Lunina žalost je morala biti res neizmerna, saj je Amazonija območje neverjetnih razsežnosti – razprostira se čez osem držav in večinoma prihaja na naslovnice mednarodnih časopisov z zgodbami o izsekavanju deževnega gozda. Pred kratkim objavljena študija kaže, da države v porečju Amazonije načrtujejo gradnjo več kot 400 jezov, z nepredvidljivimi posledicami za okolje in za ljudi, ki v tem okolju živijo. Projekti so najpogosteje povezani z gradnjo hidroelektrarn, rudarjenjem ter iskanjem nafte in plina in predstavljajo še dodatni pritisk na regijo, ki je že tako ogrožena zaradi širitve modernega industrijskega kmetijstva. Deforestacija se je v zadnjih letih sicer nekoliko upočasnila in je daleč pod ravnjo grozljivih statistik iz devetdesetih let 20. stoletja, ko je vsakih pet sekund padlo za nogometno igrišče amazonskega pragozda. A premirje je krhko in podnebne spremembe ter rast prebivalstva in splošne blaginje ustvarjajo dodatni pritisk na gozdove. Na poti v to regijo sem spraševala, ali obstajajo tudi kakšni primeri drugačnega razvoja, ki ne temelji na tako drastičnih posegih v okolje. Predlagali so mi, naj grem pogledat zaščiteno območje Mamiraua.
Mamiraua je poplavljen gozd v osrčju brazilske Amazonije, 36 ur vožnje z ladjo od Manausa, hrupne dvomilijonske prestolnice države Amazonas. Tukaj vlada voda in vse se začne in konča s cikli vode. Reke pritečejo z Andov polne hranilnih snovi in sedimentov, zaradi katerih so vode blatne, po barvi podobne beli kavi, a tudi polne rib in drugih živali. Proti koncu aprila se vode za štiri do šest mesecev dvignejo za več kot deset metrov in poplavijo ogromne gozdne površine, pri čemer ustvarijo poseben ekosistem, imenovan varzea – poplavljeni gozd. Ta je pomembno območje za drstenje rib, ki hranijo 20 milijonov ljudi ob Amazonki, in dom mnogih rastlinskih ter živalskih vrst, kot so jaguar, rožnati amazonski delfin, lenivec, kapucinska opica, tukan, ara...
Primatolog in rečni ljudje
Če imaš srečo, lahko visoko v krošnjah dreves opaziš opico uakari z belim kožuhom in rdečim plešastim obrazom – pravijo ji tudi angleška opica. Je endemična vrsta in živi samo na območju Mamiraua. Sredi osemdesetih je to vrsto začel preučevati brazilski primatolog Jose Marcio Ayres in se nastanil pri eni od tamkajšnjih skupnosti. Poleg predmeta svoje raziskave je tako dodobra spoznal tudi težave, s katerimi se prebivalci, večinoma ribiči in mali kmetje, vsakodnevno spopadajo. Ribe lahko lovijo samo v sušni dobi, saj se jate v deževni dobi porazgubijo po ogromnih vodnih površinah. Tudi drevesa lahko sekajo le v sušni dobi, toda šele v deževni dobi jih lahko splavijo do večjih mest. Kmetovanje, večinoma pridelujejo banane in maniok, je mogoče le šest mesecev na leto, ko so vode nizke. Takšno negotovo okolje ustvari trdožive in mobilne ljudi, ki sebi pravijo »riberenhos«, rečni ljudje. Njihov obstoj so ogrožale velike ladje, ki so polovile vse ribe v jezeru, in prekomerna sečnja dreves, zaradi česar je cena lesa močna padla, ter s tem povezana revščina. Ko se je po koncu raziskave Ayres poslovil, so ga domačini prosili, če bi se lahko vrnil in jim pomagal. Ayres je razumel, da je ključ njihovega preživetja opica, ki mu je bila tako pri srcu, in tako se je rodila ideja, da ustanovijo zaščiteno območje trajnostnega razvoja. To je bil v začetku devetdesetih let nov koncept, saj bi se po brazilski zakonodaji ljudje morali izseliti z območja, razglašenega za nacionalni park.
Prebivalci vasi na območju Mamiraua so ustanovili nevladno organizacijo Civilna družba Mamiraua in skupaj z znanstveniki guvernerju zvezne države Amazonas predlagali novo obliko varovanja okolja. Obliko, ki vključuje ljudi in izkoriščanje naravnih virov v sožitju z naravo in sodobnimi znanstvenimi spoznanji. Guverner je projekt odobril leta 1996 s posebno odločbo, saj na nacionalni ravni ni bilo zakonodaje, ki bi to omogočala.
Organizacija civilne družbe – torej skupnost ljudi, ki živijo na zaščitenem območju – je dobila pravico, da ostane na območju in sama demokratično gospodari z naravnimi viri. Vendar morajo skupaj z znanstveniki razviti načrt rabe virov in ga vsakih pet let obnoviti z najnovejšimi izsledki raziskav. Pomembna novost je bila, da morajo hkrati znanstveniki upoštevati tradicionalno znanje in izkušnje ljudi, ki tam živijo. Leta 1999 je bil ustanovljen Inštitut Mamiraua, ki lokalnim skupnostim zagotavlja tehnično podporo, da laže sprejemajo odločitve o upravljanju virov in prihodnosti zaščitenega območja, ter prireja številne delavnice in izobraževanja za prebivalce.
Življenje na vodi
Z motornim čolnom se pripeljemo do skupnosti Vila Alencar, katere podobo kroji kakih dvajset lesenih hiš, ki kukajo iz vode. Ustavimo se v prvi hiši in k nam prisede lokalna vodička, dona Benta, gospa pri petdesetih v roza majici in z zlatim nakitom. Ona nas bo peljala po lokalni skupnosti. Ker je vas trenutno poplavljena, bo izlet potekal s čolnom. Razlaga nam, kako poteka življenje v dobi visokih voda, ki postajajo zaradi podnebnih sprememb vse bolj nepredvidljive. Tudi njihova skupnost se je v zadnjih letih precej povečala. Začelo se je z njenim očetom, ko je med drugo svetovno vojno prišel iz države Para, da bi pomagal pri izkoriščanju kavčuka, ki je bil zelo pomemben za oskrbo zaveznikov v drugi svetovni vojni. Brazilija je takrat na območje Amazonije preselila prek sto tisoč kmetov in delavcev iz drugih delov države. Tem »vojakom kavčuka« so obljubili denar in vrnitev domov kot narodnim herojem. A se nič od tega ni zgodilo. Ko je industrija kavčuka zaradi cenejše konkurence iz Azije po drugi svetovni vojni propadla, se je Bentin oče s še nekaj družinami naselil v tej skupnosti. Začeli so ribariti in pridelovati maniok, imeli so nekaj krav in kokoši.
To so osrednje gospodarske dejavnosti še dandanes. Peljemo se mimo hiše, kjer družina prideluje maniokovo moko. Celoten postopek zahteva precej dela in deževno obdobje je za to idealen čas, saj kmetovanje ni možno. Krave se žalostno stiskajo na splavu med hišami, medtem ko kokoši in psi vedrijo na deskah poplavljenih hiš. Skupnost je medtem zrasla na osemdeset družin. Dona Benta je imela trinajst otrok, kot babica je pomagala na svet še vsaj sedemdesetim drugim. Otroci veselo plavajo v reki, saj v deževni dobi ni veliko krokodilov – vode je toliko, da se raztepejo po celotni površini parka in ne prihajajo v stik s prebivalci. V prejšnjih časih je bila smrtnost otrok zaradi driske in drugih z vodo povezanih bolezni visoka, a so se v zadnjih letih razmere precej izboljšale. K temu je pripomogel tudi poseben program Inštituta Mamiraua »Kakovost življenja«: njegova glavna naloga je izboljšanje življenja prebivalcev z izobraževanjem o zdravju in higieni. Prebivalce so poučili o ravnanju z vodo in jih spodbujali, naj za kuhanje in pitje uporabljajo deževnico.
Stojimo v lokalni šoli – pred kratkim so zgradili novo – in opazujemo, kako se otroci obenem igrajo in učijo. V deževni dobi se mnoge družine se preselijo v bližnje mesto, kjer ima tudi dona Benta hišo. Življenje na vodi ni lahko: na vsak najmanjši opravek, kot je obisk soseda, je treba s čolnom. Včasih je voda tako visoka, da morajo namesto skozi vrata splezati skozi okno, se smeji dona Benta. Eko turizem je novejši vir dohodkov za te skupnosti. Omogoča jim investicije, kot je gradnja nove šole, več kot osemdeset ljudi ima službe ali pa zaslužijo s prodajo nakita in drugih domačih izdelkov. Hkrati so postavili solarne celice, imajo pa tudi majhen generator, ki jih oskrbuje z energijo v dolgih večerih. Skupnost ni priključena na javno električno omrežje, vso energijo pridelajo sami. Ker sončne celice delujejo le podnevi, je skupnost varčevala z nafto za dizelski generator za svetovno prvenstvo v nogometu.
Po ustanovitvi zaščitenega območja trajnostnega razvoja je več kot 80 raziskovalcev sodelovalo z lokalnimi skupnostmi pri razvoju načrta trajnostne rabe virov. Leta 1996 je bilo delo končano. Pripravili so načrte za trajnostno rabo gozda, trajnostno ribištvo in eko turizem. Načelo je bilo: uporabljaj gozd in druge vire na način, da bodo trajali večno. Poudarek je veljal tudi lokalnim skupnostim, ki lahko še naprej uporabljajo naravne vire za preživetje svojih družin, hkrati pa so odgovorne za nadzor zaščitenega območja, da ne bi tujci kršili sprejetih pravil. Skupnosti so obdržale pravico, da o vsem tem demokratično odločajo v okviru organizacije Civilna družba Mamiraua. Ena prvih odločitev je bila, da lahko na zaščitenem območju samo oni lovijo ribe in sekajo drevesa. Vsaka skupnost je dobila svoj kos ozemlja, poleg tega so sprejeli še nekaj splošnih pravil, na primer prepoved ribarjenja v jezeru Mamiraua, ki je zelo pomembno za drstenje rib.
Peljemo se do jezera Mamiraua in se ustavimo pred začetkom mrtvega rokava reke. Naš vodič Joao, tudi sam ribič, nam razloži, kako poteka nadzor zaščitenega območja. V Braziliji je veliko zakonov, ki se na papirju zdijo popolni, a se zaplete pri njihovem izvajanju. Zato so se odločili, da vzamejo nadzor v svoje roke. Joao nam pove, da se bomo peljali mimo hiše, kjer je lani en teden delal kot prostovoljec pri nadzoru nelegalnega ribolova. Najprej pove, da je nadzor neplačan in da so v hiši po dva do trije ribiči iz različnih skupnosti. Ker je prebivalcev okoli deset tisoč, to pomeni, da pride vsak na vrsto na dve do tri leta.
Pove nam, da je nadzor kar težko delo, saj se krivolovci pogosto skrivajo v notranjosti gozda, med drevesi, kjer jih ni lahko opaziti. Druga težava je, da domačini nimajo moči, da bi sankcionirali vsiljivce. Lahko sicer popišejo kršitev, a za vsako sankcijo morajo poklicati policijo, ki pa je daleč in se nerada odpravlja v tako odročne predele. Kljub temu se je nadzor izkazal za uspešnega: velike ladje ne prihajajo več v rezervat in v zadnjem času so opazili, da se je veliko pomembnih vrst rib vrnilo v reke. Med njimi tudi pirarucu, rdeča riba plenilka, ki zraste več kot dva metra v dolžino in tehta tudi do 80 kilogramov. To je riba, ki jo prebivalci amazonskih držav obožujejo in dosega visoke cene na trgu. Izboljšanje populacije pirarucuja je izredno pomembno, saj ljudje vidijo sadove svojega dela, kar jim je v spodbudo, da še naprej vztrajajo pri nadzoru, zaključi Joao.
V notranjosti poplavljenega gozda
Naš kanu počasi zavije z reke med drevesa, v notranjost poplavljenega gozda. Kar naenkrat se vse spremeni in znajdemo se v tihem zavarovanem okolju, kjer lahko opazujemo krošnje dreves, a skoraj ne vidimo neba. Deževni gozd je vedno poln zvokov: oglašanje ptic, štrbunk sadežev, ki padajo z dreves, in vedno prisotno bučanje opic vriskačk. »Poslušaj, kako pojejo,« reče vodič Manuel, a mene njihovo petje bolj spominja na kolektivno bruhanje. »Tako se oglašajo, da označijo svoj teritorij.« V rezervatu Mamiraua je še vedno mogoče opazovati živali v njihovem naravnem okolju, saj sem ne prihaja veliko turistov. Edina možnost ogleda je eko turizem na plavajoči koči Uacari, kjer sem preživela pet dni s še nekaj drugimi obiskovalci. Med njimi so bili raziskovalci in novinarji na sledi za jaguarjem in rožnatim amazonskim delfinom.
Rezervat Mamiraua v Braziliji slovi kot zelo uspešen projekt: od njegove ustanovitve je po vsej državi vzniknilo še osem takšnih zaščitenih območij trajnostnega razvoja in leta 2000 je brazilska vlada sprejela zakonodajo, ki je tem projektom priznala pravni status. Organizacija teh projektov, v katerih lokalni prebivalci sodelujejo z raziskovalci, se izobražujejo in sprejemajo premišljene odločitve, daje upanje, da se bo ta neverjeten poplavljeni gozd ohranil za prihodnje generacije.