Temeljna vprašanja, ki bi morala zanimati oblikovalce medijskih vsebin in tudi nas, državljane, pa so druga. Bomo imeli na volitvah možnost izbirati in glasovati za ljudi, ki resnično posedujejo in z delom dokazujejo etične vrednote humanost, enakost, pravičnost, solidarnost in podobne, ali so to le njihove puhle besede, za katerimi se skrivajo sovraštvo, egoizem, pohlep, elitizem, napuh, oblastiželjnost, nevednost in neznanje? Imajo ljudje, ki jim zaupamo, tudi vizijo in program, kako iz naše vsesplošne krize, in so svojo vizijo in program postavili na realne temelje in ne na oblake?
Lansko leto je francoski ekonomist mlajše generacije Thomas Piketty izdal knjigo Kapital v 21. stoletju, v kateri govori o pravih in izvirnih vzrokih krize. Tudi sam sem o tem pisal že leta 2008 v članku z naslovom Kje so pravi vzroki krize in kje poti iz nje. V svoji knjigi, ki je med najbolj branimi v svetu, znanstveno in statistično dokazuje, da je temeljni vzrok krize v tem, da si kapital iz leta v leto prilašča vse večji delež na novo ustvarjene vrednosti (BDP) na račun dela in posredno države, da akumulacija v finančnem sektorju zato raste hitreje, kot raste BDP, in da je nujno, da raste zato tudi zadolženost, to pa vodi v stanje, ko ozek del družbe postaja vse bolj bogat in večina zemljanov vse bolj revna kljub gospodarski rasti.
Človeška družba je v svojem bistvu skupek najrazličnejših odnosov. Ti lahko temeljijo na humanih in etičnih vrednotah, enakosti, bratstvu, solidarnosti, pravičnosti, sodelovanju ali pa na prav nasprotnih, kot so izločanje, tekmovanje, neenakost, pohlep, podrejenost, izkoriščanje in podobni. Kakovost odnosov pa je edini pravi kazalec razvitosti neke družbe. Velikost BDP je lažna kulisa, ki jo za razvitost družbe ponuja neoliberalna religija. Tudi ni socialna država tista, ki veliko daje za socialne transferje, pač pa tista, ki v primarni delitvi ustvarjenega zagotavlja vsem osebni razvoj, dostojno in varno življenje. Temeljni družbeni odnos, ki narekuje tudi vse druge družbene odnose, je zato odnos med ljudmi pri delitvi novoustvarjene vrednosti (BDP).
Obstoječ model delitve ni problematičen samo zaradi tega, ker ne temelji na etičnih vrednotah, pač pa na pohlepu, nepravičnosti pohabljenem pravnem redu, vsiljenih dogmah in miselnih vzorcih ter ustvarja vse večjo družbeno neenakost, ampak je model tudi do tal porušil ekonomska ravnovesja v procesu družbene reprodukcije in nima več poti ter možnosti za stabilen razvoj. Statistike o gospodarskem okrevanju so velik blef, tudi če bi imeli rast BDP, to krize v ničemer ne odpravlja, ker koristi edino finančni industriji.
Res je, da sta akumulacija v finančnem sektorju in posledično zadolževanje v preteklosti poganjala gospodarsko rast in se je model kazal kot uspešen, ker so države ohranjale socialno državo z zadolževanjem ob hkratnem nižanju davkov kapitalu in je zadolževanje pokrivalo neravnovesje, ki je izhajalo iz delitve. Kriza je pokazala, da se je model iztrošil, pripeljal na končno postajo tisti trenutek, ko je zadolženost presegla mejo, ki jo je z obstoječim modelom delitve mogoče servisirati in zagotavljati nemotene denarne in blagovne tokove. Zadolženost tudi danes raste, vendar ne poganja osebne in javne potrošnje, ker si denar sposojajo države, da ga vračajo nazaj v isti finančni sektor, ki ga posoja, da krpajo trganje finančnih tokov, kar še dodatno zmanjšuje potrošnjo in standard državljanov. Zato se ekonomska neravnovesja le še poglabljajo in s tem se poglablja kriza.
Ko danes beremo programe, ki jih pišejo politične stranke, ki se odpravljajo na volitve, lahko spoznamo, da se večina od njih zavzema za gospodarsko rast, ohranjanje socialne države, dostojno plačilo za pošteno delo, ohranjanje javnega zdravstva in šolstva, odpiranje novih delovnih mest in zaposlovanje mladih, pravičnost, pravni red, odpravo korupcije in podobno. Tem ciljem seveda ni kaj oporekati. Vendar so redke stranke, sam vem le za IDS oziroma ZL, ki se zavedajo, da teh ciljev ni mogoče dosegati s še tako enotno politično voljo, da so potrebni materialni pogoji, da teh ne zagotavlja niti gospodarska rast, sploh pa ne varčevanje. Prav slednje nam v zadnjem navodilu narekuje evropska komisija, to pa vodi v nasprotno smer, do še večjih ekonomskih neravnovesij. Edina rešitev je v tem, da korenito spremenimo ekonomski model.
Včasih, v »zdravem kapitalizmu« in socialni Evropi ter nezadolženih državah, je bil kapital udeležen v delitvi z 20 odstotki BDP. V času neoliberalizma je ta delež zrasel na več kot 30 odstotkov (raste tudi v krizi) in rasel bo ob nespremenjenem ekonomskem modelu in finančnem sistemu tudi naprej, kajti brez rasti se finančni sistem kot vsak piramidni sistem sesuje. Kako v takem trendu rasti ekonomskega neravnovesja dosegati lepo napisane cilje? Da gospodarska rast ni rešitev, dokazuje Kitajska s svojo socialno, politično, okoljsko in še kako sliko. Konkurenčnost ne ustvarja delovnih mest, jih ubija. Ustvarja jih sodelovanje.
Dokler bo v svetu, Evropi in Sloveniji veljal obstoječi ekonomski model in bo družbo obvladovala finančna elita s svojim finančnim sistemom, je obljubljanje in govorjenje o ohranjanju pokojnin, razvitem zdravstvu, šolstvu, zaposlovanju mladih, dostojnih plačah in varni prihodnosti za vse državljane čista demagogija in prazne obljube s temelji na oblakih. Vem pa, da se tega večina politikov, ki to govorijo, sploh ne zaveda, ker se pač gredo zdravnike, da bi poznali anatomijo bolnika in vzroke bolezni.
Lahko mala Slovenija sploh kaj stori? Seveda lahko. Nekatere spremembe lahko izpelje še lažje. Lahko zahteva spremembo politike ECB in evropske komisije ter predlaga to, kar predlagajo Paul Krugman (Nobelov nagrajenec za ekonomijo) ali pa Thomas Piketty in vrsta drugih nobelovcev in modrih mož. Po evropskih volitvah spremembe v to smer nakazuje celo nekaj evropskih politikov. Namesto lastninjenja državne lastnine s strani finančne industrije lahko razvija kooperative in družbeno podjetništvo. Vsa prehranska veriga skupaj s trgovsko mrežo se lahko organizira v kooperative, enako del energetike, komunalne dejavnosti in podobno. V svetu je ogromno dobrih praks. V Baskiji je uspešna kooperativa Mandragona, ki je kriza ni ogrozila, in zaposluje več kot 80.000 ljudi, ustvarja večji BDP, kot je proračun Slovenije, in v času krize raste, zadolžena pa je le v lastni banki. Zakaj malih energetskih objektov (vetrnih elektrarn in malih hidroelektrarn), obratov predelave lesne biomase in podobnih podjetij trajnostnega razvoja ne gradijo vaške ali večje kooperative (srednja Sava) s pomočjo države (poglejte, kaj zmorejo gasilci, ki so v bistvu družbeno podjetje, kooperativa na svojem področju reševanja ljudi in premoženje). Namesto zadolževanja s prodajo obveznic z zelenaškimi obrestmi lahko država izda zadolžnice, ki bi postale vzporedno plačilno sredstvo in bi pospešile domačo potrošnjo ter zmanjšale pritisk na zategovanje pasu, davki iz povečane domače potrošnje pa bi sami poplačali zadolžnice ob dospetju. Veliko je še takih in podobnih možnih ukrepov, ki bi neoliberalno mantro spremenili z družbeno odgovornim podjetništvom in odpravljali neoliberalen model delitve, zagotavljali socialno varnost in trajnostni razvoj, predvsem pa dajali ljudem upanje in vizijo.
Zavračanje neoliberalne religije, njenih dogem in mitov, odpravljanje neoliberalne prakse, vladavine finančnih oligarhov in njihovega finančnega sistema v spregi z odtujenimi političnimi klikami ni samo ideološko ali socialno vprašanje, pač pa predvsem ekonomsko in razvojno. Se bomo z ohranjanjem obstoječega modela vračali v družbene odnose suženjstva (ste že videli delavska taborišča na Kitajskem?) ali pa bomo šli na pot trajnostnega razvoja, družb dejanske demokracije, blaginje državljanov, ekonomskega, socialnega in okoljskega ravnovesja. To je osrednje vprašanje teh volitev. Pahor je z maksimalnim skrajšanjem roka volitev zmanjšal možnosti državljanom, da se zavedo tega vprašanja in na volilnem lističu obkrožijo pravi odgovor. Rešitev ni stabilna vlada, ki bo izpolnjevala navodila Bruslja, pač pa vlada, ki se zaveda pravih vzrokov krize in ima vizijo za izhod iz nje. Ta pa ni v izpolnjevanju navodil finančnih oligarhov.
SILVESTER KOPRIVNIKAR, Velenje
