Najprej ne razumem, ali pa ne vidim, kakšen smisel ima politični cirkus, ki ga prireja ena izmed političnih strank zaradi in ob kazenskem postopku, pravnomočni sodbi in zakoniti izvršitvi izrečene kazni zoper Janeza Janšo.
Nato pa ne razumem, da se izvršna in parlamentarna veja oblasti ne oglasita in ne ukrepata, ko ne gre samo za zaščito sodstva, sodnikov in organov za izvrševanje kazenskih sankcij ter zagotovitev njihovega nemotenega delovanja, marveč gre za ogrožanje celovite ustavnopravne ureditve z zahtevami po odločanju po samovoljnih zamislih ene politične stranke in z grožnjami po zamenjavi legitimno in zakonito izvoljene pravosodne veje oblasti.
Vse kaže, da v Sloveniji ta trenutek ni ne izvršne ne parlamentarne oblasti, ali pa ti dve nimata moči, da bi naredili konec cirkusu, ki ga uprizarja trdo jedro SDS. Že pred časom in ob podobnih revolucionarnih ravnanjih ene politične stranke sem opozarjal, da je sodna veja oblasti, če je zares neodvisna, v demokratični državi najbolj šibka in da zato potrebuje vso materialno in moralno ter politično podporo (ne pa vmešavanja in podrejanja) drugih dveh vej oblasti. To je bilo takrat slišati zelo abstraktno, zdaj pa je na dlani vsa trda resničnost tega dejstva. Sodna veja oblasti za kaj takega nima niti pravnih pooblastil niti organov za njihovo prisilno izvršitev. Če izvršilna veja oblasti tega sama ne stori, potem jo lahko sodna veja le zaprosi, naj vzpostavi minimalni ustavni in pravni red, ki je potreben za zaščito sodnikov, sodišč in organov za izvrševanje kazenskih sankcij. Če torej vlada ne ukrepa, potem ima vsakdo, ki je dovolj oblasti željan, agresiven, nesramen in nekulturen, možnost za neposreden napad na pravosodje, ki pa je bistven sestavni del ustavnopravnega sistema. Če to ravnanje povežete še z »grožnjo« o drugi republiki, postane vse skupaj zelo podobno poskusu spremeniti ustavno ureditev Slovenije.
Potreba po primerni intervenciji organov izvršne oblasti ob polni podpori parlamenta se vsiljuje tudi iz drugih razlogov. Jasno je treba povedati z vodilnih mest vlade in parlamenta, da se g. Janši do zdaj še ni zgodila nobena krivica. Obtožni predlog je sodišče prve stopnje spoznalo za utemeljen in sodba tega sodišča je bila potrjena na pritožbenem višjem sodišču. Zato je postala pravnomočna in izvršljiva. V teku prestajanja pravnomočne kazni se g. Janši ni zgodila nobena krivica, prav nasprotno, dodelili so mu privilegij odprtega oddelka prej, kot je to po pravilih. Poleg tega zadeva sploh še ni končana. V postopku pred vrhovnim sodiščem je zahteva za varstvo zakonitosti, in če bo izid za Janšo neugoden, ima na voljo še ustavno pritožbo in na koncu še ESČP v Strasbourgu. Toda, in to moram povedati s poudarkom, v zvezi s tem ni dopusten nikakršen pritisk na vrhovno sodišče, ki mora po naravi svojega poslanstva ravnati po najvišjih merilih zakonitosti, strokovne pravilnosti in pravičnosti. Teh meril pa ne more izpolniti tako, da ugodi zahtevam stranke in ulice, ki jima je vse jasno, marveč študiozno, temeljito, poglobljeno in skrajnje vestno, kar pa zahteva svoj čas, še posebej spričo obsežnosti sodnega spisa.
V tej zvezi moram še posebej odločno zavrniti v javnosti objavljena mnenja, da je vplivanje na vrhovno sodišče v obliki strokovnih analiz sodbe ne samo dovoljeno, marveč celo zaželeno, češ da pomeni pomoč temu sodišču pri odločanju. Morda so se merila dovoljenega in nedovoljenega vplivanja na odločanje sodišč v zadnjem času spremenila. Če so se, če je morebiti celo ESČP v kakem primeru tako odločilo, potem moram to obžalovati in temu odločno nasprotovati. Po mojem prepričanju ni dovoljeno nobeno vplivanje na sodstvo, ne političnih strank ali njihovih veljakov, ne vlade, ne ulice in ne pravnih strokovnjakov. Vsakdo se je dolžan vzdržati vsakršne oblike vplivanja, vsakdo je dolžan poskrbeti, da ne bo prizadet niti videz neodvisnosti in nepristranskosti sodišč, in to še toliko bolj velja za sicer strokovno kvalificirane ali pa politično močne posameznike. Bojim se, da so pogoste kršitve tega pravila, zlasti v obliki vzporednih sojenj na televiziji ter političnih in strokovnih diskvalifikacij našega sodstva s političnih govornic in v medijih, pripeljale do položaja, ki je že na robu anarhije.
Ravnanje vodstva SDS in njegovih fanatičnih privržencev v zadevi Janša pa je sporno tudi s stališča norm civilizacije in kulture. Ena izmed pridobitev procesa civiliziranja prvobitne družbe je spoznanje, da sprti stranki svojega spora, zaradi minimalnega sožitja v družbi, ne moreta in ne smeta več reševati po načelu samovolje in pravice močnejšega in ne z maščevanjem, marveč ga morata prepustiti v rešitev osebi, ki ji danes rečemo neodvisni, nepristranski sodnik. Stranki v sporu sta nosilcu sodne oblasti že pred tisočletji morali priznati avtoriteto in kompetenco, da bo spor rešil v skladu z vsakokratnim pojmovanjem pravičnosti, in obe sta morali odločbo sodnika spoštovati in se podvreči njeni izvršitvi. Tisočletja, ki so od tedaj minila, so tu preprosto opisani začetek tega dela civilizacije oblikovala in ga, zlasti od razsvetljenskega 18. stoletja naprej, naredila takšnega, kakršen je danes. A v bistvu se ni nič spremenilo glede načina reševanja sporov, ne glede priznavanja avtoritete in kompetence sodnikov in sodišč in ne glede slehernikove državljanske obveznosti spoštovati in izvršiti vse odredbe in vse sodbe po ustavi pristojnih sodišč.
Kaj torej pomeni vsemu temu nasprotno ravnanje ene politične stranke? Da ne gre morda za poskus revolucionarne spremembe veljavne ustavne ureditve?
Ali so po teh izvajanjih vlada Slovenije, njen parlament in vsaj velika večina prebivalcev Slovenije še pripravljeni molče opazovati samovoljno in ideološko skrajno sumljivo rušenje ustavnega in pravnega reda, ki velja ali bi moral veljati v Sloveniji?
Prof. dr. LJUBO BAVCON