Izčrpane prioritete
Veliko je tudi govora o suverenosti, načelnosti, odprtosti, nepristranosti, prepoznavnosti, proaktivnosti, globalni in regionalni umeščenosti, dobrososedstvu, nacionalni identiteti, iskanju globalnih niš itd. Samo ena stranka (Združena levica) se zavzema za radikalno alternacijo zunanje politike s takojšnjim izstopom Slovenije iz Nata. V kakšnem mednarodnem okolju naj bi takšna zunanja politika zagotavljala slovenske nacionalne interese in prispevala k skupnim regionalnim, evropskim in globalnim interesom, se stranke v glavnem ne ukvarjajo. Verjetno ne preseneča, da ima najbolj ideološko zunanjepolitično izhodišče SDS, ki Slovenijo uvršča med zmagovalke hladne vojne.
Geneza glavnih zunanjepolitičnih ciljev Slovenije v prvem desetletju njenega obstoja nas pelje od priznanja (1991–1992) preko prepoznavnosti (1992–1994), vključevanja (1994–2004) do afirmacije (2004–2008). Cilji so bili jasni, v njih se je prepoznala večina političnih strank, civilne družbe in državljanov. To je bilo obdobje uspešne zunanje politike Slovenije. Jasno začrtane prioritete so seveda omogočile diplomaciji učinkovito delovanje.
Ob nastanku države, ki se ni porodila iz velikega načrta mednarodne skupnosti, temveč iz avtohtone politične emancipacije slovenskega naroda, je bilo še kako pomembno zagotoviti mednarodno priznanje nove države. Po padcu berlinskega zidu je na tak ali drugačen način nastala vrsta novih entitet, vendar je zgolj nekaterim uspelo iz tega prerasti v nov mednarodni subjekt Združenih narodov. Od prvega priznanja do sprejema v Združene narode je minil rekordno kratek čas. Diplomatska zgodovina bo slovenski primer prav gotovo obravnavala kot pozitiven primer zelo hitre in uspešne emancipacije. Tudi naslednja prioriteta – prepoznavnost – je bila življenjskega pomena. Spomnimo se, s kakšno občutljivostjo smo v prvih letih samostojnosti reagirali na zamenjave s Slovaško, Slavonijo, pa do nemogočih konstruktov kot npr. Slovanija, ki se je pojavila na uradnih priponkah slovenske delegacije na Mednarodni konferenci o človekovih pravicah ZN na Dunaju konec leta 1992. Da o napačnih zastavah in himnah tudi na najvišjih državnih protokolarnih dogodkih in športnih prireditvah niti ne govorimo. Ob vztrajnem in vseobsegajočem zavzemanju za predstavljanje mlade države, z jasnim zavedanjem, da ne gre za plehko samopromocijo, temveč za zelo pomemben element v mednarodnih odnosih, je tudi to obdobje slovenske zunanje politike v vsega nekaj letih obrodilo uspeh, da ni bilo več treba prav ob vsaki priložnosti in znova in znova poudarjati, kdo smo, od kod prihajamo in kaj želimo.
V sam nastanek Slovenije je vgrajena ideja o pripadanju širši, demokratični mednarodni skupnosti. Zato je logično nadaljevanje predstavljal strateški cilj vključevanja v mednarodne povezave, v prvi vrsti v Evropsko unijo in Nato. Za realizacijo tega cilja smo potrebovali celo desetletje. Tako v prvem kot drugem primeru namreč ni bilo več dovolj zgolj želeti, temveč je bilo treba za njegovo udejanjenje storiti pomembne konkretne spremembe v sami Sloveniji in jo tako pripraviti na življenje v novem okolju, ki zahteva drugačen odnos do pravic in obveznosti članstva. V tem obdobju so nastale prve večje razlike znotraj političnih strank, civilne družbe in javnosti, zlasti glede članstva v Natu, ki so se na koncu pokazale na referendumu za članstvo v obeh organizacijah (EU 89,6 odstotka, Nato 66 odstotkov).
Od tu naprej pa se pozitivna zgodba naše zunanje politike in diplomacije začenja zapletati. Cilji članstva kar naenkrat niso bili več tako kristalno čisti kot dotlej. Članstvo Slovenije v EU in Natu naj bi v srži pomagalo Sloveniji, da bi pospešila svoj družbeni razvoj in se istočasno zavarovala ter s tem najprej zmanjšala svoj zaostanek za razvitimi v Evropi, jih nato dohitela in se končno prebila v vrh najbolj uspešnih evropskih demokracij. Kaj se je pripetilo, da se to ni zgodilo? Ko smo postali članica EU in Nata, smo na ta temeljni smoter pozabili oziroma ga nismo znali (ali želeli) jasno in nedvoumno formulirati in na njem zgraditi politični in občeljudski konsenz. Namesto tega je naš glavni strateški cilj postala afirmacija v novih povezavah. Slovenija je kot novinka v mednarodni areni imela neustavljivo željo, da se v novem okolju takoj dokaže, kaj zmore. Kot nadarjen otrok nadobudnih staršev, ki naj bi pri desetih letih zmagoval na Chopinovem mednarodnem klavirskem tekmovanju. Morali smo predsedovati varnostnemu svetu ZN, OVSE, Svetu Evrope in končno – veliki finale – Evropski uniji. Za cilj biti pohvaljen, preseči samega sebe, dokazati, da zmoremo, nam ni bilo žal ne denarja ne energije. Slovenija je v tem obdobju dejansko pokazala in dokazala, da je vzorna članica EU in Nata, da vzorno izpolnjuje obveznosti in zaveze članstva, da zna in zmore. Vendar pa je pri tem nekako pozabljala sama nase. Roko na srce, vsa ta priznanja ji niso pomagala, da bi dohitela in prehitela države, s katerimi se je znašla v družbi ob vstopu v integracije. Afirmacija, ki bi morala biti sredstvo za doseganje glavnega cilja, je postala cilj sama sebi. Še danes jo mnoge stranke smatrajo kot najvišji domet slovenske zunanje politike.
Brez nove strategije
Od tu naprej več ni jasne poti. Že deset let govorimo, da Slovenija potrebuje novo strategijo. Zakaj za vraga vlade, leve in desne, niso izpolnile te svoje naloge? Zakaj so ljudje, ki so prej tako jasno definirali, kaj je življenjski interes Slovenije, nenadoma postali impotentni in nas politika celo desetletje pita z izgovori, zakaj tega ni storila? Zakaj je bilo tako težko jasno zapisati, da želimo članstvo izkoristiti za naš boljši jutri, in se potem skladno s tem tudi vesti? Verjetno bi to pomenilo drugačen družbeni razvoj, bolj navzven odprto družbo, ki je ne bi stražil zmaj nacionalnega interesa, in bolj v prihodnost kot v preteklost zazrto, ki je ne bi preganjali sovragi vseh barv. Verjetno bi pomenilo manj tajkunov in njihovih debelih računov na Kajmanskih in še kakšnih otokih namesto v domačih bankah. In verjetno trojka EU ne bi postala največja grožnja slovenski suverenosti, o čemer se strinjata tako pozicija kot opozicija. Ter končno – verjetno bi tako kot tista Evropa, o kateri smo sanjali še desetletje nazaj, uspešno izplavali iz ekonomske in finančne krize ter bolj optimistično zrli v svet.
Kakorkoli bomo že volili in kakršnakoli bo iz tega nastala nova vlada, skrajni čas je, da se Slovenija po desetletju zunanjepolitične dezorientacije vrne k svojim koreninam ter jasno in nedvoumno opredeli, kaj je njen vitalni strateški interes. Moramo se vrniti na pot, na kateri smo nekoč že bili. Za boljši jutri.
