata le besedili v angleščini in nemščini, v italijanščini ne, italijanskih turistov pač nočejo žaliti s tem, da Mussolinija nismo imeli v gosteh.

Kaj nam ta zmazek v resnici govori? Govori nam o popolni zmedenosti in relativizaciji preteklosti, o umetni, politični in katoliški tvorbi nove identitete v obdobju, ko so nastanek nove države, tranzicija in kriza pometli s staro. O onesnaženju vseh družbenih por. Ta poskus vzpostavitve nove samozavesti na domnevno novih, zamolčanih, prepovedanih, pogosto pa kar izmišljenih dejstvih, ki naenkrat tvorijo »novo«, drugačno sliko, ki obisk Hitlerja navedejo kot turistično atrakcijo, to sprevračanje zgodovine je seveda le obrnjen »štumf« tega, kar so komunisti počeli po vojni, in tudi vonji in motivi so enaki – ideološki. V Mariboru jim je zaradi postindustrijskih težav treba dodati še merico nostalgije po boljših časih pripadanja nečemu večjemu, ki je bila vidna tudi na razstavi Nemci v Mariboru leta 2012.

Lahko se seveda vprašamo, zakaj se pisec besedila ni lotil obiska Tita. Morda zato, ker jo je ta vedno zelo na hitro popihal? No, tu bi moral navesti tisto znano disidentsko razlago, da mu ni bila všeč nemškutarska preteklost mesta. Ali pa tisto ljudsko, ki po mojem bolj drži, namreč da je na mestni mesnici visel velik napis: »Tito je naš!«