O ugrabljeni RTV

Kaj me je najbolj zbodlo? Za razgledanega človeka, kakršen je Damjanić, je presenetljivo, da se mu v članek lahko tako robato zapišejo poenostavljene »parcelizacije« programskega sveta na »desnonazorsko« opcijo (v katero je verjetno vtaknil tudi kakšnega člana, ki ga imenuje predsednik republike ali kaka neodvisna ustanova) in preostale, ki naj bi verjetno sodili v »levonazorsko« sfero in bi morali glasovati podobno enotno, kot pisec trdi za «desničarje«. Podobno kot pastir svoje ovce tudi on hladnokrvno prešteva in ne ravno prijazno komentira glasovanje tistih posameznikov, ki so se izneverili njegovim kriterijem! Kajpak nisem naiven: sedaj veljavni zakon o RTV Slovenija, sprejet leta 2006 (in celo dvakrat potrjen na ljudskem referendumu!) je žalostna nakaza, ki je pod masko onemogočanja političnega vpliva na račun civilne družbe volitve dela svetnikov premaknila v državni zbor, s čimer je kajpak na široko odprla vrata prav političnemu vplivanju, ki naj bi ga izganjala! A tako pač deluje zakon, ki je imel ob sprejemanju kot obrazložitev za podlago politični pamflet in je bil med drugimi deležen ostrih, a povsem brezuspešnih kritik tudi s strani ekspertov Sveta Evrope. Še kako se zavedam, da bi bil lahko Albert Einstein, pa bi gladko izpadel iz volilnega postopka, v katerega sta me sicer predlagali Zveza kulturnih društev Slovenije in Slovenska izseljenska matica, če me ne bi podprle stranke vladajoče koalicije. A to zato ne pomeni, da je tako izvoljeni oz. »na željo gledalcev in poslušalcev« imenovani član nekakšen robot, opremljen s strankarskim čipom, ki ga kvalificira le za en ali drugi svetovnonazorski »rajon« programskega sveta, kot to brez kančka dvoma zatrjuje pisec, ki poleg tega še prostodušno zapiše, da sem predstavnik Socialnih demokratov. Pred volitvami pa res vse pride prav, kajne? Sam mirno priznam, da se o nekaterih stvareh v zvezi z RTV posvetujem tudi s stranko SD, ki pa vsaj za zdaj v nobenem trenutku ni izrazila niti najmanjšega pričakovanja, da naj bi kdajkoli glasoval za stališče, ki bi bilo v skladu z njihovim, a nasprotno mojemu prepričanju.

Šablona o zgolj levo-desnih, ki ji vsaj malce pronicljiv član programskega sveta res ne bi smel podlegati, sicer v slovenski javnosti deluje že kot stereotip, kar je žalostno in nevarno. To neprestano poraja dve izključujoči se pavšalni mnenji o RTV Slovenija: liberalna stran je zgrožena nad zavodom kot trdnjavo desnice, dolgoletna desna mantra o kontinuiteti komunizma na tem zavodu (in v večini drugih medijev) pa je tako ali tako eden ključnih političnih vzvodov političnega boja na desni. Ta živahna kemija kajpak producira tudi tragikomične rezultate, ki smo se jim lahko grenko nasmihali ob izbiranju generalnega direktorja: Ljerka Bizilj je v očeh levičarjev kar naenkrat obveljala za desničarko, isto pa se je po drugem glasovanju zaradi podpore »desnih« svetnikov očitno zgodilo tudi Marku Filliju, kjer je šel Damjanić z obtožbo, da je bila nagrada zanjo predvajanje dokumentarca Urok Depale vasi in pogodba za prenos festivala domoljubnih pesmi, najniže pod pas. Morda bi ta »žur« lahko nadaljevali z morebitnim krogom, kjer bi desnica z malce zlobe podprla še Pirc Musarjevo? Človek, ki vse tri ljudi pozna kot dobre novinarje, upravljalce ali ombudsmane, pa tudi kot liberalne ljudi, bi najraje bruhal… Je res treba s tem nadaljevati v nedogled?

Izbiranje generalnega direktorja je najpomembnejša pristojnost, ki jo veljavni zakon nalaga programskemu svetu. Zdrs na tej točki bi lahko pomenil uničenje že tako pičlega minimalnega zaupanja in blokado njegovega dela celo za daljše časovno obdobje. Z letošnjim izbiranjem generalnega direktorja se je taka možnost vzpostavila kot realna grožnja. Po izglasovanju generalne direktorice se je izkazalo, da kar dva člana programskega sveta nista izpolnjevala zakonskih pogojev za tak status, pri čemer sta njuna glasova bistveno vplivala na potek glasovanja. Svet se je znašel pred problemi, ki so popolnoma novi ne le zanj, marveč menda tudi za sodišča. V ospredje so stopila nekatera vprašanja, ki jih lahko ljudje rešujemo pretežno le s poglobljenim razmislekom o legitimnosti in pravičnosti naših preteklih in prihodnjih dejanj. Večina svetnikov je menila, da glasovanje o generalnem direktorju zaradi dveh »okvarjenih« glasov ni bilo pošteno in se odločila, da glasovanje obnovi. Nasprotniki takega ukrepanja, med njimi tudi Damjanić, so taki odločitvi nasprotovali z argumentom, da je državni zbor, ki je sporna mandata podelil, oba mandata tudi razveljavil, vendar z veljavnostjo za naprej, kar naj bi pomenilo, da so bile dotedanje odločitve sveta neproblematične in zakonite. Na prvem glasovanju izbrana generalna direktorica, ki je sprožila delovni spor, za kar je sicer imela upravičene razloge, je s tem preprečila tudi kakršnokoli nadaljnjo aktivnost pri iskanju legitimnih rešitev.

Naj pojasnim svojo odločitev, o kateri Damjanić piše kot o saltu mortale. Ugotovitveni sklep, s katerim je državni zbor razrešil dva člana programskega sveta, je spisan na podlagi pravnega aksioma, da ni mogoče izdajati aktov z retroaktivnim učinkovanjem. To ni sporno. Pa je bila torej s tem avtomatično podana tudi verodostojnost obeh mandatov, če zanju v nobenem trenutku niso bili izpolnjeni zakonski pogoji? Je bila legitimnost glasovanja o generalnem direktorju z dvema problematičnima glasovalcema ustrezna? Po mojem globokem prepričanju ne; tudi svet je na to odgovoril z odločitvijo o obnovi glasovanja. Po mojem pravilno; v vsakem primeru, ko je legitimnost njegovega dela pod vprašajem, ima pravico in mora o tem razpravljati in iz tega potegniti ustrezne konsekvence. Tudi če pri tem tvega, da njegove odločitve ne bodo zakonite – a naj o tem razsodi sodišče. Zares podpiram usmeritev, da si programski svet v takih primerih vzame veliko svobode; navsezadnje je avtonomen, z zakonom imenovani organ. Kadarkoli namreč pravniki pustijo prazen prostor, ker se ne sprašujejo o vsebini problemov, ampak zgolj o procedurah, se razbohoti pravna sholastika, ki pogosto izgubi stik z vsebino problema in ni za nobeno rabo. Prav zato vprašanja legitimnosti delovanja sveta tudi ni mogoče prepustiti funkcionalnim bližnjicam, ki pokrpajo le del problema, v tem primeru le vprašanje zakonitosti delovnega razmerja, ampak modrim možem in ženam v sodniških haljah. Naj se izkažejo! Za razliko od Damjanića namreč cenim mnenje, ki ga je izdelal Pirnatov inštitut in z njim dobro zaznal kompleksnost problema. Zares upam, da se mu vsaj v tem, da gre za vprašanje, vredno obravnave, pridružijo tudi sodniki. Verjamem, da bomo njihovo razsodbo upoštevali in spoštovali.