Sprememba vplivnosti davkov na življenje državljana med časi prej in danes je vidna že po zgradbi davčnega urada Republike Slovenije. Če je nekdanja SDK poslovala v številnih malih izpostavicah, imajo dacarji dandanes sedež v kompleksu stavb, ki deluje kot davčna utrdba, stoji pa na prav posebni ulici: Davčni ulici. No, ni treba nujno k njim. Dacarji ponujajo možnost urejanja davčnih opravkov po spletu, na voljo pa je tudi telefon, ki pa je, kot govori izkušnja državljana, živce parajoč pripomoček. Dotični se je hotel po telefonu pozanimati o tem, koliko je plačal dohodnine leto prej, da bi to številko lahko primerjal z letošnjo odločbo in tako presodil, ali je z njo morda kaj narobe. »Pokličeš in se ti javi avtomatski odzivnik, ki od tebe zahteva, da poveš davčno številko. Ko sem jo vnesel ustno, je sistem ni prepoznal, ko sem jo vtipkal s številčnico, jo je, a mi je avtomat povedal, da so mi dohodnino že poslali. Krasno, kot da tega ne bi že vedel! Obenem mi je sporočil, naj pritisnem še neko drugo številko, če hočem izvedeti še kaj več. To sem tudi storil, potem pa naslednjih dvajset minut čakal na vnebovzetje samo zato, da bi mi Durs povedal, ali mi lahko neki davčni podatek sporočijo po telefonu ali mailu ali pa se moram pri njih zglasiti osebno. Po dvajsetih minutah čakanja na prostega operaterja mi je uslužbenka rekla, da mi na moje vprašanje ne zna odgovoriti, da pa Durs 'praviloma davčnih podatkov ne sporoča po telefonu'. Torej, pot pod noge do davčne uprave.«

Ventil za emocije

Z vsaj kančkom ofenzivne naravnanosti kakopak. Državne ustanove so kot nogomet. Ventil za emocije. Česar si človek ne upa reči partnerju ali šefu, zna stresti na uslužbenko na okencu. Konec koncev jo srditi državljan plačuje, kot se reče, prav ta »jaz vas plačujem« pa je eno najbolj izhodiščnih državljanskih čutenj. Uslužbenke davčne uprave, s katerimi sem se sestal na informativnem pogovoru o njihovem videnju komunikacije z državljani, ugotavljajo, da so bili odnosi s strankami nekoč, pred petnajstimi, dvajsetimi leti, boljši. Pristnejši. Tedaj davčna uprava še ni poslovala preko vložišča, ampak se je stik z državljani izvajal v pisarnah. No, izsledki večurnega opazovanja v vložišču Dursa na Davčni ulici, ki sem ga opravil neki ponedeljek, kažejo, da so lahko najbolj zoprne stranke vendarle prav Staroslovenci. Kdo so to? To so ljudje svobodnjaško nekonvencionalnega vedenja, generacija »revolucionarjev« s konca osemdesetih, ki pa tako kot pričujoči primerek še vedno niso osvojili pravila diskretnostne črte. Kot da je ta črta »larifari« izmišljotina, živelj, ki računa nanjo, pa preobčutljiveži, ki ubijajo domačijsko pristnost medčloveških odnosov.

Bili so zadnji dnevi za oddajanje ugovorov na informativne izračune, zavoljo česar je prišel tudi dotični. Z ničemer izzvan je tako uslužbenki na okencu kot ostalim prisotnim razložil kompletno vpetost svojega primera v staro udbaško omrežje v občini Bežigrad. Ki naj bi mu v nekem primeru tudi že streglo po življenju. Mali spektakel. Človek je davčni opravek izkoristil za nastop, verjetno pa je manjkal le kak momentek več, da bi vsem prisotnim zabrusil, da smo ene navadne ovce. »Če v takem primeru izrečeš eno napačno besedo oziroma ne ohraniš mirnih živcev, lahko v takšnem človeku sprožiš nezadržen vihar. Včasih imaš občutek, da je stranka že prišla nezadovoljna in da je davčna odločba zgolj pika na i nekemu splošnemu nezadovoljstvu. Ljudje znajo priti v stilu: 'Jaz te plačujem, tole mi spiši, tole mi naredi, odmeri mi davek, pa še nizek naj bo'. Do tega prihaja tudi zato, ker je zakonodaja bolj komplicirana, kot je bila. Stalno prihajajo novele zakonov, in to vnaša zmedo,« odkrivajo svoje izkušnje profesionalke z druge strani okenca.

In dodajajo: »Mlade študirane ženske znajo biti prav tako bolj problematične. Njim je treba dokazovati, da smo jim dali pravilno informacijo. Ne verjamejo na primer, da se rok za oddajo še ni iztekel, in menijo, da jih namerno zavajaš. Veliko informacij je javno dostopnih. Veliko je napisanega, vsi obrazci so dostopni. Splet se kar precej uporablja. Zavezanci so zelo različni. Nekateri se pripravijo, si vzamejo svetovalca, spet drugi pridejo nepripravljeni. Toda nekateri si zaradi obilja informacij zadeve predstavljajo napačno. To so ljudje, ki menijo, da vedo več od nas.« In obenem ljudje, ki jih krasi drža, da je država »apriorni sovražnik« oziroma nasprotnik, s katerim velja igrati skrajno brezkompromisno. A takšna je ljubljanska izkušnja. Na podeželju se stranke pritožujejo manj in so bolj spoštljive, dodajajo gospe.

Kar se davščin tiče, se državljani v osnovi delimo na tiste, ki svojo davčno številko vedo na pamet, in tiste, ki je ne. Poznavalci svoje številke so pretežno ljudje s firmami, ki jo uporabljajo tako rekoč dnevno (že pri kupovanju goriva), na drugi strani so običajneži, ki morajo svojo davčno številko navesti morda vsega nekajkrat letno. Pred vložiščem na Dursu v vsakem primeru čakajo državljani z vprašanji. Mala anekdotica iz minulih dni govori o tem, da je uslužbenka vsem tistim, ki so v vrsti čakali zgolj zato, da podajo ugovor, predlagala, da izstopijo iz vrste in vlogo oddajo na sosednjem okencu. Vendar ni tega storil nihče. Vsi so hoteli do uslužbenke. Se pogovoriti. Zastaviti dodatno vprašanje. Morda zgolj zato, da uporabijo uslugo, ki jo kot državljani financirajo. »Ljudje, ki jim je jasno, za kaj gre, ugovor itak pošljejo po pošti. In prvo vprašanje stranke praviloma ni nujno tisto, ki ga je stranka želela vprašati. Petindevetdeset odstotkov je takih, ki imajo vprašanje, ki sproži novo vprašanje. Treba je človeku pomagati do pravega vprašanja in ugotoviti dejansko stanje, vendar pa obenem nismo davčne svetovalke. Naše pristojnosti so omejene. Me zgolj citiramo zakonodajo. To je naša meja,« pojasnjujejo gospe z druge strani okenca.

Veslač

Davkarija človeku jemlje denar in kot taka seveda ne more biti državljanu ljuba institucija, pa vendar ne gre pozabiti, da od davkov pobrani denar omogoča obstoj države. Zato je narava odnosov med davkarijo in državljani tudi pokazatelj zrelosti občestva, v nemalokaterem primeru pa se izkaže, da slovenski državljan od države pričakuje celo preveč. Tak primer je bil postavnež, bolje rečeno veslač, ki se je opazovanega dne na vložišču pojavil v zgodnjih popoldanskih urah. Zakaj veslač? Ker lahko njegovo taktiko reševanja davčnega problema primerjamo s spustom po brzici na slepo. Jasno mu ni bilo absolutno nič. Ne, ali je bil za nepremičnino, ki je bila predmet njegove zglasitve, plačan davek, ne ime agencije, ki je kupoprodajo izvedla, ne datum, kdaj se je to zgodilo. Očitno je pričakoval, da ima uslužbenka pred seboj superračunalnik oziroma mega centralni register, ki bo z vpisom parih gesel izvrgel njegovo situacijo. Na srečo uslužbenke je šlo obenem tudi za flegmatika, ki je verjetno prišel po naročilu staršev in mu je bilo za to, da dejansko ni uredil ničesar, prav vseeno. Ko je prišel domov, je verjetno rekel, da »oni tam nimajo pojma«, vzel žogo in šel nametavat na lokalno igrišče.

Večji uspeh je od obiska iztržila gospodična Špela, sicer takisto davčna nevednica, vendar pa s kančkom več informacij, poleg tega pa oseba tiste vrste, ki je v prepuščanju davčni uslužbenki uživala kot v novi računalniški igrici, za katero dojemaš, da ti na neki način celo gre od rok. Olajšavo za enega otroka je želela prenesti na (bivšega) soproga, kar ji je tudi uspelo, ob odhajanju iz prostora pa je bila zadovoljna kot po kaki pomembni zmagi: »Odlično, vse sem uredila. Res super občutek.« Dokaz, da je davčni postopek lahko tudi v užitek. Nepričakovan osebni uspeh. Kot če povežeš kable pravkar kupljene naprave in ta na koncu celo začne delovati, čeprav o kablih nimaš pojma.

»Upokojenci si seveda vzamejo več časa za urejanje zadev, in tudi mi si moramo za upokojence vzeti več časa. Bivši zakonci znajo biti posebej problematični ljudje, ker se ne morejo dogovoriti glede otrok, prav tako vzdrževani družinski člani, kot so študentje, ki so se sicer odselili in morda celo pretrgali stike s starši, jih pa starši še vedno lahko uveljavljajo kot olajšavo, tako da pred nami prihaja do nesporazumov in jeze,« davčne uslužbenke spet navajajo eno od kočljivih specifik svojega posla.

Veliko ljudi torej rešuje probleme, ki se ne rešujejo na okencu. A bližina, ki je nekoč omogočala pristnejši odnos med strankami in uslužbenkami, ko so te še delale v pisarni, je lahko tudi nevarna. Kajti, kot bi dejal pesnik, bližina je najbolj zanesljiv prepad. In tako, odkar ne poslujejo več v pisarnah, na davkariji tudi ne beležijo več skrajnih incidentov, ko je bilo treba klicati policijo oziroma varnostnike. Država se vse bolj odtujuje in tehnologizira, državljan, ki v teh časih benti, da ne more davčnega opravka urediti po telefonu, pa zna v bližnji prihodnosti pogrešiti prav možnost, da bi se lahko pogovoril z gospo na drugi strani okenca. Ker je ne bo več tam.