Iz Slovenije v vesolje

Vesoljska tehnologija je posel

ESA financira predvsem razvojne naloge s področij raziskovanja vesolja, opazovanja površja (Zemlje), zemeljskih raziskav v podporo prvih dveh ciljev in izobraževanja (diseminacije) o vesolju. Za raziskave namenja neposredno le 13 odstotkov svojih sredstev, vse drugo porablja za naročanje izdelkov (na primer satelitov) in storitev (izstrelitev, upravljanja, pridobivanja ter uporabe podatkov). »ESA kot agencija za zunanje vesolje je predvsem inženirska organizacija, enota za tehnične ekspertize, tista, ki razvija misije in gradi vesoljsko tehnologijo. To je njen največji posel,« pravi Patrik Sunblad, švedski zdravnik in raziskovalec, ki je v agenciji več let vodil področje znanosti o živi naravi (life sciences) in se ukvarjal z organizacijo in izvedbo raziskovalnih projektov ter razvojem potrebne opreme. Zdaj vodi laboratorij za gravitacijsko fiziologijo na Kraljevem inštitutu v Stockholmu, z ESO pa pogodbeno sodeluje pri koordinaciji raziskav s člani posadk na Mednarodni vesoljski postaji (ISS).

Po prvih, predvsem znanstvenih razpisih ESE, na katerih so sodelovale slovenske organizacije, so pri zadnjih razpisih konec lanskega leta predvideli nekaj več prostora tudi za vključevanje podjetij. »To vključevanje zahteva veliko komunikacije in poteka predvsem prek izvajalcev projektov iz tujine, potrebna pa sta tudi aktivna drža podjetij in sodelovanje med njimi kakor tudi z javnimi raziskovalci,« pravijo na ministrstvu. Ocenjujejo tudi, da je lahko učinkovitost sodelovanja slovenskih podjetij z ESO veliko večja, obenem pa pripominjajo, da je konkurenca v vesoljski agenciji velika. »Izkušnje kažejo, da lahko polnopravno članstvo pomembno izboljša položaj, saj omogoča sodelovanje v razpravah o programih na letni in večletni ravni, mi pa lahko zdaj sodelujemo le v razpravah o naših projektih in kot člani EU o zadevah, vezanih na Unijo.«

Na ministrstvu navajajo tri področja slovenske visoke tehnologije, na katerih lahko konkuriramo v evropski vesoljski industriji: nanosatelite, opazovanje površja in vesoljsko medicino.

Primer učinkovite slovenske vključitve v programe ESE je Center odličnosti Vesolje-SI, ki deluje v razvoju in uporabi mikro- ter nanosatelitov. V sodelovanju s slovenskimi partnerji in kanadsko vesoljsko agencijo gradi približno 70 kilogramov težek satelit. »Zgradili smo infrastrukturo za razvoj malih satelitov in njihovih aplikacij, ki vključuje zemeljsko postajo za satelitske komunikacije in multidisciplinarni laboratorij za preizkušanje materialov, komponent in sistemov v simuliranem vesoljskem okolju. Izdelali smo tudi prototip slovenskega mikrosatelita za interaktivno daljinsko opazovanje Zemlje,« pravi prof. dr. Tomaž Rodič iz centra Vesolje-SI. Drug satelit, ki je desetkrat lažji, gradi Univerza v Mariboru (FERI) v sodelovanju s svojimi partnerji. Doseči želijo praktično demonstracijo delovanja svojih tehnologij v trdih pogojih vesolja.

Za ESO postaja zelo pomembno področje opazovanje površja (namenja mu kar 22 odstotkov vseh sredstev), saj je aprila za EU izstrelila prvega izmed satelitov v okviru programa Copernicus, ki bo trajal več desetletij. »V Sloveniji imamo javne raziskovalne organizacije, na primer ZRC SAZU v sodelovanju s centrom Vesolje-SI, pa tudi nekaj podjetij, ki se ukvarjajo z uporabo, obdelavo oziroma posredovanjem takih podatkov in slik,« navajajo na ministrstvu. V podjetju Sinergise razvijajo spletno aplikacijo CleverFarm, namenjeno optimizaciji obdelovanja kmetijskih površin. »S pomočjo posnetkov, ki jih posredujejo sateliti za opazovanje Zemlje, je mogoče avtomatizirati proces in prikazati tedensko sliko stanja rastlinja ter celo pripraviti priporočila za namakanje, dodajanje nitratov in podobno. Postopek je tehnološko zahteven, rezultat pa kmetovalcu prihrani na desetine ur dela in mu omogoča, da hkrati zadosti evropskim standardom ter poveča svoj pridelek,« pojasnjuje direktor podjetja Sinergise Grega Milčinski.

Tretje pomembnejše področje slovenskega vesoljskega razvoja so biomedicinske raziskave. V Olimpijskem športnem centru Planica strokovnjaki Instituta Jožef Stefan s partnerskimi evropskimi laboratoriji izvajajo študije vpliva daljše neaktivnosti (simulacija učinkov mikrogravitacije) na procese v telesu in spremembe v njem. Vzpostavljen je tudi sistem zmanjšane vsebnosti kisika v zraku (hipoksija), kakršen je predviden ob postavitvi bivalnih enot na Luni oziroma na drugih planetih. Planiški projekt PlanHab, ki ga deloma financira ESA, sredstva pa je pridobil tudi v 7. okvirnem programu EU, vodi prof. dr. Igor Mekjavič z IJS. Njegovo podjetje Biomed, ki se ukvarja s preučevanjem vpliva okoljskih razmer na človeka, bo s projektom ESE predvidoma začelo v septembru.

Na ministrstvu za gospodarstvo in tehnologijo izpostavljajo tudi celjsko podjetje Balmar, prvo iz Slovenije, ki je nosilec projekta ESE. »V sklopu vesoljske industrije identificiramo, razvijamo in izdelujemo različne kovinske komponente in njihove dodatke, ki se uporabljajo za strukturne dele vesoljskih plovil in njihovih pogonskih sistemov. Z uporabo laserskih izdelovalnih tehnologij plastno gradimo različne konstrukcijske elemente, kjer lahko poljubno spreminjamo njihovo obliko in uporabljamo različne kovinske materiale hkrati, kar je z drugimi izdelovalnimi postopki težje doseči,« pravi direktor Balmarja Matej Balažic.

Neprimerni prijemi polnopravnih članic

V prvih letih pridruženega članstva v ESI Slovenija ni bila optimalno učinkovita pri pridobivanju sredstev za ciljne, predvsem industrijske projekte. Patrik Sunblad pravi, da je pomembno, da se tehnološka podjetja organizirajo, razumejo, kako ESA deluje, in se poskušajo vključiti v obstoječe možnosti sodelovanja ter industrijo, povezano z dejavnostjo ESE. »Skozi njih lahko lobirajo za svojo dejavnost, to počne veliko držav. Država kot članica ESE lahko vpliva, da se ti interesi upoštevajo.«

Sunblad tudi pravi, da želi ESA pomagati pri iskanju priložnosti za podjetja v državi, ki agenciji zagotavlja denar, vendar pa te članarine ne vrača avtomatično. Tudi prof. Mekjavič meni, da ESA podpira prizadevanja slovenskih podjetij, visokošolskih zavodov in raziskovalnih inštitutov pri vključevanju v razvojne in raziskovalne dejavnosti, vendar pa dosedanji razpisi programa PECS niso natančno opredelili projektov. »Zainteresirano podjetje je moralo samo poiskati sogovornika pri ESI, se seznaniti s prioritetnimi nalogami in ugotoviti, ali lahko ponudi kakšno inovativno rešitev. Glede na dokaj kratek rok za oddajo vlog se podjetja niso mogla primerno pripraviti.«

Bolj ali manj vsi predstavniki omenjenih visokotehnoloških slovenskih podjetij so konec maja na posvetu v Ljubljani ugotavljali, da imajo zaradi pridruženega statusa Slovenije težave. »Slovenska vesoljska industrija in raziskovalne inštitucije so močno prikrajšane, saj lahko v večini primerov zgolj 'opazujemo'. Kot pridružena članica smo močno omejeni z naborom razpisov, na katere se lahko podjetje prijavlja, čeprav imamo rešitve, s katerimi bi lahko konkurirali podjetjem polnopravnih članic,« pravi Tomaž Rotovnik, direktor podjetja SkyLabs, v katerem se primarno ukvarjajo z razvojem visokotehnoloških krovnih računalnikov za satelitske sisteme, v sodelovanju z Univerzo v Mariboru pa gradijo satelit Trisat, ki ga nameravajo poslati v zemeljsko orbito v drugi polovici leta 2016.

Prof. Mekjavič opozarja tudi na problem »veta«, do katerega ima pri vlogah podjetij za razvojno/raziskovalno delo v okviru razpisa ESE pravico vsaka polnopravna članica. »Na naš predlog za raziskave o vplivu planetarnega habitata v planiškem hipoksičnem simulatorju je Nemčija vložila veto s pojasnilom, da ustanavljajo enak center v Kölnu. Veto so morali preklicati, saj ESI niso mogli zagotoviti, da lahko enako raziskavo naredijo pod enakimi pogoji in v istem roku. Ta primer ponazarja glavno oviro – nefer konkurenco – za države, ki niso polnopravne članice ESE.«

Sodelovanje, povezovanje, tehnološki »grozdi«

Prof. Mekjavič se tudi zavzema za večje povezovanje podjetij, na ljubljanskem sestanku je poudaril pomen ustanavljanja različnih tehnoloških »grozdov«. »Med izvajanjem planiških poskusov v okviru pogodbe z ESO smo s pomočjo sodelujočih podjetij prišli do rešitev – na primer glede zajemanja podatkov, njihove priprave na spletnem portalu, nadzora prehrane, nadzora fizioloških odzivov – ki so olajšale naše delo. Predstavniki ESE so rešitve zelo pozitivno ocenili in omenili, da bi bile nekatere od njih zanimive tudi za uporabo na vesoljski postaji,« navaja. Vključevanje tehnoloških »grozdov« bi po Mekjavičevem prepričanju pomenilo tudi učinkovitejše ozaveščanje ESE o razvojnem delu slovenskih podjetij.

Grega Milčinski pravi, da imamo Slovenci žal negativen odnos do povezovanja. »Vsi se bojijo, da bo nekdo ukradel idejo in se s tem okoristil. Kakršnokoli povezovanje bi bilo zato dobrodošla novost, mora pa tudi to biti izpeljano ciljno.«

Matej Balažic vidi v povezovanju možnost za zagotovitev boljšega pogajalskega statusa za finančna sredstva in omogočitev učinkovitejšega sledenja aktualnim prioritetam v ESI, Tomažu Rotovniku pa se ne zdi smotrno, da slovenska podjetja iščejo tuje partnerje za storitve oziroma izdelke, ki so na voljo v slovenskem prostoru, in s tem jemljejo košček BDP našemu gospodarstvu. Po drugi strani so morali v SkyLabsu zaradi statusa Slovenije kot sodelujoče države že večkrat zavrniti sodelovanje s tujimi partnerji. »Na zadnjem B2B srečanju v ESI so nekatera tuja podjetja, ki so prepoznala naš potencial, videla rešitev za boljše medsebojno sodelovanje v selitvi našega podjetja v tujino, konkretno na Irsko, kjer bi imeli na široko odprta vrata,« pravi Rotovnik.

Očitno niso prav nič eksotična niti mednarodna priznanja slovenskemu vesoljskemu razvoju. Pred dvema letoma je ESA zaupala Centru odličnosti Vesolje-SI nalogo gostitelja mednarodnega simpozija 4S – Small Satellite Systems and Services, ki je pomembno vplival na razvoj malih satelitov v Evropi in svetu. »Kot gostitelji tako prestižnega dogodka na področju visokih tehnologij, ki se ga je udeležilo okoli tristo strokovnjakov iz več kot tridesetih držav, med katerimi so bili tudi vodilni strokovnjaki iz evropske vesoljske agencije ESA, ameriške Nase, japonske JAXE in kitajskega CASC-a, smo močno okrepili naše mednarodne povezave in pridobili pomembne projekte za našo industrijo,« pravi prof. Rodič.

Predstavniki Nase in drugih vesoljskih organizacij pa si želijo obiskati laboratorij v Planici, zato so konec junija na letnem mednarodnem sestanku vesoljske medicine v kanadskem Waterlooju prof. Mekjaviču dodelili organizacijo srečanja prihodnje leto v Ljubljani. Kongresa, ki ga organizirata Mednarodno društvo za gravitacijsko fiziologijo (ISGP) in ESA, se udeležujejo vse države, ki se ukvarjajo z vesoljskimi poleti. Vodilni vesoljski fiziologi menijo, da se »projekt PlanHab in raziskave v Planici optimalno umeščajo v filozofijo Mednarodnega društva za gravitacijsko fiziologijo«.

Polnopravni in podjetni

Kakšna bi torej lahko bila prihodnost slovenske vesoljske industrije? Na ministrstvu pravijo, da bi bil glede na dosedanje podatke najprimernejši scenarij vsaj ohranitev sedanjega statusa sodelujoče države, če že ne polnopravno članstvo. »Vesolje se je v svetovnem merilu popolnoma uveljavilo v komunikacijah, v navigaciji in opazovanju Zemlje. V novih projektih raziskovanja vesolja je še veliko niš, ki bi lahko bile zanimive za slovenske udeležence.«

Patrik Sunblad meni, da je novo programsko obdobje (New Horizon 2020) bolj orientirano v industrijski razvoj in iskanje dejavnosti, uporabnih na ISS, pravi izziv za slovenska visokotehnološka podjetja pa je, da postanejo sposobna smiselno prispevati k vesoljskim dejavnostim. To usposobljenost lahko dosežejo aktivna in povezana podjetja ter z njimi sodelujoči izkušeni raziskovalci, ne nazadnje pa sta zelo pomembna tudi nacionalna podpora ter sodelovanje Slovenije v organih in delovnih skupinah ESE, česar Slovenija še ni zadovoljivo izkoristila.

»Marsikaj smo v zadnjega pol leta povezali,« pravijo na ministrstvu. »Triindvajsetega junija smo imeli tudi pogovor z generalnim direktorjem ESE in upamo, da bo soglasje tudi na vladni strani, ne glede na menjave v vladi.« Glede na to, da namerava EU v prihodnjih sedmih letih podpreti raziskave, razvoj in inovacije za vesolje s 13 milijardami evrov in da tudi zato spodbuja sodelujoče članice EU, naj postanejo polnopravne članice, dilema ne bi smela biti pretežka.