Prvi prizor: avtocestno počivališče Lom je prvo večje na poti iz Ljubljane proti Obali. Med drugim se lahko tam spočijete tudi na urejenem prostoru s klopmi in mizami. Prejšnji teden v popoldanskih urah se je za takšno potezo odločila tudi skupina štirih mladeničev, ki pa se jim je po videnem in slišanem sodeč kar precej mudilo. A kljub temu so si vzeli četrt ure – v tem času je eden od njih odšel do bencinskega servisa in se vrnil z dvema vrečkama pločevink piva. Na klopi so nato precej hitro »zvrnili« vsak eno, sedeč na robniku pred svojim avtomobilom pa nato še drugo, pri čemer so si čas krajšali še s precej glasno glasbo iz avtomobila. Zatem so se posedli vanj in se odpeljali. Tudi poba, ki je vozil, je pred tem spil dve pločevinki piva.

Drugi prizor: isti dan dobro uro kasneje tudi sami prispemo na Obalo. Na kavi v prijetnem ambientu bara ob morju v Piranu ujamemo pogovor za sosednjo mizo, med katerim bradat mož z očali svojemu kolegu razlaga, da si je pred časom v svoj avto vgradil detektor radarjev. In da, odkar ga ima, po magistralnih cestah »piči kot na avtocestah«. Drugega niti ni treba o čemer koli prepričevati, saj kar sam zaključi, da to si pa mora »umisliti«.

Zaključek: O prometni varnostni in preventivi je bilo na pričujočih straneh napisanega že toliko, da se nam večkrat zdi, da se že pošteno ponavljamo. A vendar si vsaj domišljamo, da s tem dodamo kamenček v mozaik osveščanja o varni udeležbi v prometu. In čeprav ideji zagotovo nista novi, sta nam opisana prizora v roku nekaj ur brez dvoma potrdila, da je na področju preventive mogoče narediti še marsikaj: recimo popolnoma prepovedati prodajo alkohola na bencinskih servisih (kot že velja v mnogih evropskih državah) in prepovedati uporabo detektorjev za radar. Seveda že slišimo pripombe v stilu, da gremo z restrikcijami predaleč, in celo cvetke, da gre za omejevanje svobode ter da lahko detektor radarjev pripomore k večji varnosti, saj zaradi njega, ko zazna radar, zmanjšamo hitrost (?!). A že če bi omenjena ukrepa ali vsaj eden od njiju rešila eno samo življenje (prepričani smo, da bi jih več), ju je vredno sprejeti.